Potres v Brežicah

Bilo je 29. januarja 1917 ob 9 uri in 22 minut, ko so se tla v Brežicah in okoliških krajih močno stresla. Tako močno, da danes Agencija RS za okolje beleži ta potres, kot šesti najmočnejši potres na slovenskih tleh v zabeleženi zgodovini. 


Prebivalci so najprej zaslišali močno bobnenje, podobno grmenju, nato je sledil navpičen sunek, ki je dvignil strehe v zrak. Posledično se je zrušila marsikatera stena tudi dobro grajenih hiš. Prvemu sunku so sledili še hitri horizontalni nihaji, ki so rušili dimnike in slabo grajene hiše. V hišah so padale omare in pohištvo, pešci na ulicah pa so bili v smrtni nevarnosti. Prvemu potresu je po nekaj minutah sledil še drugi, ki je že poškodovane stavbe dokončno porušil.

Ob 12. uri in 35 minut je brežiški okrajni glavar poslal cesarskemu namestniku v Gradec naslednji telegram: “Tukaj katastrofalni potres. Hiše neuporabne. Uradi ne morejo delovati. Prosim za takojšnjo pomoč vojaškega poveljstva … /…/ Mudi se, tudi smrtne žrtve.” Časopisni viri pričajo, da sta v potresu umrli dve ženski. Na prvo naj bi se zrušila stena, v Krškem pa naj bi med potresom v Savo padla perica in se utopila. Vendar pa teh smrtnih žrtev ne potrjujejo do zdaj pregledani arhivski viri.

Cesarsko namestništvo se je nemudoma odzvalo na poziv okrajnega glavarja in poslalo na prizadeto območje vojaške inženirce, izdatno pa je pomagal tudi v Brežicah nameščen nadomestni bataljon 87. pešpolka. Po avstrijski polovici cesarstva so se takoj začele humanitarne akcije za pomoč brežiškemu prebivalstvu, hkrati pa so deželna glavarstva po celotni monarhiji sama posredovala svojo finančno pomoč – izjema so bile le Bukovina, Galicija in Primorska, ki so bile v primežu frontnih linij prve svetovne vojne že same prizadete. Pomoč je bila nujno potrebna. Temperature so dosegale do -10 stopinj pod lediščem, dovolj, da prebivalci niso mogli bivakirati v šotorih. Zato so se zatekli v železniške vagone, nato pa k prijateljem in sorodnikom na senike in v hleve.

Do dokončne umiritve tal je prišlo šele dobra tri leta pozneje, leta 1920. Popotresna obnova je bila še dolgotrajnejša. Komisije in strokovnjaki so se strinjali, da je rušilnosti potresa v Brežicah in okoliških krajih botrovala tudi slaba gradnja; zlasti malta, ki je vsebovala premalo apna in premalo kvaliteten pesek. Skupna ocena škode je znašala okoli 2 milijona kron, kar bi bilo danes preračunano okoli 4 milijone evrov. Največja žrtev potresa je bil porušen frančiškanski samostan, sicer pa vidnih preostankov potresa v Brežicah danes ni mogoče zaznati.

Vir:

Nečak, Dušan. “Zgodovinska dejstva o brežiškem potresu.” Stoletnica brežiškega potresa (1917-2017), Brežice: Posavski muzej, 2017, 4-5.

Cecić, Ina in Tamara Jesenko. “Seizmologija leta 1917.” Stoletnica brežiškega potresa (1917-2017), Brežice: Posavski muzej, 2017, 6-8.

Up Next

Related Posts