Vzdramimo se! – Boj za slovenske gore

Konec 19. stoletja so bile poti na naše glavne alpske vrhove že utrjene in zavarovane, po njih so lahko obiskovalci gora zlagoma hodili, ob poteh pa so bile zgrajene planinske koče in zavetišča. Na slovenskih tleh so takrat delovala nemška društva DÖAV (Nemško-avstrijsko planinsko društvo oz. Der Deutsche und Österreichishe Alpenverein), ÖTC (Avstrijski turistovski klub oz. Österreichischer Touristen Club) ter leta 1893 ustanovljeno Slovensko planinsko društvo (SPD) in njihove podružnice. Prav SPD je razlog tega pisanja, saj je prvo slovensko planinsko društvo bilo ustanovljeno na današnji dan leta (27.2.1893).

Na Slovenskem je že dvajset let pred nastankom SPD, v začetku sedemdesetih let 19. stoletja, prišlo do poskusa ustanovitve slovenskega planinskega društva, ko so se v Bohinju zbrali “triglavski prijatelji”. Če bi druščini takrat uspelo ustanoviti planinsko društvo, bi bili Slovenci med prvimi narodi s takšnim društvom. Prvo nacionalno planinsko društvo nasploh je bil Alpine Club s sedežem v Londonu, ki so ga leta 1857 ustanovili Angleži. Sledili so jim Avstrijci leta 1862 in Italijani ter Švicarji leta 1863. Do leta 1872 je bilo ustanovljeno le še nemško planinsko društvo. Toda Slovenci smo tako morali čakati do devetdesetih let, da je spet dozorela ideja o resnično slovenskem društvu.

Leta 1892 so Josip Hauptman, Ivan Korenčan in Anton Škof ustanovili neformalen planinski klub Pipa. Pridružili so se jim še Henrik Lindtner, Karl Seunig in Bogumil Kajzelj. Dobivali so se v gostilni na Rožniku nad Ljubljano, kamor so se bili člani kluba dolžni povzpeti vsako nedeljo, kadar ni bilo mogoče obiskati katere izmed slovenskih gora.

“To je bil čas močnega nemškega pritiska na slovenske dežele in Slovence, ki se ga je ob pol mlajšem jubileju leta 1953 takole spominjal Janko Mlakar: “SPD je bilo ustanovljeno, pa ne toliko iz navdušenja za planine, marveč v prvi vrsti kot obramba proti nemškemu navalu. Nemški turist, ki je bil namenjen v triglavsko pogorje, je navadno izstopil na Dovjem, ko je sprevodnik zaklical ‘Langenfeld, aussteigen!’ (Dovje, izstopite!) Pri Šmercu je bil nemško postrežen. Če je najel vodnika, je bil lahko o njem prepričan, da je rojen Nemec. Govoril je namreč pristno nemško koroško narečje. Hodil je po nemškem ‘Alpenvereinwegu’, tu in tam je videl na kaki skali zapisano z velikimi črkami DuÖAV, prenočil v nemški koči, zapisal se vrh Triglava v nemško knjigo. Ko se je vrnil s ture, je na postaji zopet vstopil, ko ga je sprevodnik opomnil ‘Einsteigen!’ (Vstopite) Tako se je tujec počutil v naših planinah kakor doma, mi pa smo se čutili tujce na domačih tleh. SPD je imela že pri ustanovitvi namen, osvoboditi naše planine, dasi tega ni bilo v pravilih …”

Nastanek prvega slovenskega planinskega društva

Hauptman, Škof in Korenčan so se 23. julija leta 1892 odpravili na izlet na Stol, ki je postal zgodovinskega pomena. Po domoljubni debati so prišli do sklepa: ‘Kako, da je po vseh slovenskih hribih, kamorkoli pelje pot, videti le tuje delo? Tuja roka zaznamuje pota, postavlja koče in napravlja na naših slovenskih tleh le nemške napise in kažipote. Komu? Večinoma le nemškim hribolazcem! Vzdramimo se, so rekli, si podali roke in sklenili ne prej odnehati, dokler se ne ustanovi SPD.”

Med krogom znancev so začeli širiti misel, zasnovano na Stolu, in piparska druščina je 15. oktobra 1892 zbrala somišljenike na pripravljalnem sestanku za ustanovitev Slovenskega planinskega društva v gostilni Pri Zajcu (danes Mrak na Rimski cesti) v Ljubljani. 13. novembra 1892 se je sestal še začasni odbor, temu je sledila priprava društvenih pravil, ki so bila potrjena 10. januarja 1893. Tako je bilo vse pripravljeno za zaključno dejanje ustanovitve tako želenega Slovenskega planinskega društva.

Ustanovni občni zbor je potekal 27. januarja 1893 v vrtnem salonu pri Maliču v Knafljevem prehodu v Ljubljani – danes na tem mestu stoji trgovska hiša Nama – kjer so za mandat petih let izvolili odbor, ki mu je načeloval Fran Orožen.

V času, ko je bilo ustanovljeno SPD, ni bilo v Ljubljani toliko različnih športnih in drugih društev kakor danes. Nekaj pevskih društev, pa Sokolsko (telovadno) in Kolesarsko društvo. Za SPD, ki je prineslo novo idejo planinstva, je bilo dovolj prostora, ideje SPD so se kmalu prijele, članstvo je naraščalo in že v prvem letu delovanja so ustanovili dve podružnici: Kamniško 19. julija, Savinjsko v Mozirju pa 28. avgusta. Že leto po ustanovitvi jim je uspelo zgraditi prvi dve planinski zavetišči, Orožnovo kočo, poimenovano po načelniku društva, ki se je nahajala na planini Lisec pod vrhom Črne prsti, in Kocbekovo kočo pod Ojstrico.

Sledile so ustanovitve številnih drugih podružnic in zgolj v prvih desetih letih je bilo ustanovljenih 13 podružnic SPD, zgrajenih 18 koč, število članov pa se je z 225 v prvem letu povečalo na 1798.

Boj za gore med Slovenci in Nemci

SPD so ustanovili v tistih letih, ko je tudi slovensko narodno gibanje začelo dobivati močnejše oblike. Slovenci so v razvijanju SPD videli izraz narodne volje, da dobijo domače gore slovenski značaj in to z lastnimi planinskimi kočami, domovi, potmi, kažipoti in seveda slovenskimi ljudmi.

Nemcem pa so slovenske koče in poti postali glavna spotika v Julijskih in Savinjskih Alpah. Po njihovem mnenju je SPD postavljalo koče tam, kjer je potrebam obiskovalcem gora že zadostilo Nemško in avstrijsko planinsko društvo. Zato so se v časopisju spustili v pravi boj z SPD. Namen nemških obrekovalnih člankov sta bila hujskanje širših nemških krogov proti SPD in smešenje njegovega delovanja. Želeli so izpodkopati ugled, ki si ga je že pridobilo v kratkem času. Slovenski nasprotniki so povsod poudarjali, da Slovenci še niso kulturen narod, da druge posnemajo in da so vrh tega še zlobni, saj hočejo zatreti sledi nemške kulture. Od nemškega tožarjenja in rovarjenja je bilo zlasti ogroženo triglavsko območje, kamor je SPD usmerilo svoje sile. “Triglav je naš biser, čuvajmo ga torej kot drag zaklad slovenskega ponosa,” so zapisali v Planinskem vestniku.

Z gradnjo koč, uporabo slovenskih imen vrhov, nadelavo poti in označevanjem le-teh v slovenščini, posebno v okolici Triglava, kjer so bila narodnostna nasprotja najhujša, so slovenski planinci želeli čim prej onemogočiti tujce pri njihovem prisvajanju slovenskega gorskega sveta. Nemci so za slovenske koče uporabljali izraz Trutzhütte – kljubovalne koče, medtem ko so svoje imenovali Schutzhütte – koče za zavetje. Napetost v odnosih med Slovenskim planinskim društvom in Nemško-avstrijskim planinskim društvom karakterizira tudi dejstvo, da sta bili na mnogih vrhovih dve vpisni knjigi, slovenska in nemška.

Jakob Aljaž in nakup Triglava

Leta 1889 je službovanje na Dovjem prevzel župnik Jakob Aljaž. Kot ljubitelj gora je leta 1895 prisostvoval kot ustanovni član formiranju podružnice SPD v Radovljici, nato pa je bil izvoljen še za namestnika načelnika podružnice. Njegove simpatije do Triglava so po tem imenovanju prišle do polnega izraza, čeprav delovanje SPD sprva ni bilo usmerjeno h končni odsvojitvi Triglava iz nemških rok.

Aljaž je leta 1895 za en goldinar kupil 16 m2 zemljišče na vrhu Triglava od dovške občine in tam dal postaviti stolp. Stolpa se je nemudoma oprijelo ime Aljažev stolp.

Napis Aljažev stolp na stolpu je bil prvi slovenski napis na Triglavu in v njegovi okolici.

Še istega leta je postavil Aljaževo kočo v Vratih, odkupil pa je še zemljišče na Kredarici. Tik pod vrhom Triglava je dal v skalo izstreliti jamo, t. i. Staničevo zavetišče, da bi se vanj zatekli planinci ob neurju. Na Aljaževem zemljišču na Kredarici je SPD leta 1896 postavilo skromno Triglavsko kočo, ki pa je bila v letih 1909/1910 razširjena ter preimenovana v Triglavski dom. Triglavsko pogorje je bilo markirano – to je slovensko!

Viri:

Slikovno gradivo: Slovenski planinski muzej.

Up Next

Related Posts