Čisto drugače, drugače je treba zapeti,
kakor pojo nam ti vražji poeti.Čuj, dekle, tovariš, ki v tebi sem vzljubil ljudi,
kaj čutiš, kako mi srce krvavi?Zajemi si, dekle, z dlanmi te moje prevroče krvi!
Daj, prosim, zajemi, saj čutiš, kako mi kipi …Ta kri ti bo pesem drugačno zapela,
pesem iskreno, saj take boš najbolj vesela.Ta pesem bo pesem
poštenja in dela,
življenje in smrti,
strahu in junaštva,
pesem ljubezni
in pesem sovraštva.V tej pesmi bo strastno hotenje
zgrabiti za vrat to prekleto življenje.Ta pesem bo pesem miljonov,
ta pesem bo boj,
zato, ker je vzrasla iz moje krvi,
zato, ker je vzrasla in mrtvih kosti,
iz mrtvih kosti
v boju poslednjem ubitih ljudi.
Pred nekaj več kot letom dni, smo ob stoletnici rojstva Karla Destovnika – Kajuha objavili spodnji prispevek. Danes ga poobjavljamo ob 80. obletnici njegove smrti.
Karel Destovnik – Kajuh se je rodil 13. decembra 1922 v Šoštanju. Kot nezakonski otrok Marije Vasle, hčere bogate meščanske družine in Jožeta Destovnika, ki je prihajal iz kmečko-proletarske družine, je bil mladi Karel soočen z mnogimi nepravičnostmi različnih socialnih slojev. To je močno vplivalo na njegove kasnejše delo, saj je v svojih verzih večkrat opozarjal o družbenih krivicah, ki so se godile delavskemu sloju.
Kajuhovi literarni začetki sicer segajo v leto 1938, ko je kot dijak celjske gimnazije objavljal svoje pesmi v večih različnih revijah, med drugim v Mladi Sloveniji, Sodobnosti, Slovenskem poročevalcu, … Njegove pesmi so že takrat bile uporniško naravnane, najprej je po sovjetskem zgledu obtoževal in opozarjal na družbene krivičnosti vsake vrste, še posebej narodnostne, za tem pa se je znašel tudi v občutljivi ljubezenski liriki. Njegovi najodličnejši verzi pa združujejo oboje – intimno čustvo s socialno retoriko, zaradi česar so njegove pesmi kasnejši slovenski literati večkrat opisali kot socialni intimizem.
Že v gimnazijskih letih je Kajuh simpatiziral s komunistično partijo, zaradi česar je bil v začetku leta 1941 obtožen za državnega sovražnika in bil poslan v taborišče v Mejurećju in tam preživel dobrih štirinajst dni. 6. aprila 1941, ob napadu na Jugoslavijo, pa se je s skupino somišljenikov podal v Zasavsko hribovje, kjer se je priključil uporu jugoslovanske vojske. Kmalu zatem so ga aretirali pripadniki Gestapa in ga zaprli v zapore v Šmartnem pri Slovenj Gradcu. Po nekaj tednih je bil izpuščen in takrat se je odločil, da bo pobegnil v Ljubljano, saj se v Šoštanju ni počutil več varnega. V Ljubljani se je pridružil ilegalnemu partizanskemu gibanju, kjer je kot sodelavec VOS opravljal naloge in hkrati sodeloval v kulturnem življenju okupirane Ljubljane. S svojim pesnjenjem je nadaljeval tudi, ko se je pridružil ilegalnemu gibanju in v tem obdobju so nastale nekatere njegove najbolj znane pesmi kot so Bosa pojdiva, dekle, obsorej, Pesem XIV. divizije, Samo en cvet in zgoraj napisana Borec dekletu. Kajuh ni bil samo izvrsten pesnik, temveč tudi sijajen agitator, tribun upornosti in kljubovanja. Postajal je poosebljenje slovenskega upora in boja za svobodo. Njegov duh je bil slovenska svoboda – tudi še potem, ko so ga ubili. Na vseh koncih so ga recitirali, v domala vseh partizanskih tehnikah so razmnoževali njegove besede.
V začetku januarja 1944 je bila XIV. divizija, član katere je bil tudi Kajuh, poslana iz Suhe krajine na Štajersko. Po dobremu mesecu borb in prebojev v zimskem času so se člani kulturniške skupine XIV. divizije 22. februarja nastanili na Žlebnikovi domačiji v Zavodnju, slabe tri ure hoda nad Kajuhovim rodnim Šoštanjem. Tam jih je napadla skupina nemških vojakov in orožnikov in v napadu je med drugimi padel tudi še ne 22 letni Karel Destovnik Kajuh.
A njegovi verzi so ostali živi in so vse do konca vojne še naprej spodbujali Slovence, da so se upirali nemškemu okupatorju. Julija 1953 je bil Karel Destovnik – Kajuh, kot edini slovenski kulturnik, razglašen za narodnega heroja.
Urban Pipan