12. december 1921, Barkovlje: »Četrti in zadnji tržaški narodni dom – zažgan od fašistov!«

Barkovlje so bile nekoč majhna ribiška vasica z večinskim slovenskim prebivalstvom v predmestju Trsta. Danes so se Barkovlje že spojile s Trstom, svetovno slavo pa so dosegle s prirejanjem vsakoletne jesenke regate Barkovljanke.

Decembrski dnevi leta 1921 pa so se v zgodovino slovenske manjšine v Italiji zapisale z rdečo. V ponedeljek 12. decembra 1921 je v Barkovljah zagorel poslednji narodni dom tržaških Slovencev. »Edino zavetišče, ki so ga še imeli Slovenci v Trstu in okolici, je bil Narodni dom v Barkovljah. Ko so Italijani razdejali in zažgali slovensko trdnjavo v Trstu hotel Balkan, začetkom meseca septembra t. i. pa Sv. Ivanajski in rojanski Narodni dom, se je splošno izražala bojazen, de ne bo Italijanska sodrga mirovala  prej, dokler ne uniči še zadnje trdnjave jugoslovanskega življenja v Trstu – Narodni dom v Barkovljah.«

Požig narodnega doma v Barkovljah ni bilo nikakršno presenečenje. Že več dni pred tem se je na ulicah Trsta lahko slišalo napovedi, da fašisti pripravljajo nekaj novega, »javna tajnost« je bila, da pripravljajo napad na prostore slovenskega časopisa Edinost. Množica fašistov se je v ponedeljek res zbrala pred poslopjem časopisa, a je tam že od četrte ure popoldne stala podvojena straža karabinjerjev, vhod v stavbo pa je bil zaprt s težkimi železnimi vrati. Ob osmih zvečer se je množica umaknila.

Okrog devetih je v Barkovlje prispel kamion na katerem je bilo od 20 do 25 mož, ki so svoj bes razlili nad tamkajšnji narodni dom. V časopisu Jugoslavija so dogodke opisali s temi besedami:

»Malo pred deveto uro zvečer je prišel v Barkovlje kamion s kakimi 20 do 25 pobalini, ki so oboroženi do zob planili v gostilniške prostore obrtnega društva, ki je lastnik barkovljanskega Narodnega doma. V stranski sobi gostilne je sedelo tedaj par barkovljanskih rodoljubov, večinoma samo starejših mož. Del fašistov se je postavil pri obeh vhodih sobe in zabranil vsakomur odhod. Vsi so imeli v rokah samokrese in petarde. Eden od n jih je zaklical »Le glejte jih (petarde)! Kakor hitro se kdo gane, mu jo vrzite pod noge!« Vseeno pa se je posrečilo nekemu uslužbencu policije, ki se je kot tak legitimiral, da je odšel in poklical orožnike. Ko so ti prišli, je udaril neki fašist gospoda Krešica z vso silo s palico po glavi, čeprav je sedel čisto mirno. Nato je zamahnil isti fašist proti gostilničarju in mu izbil iz roke vse krožnike. Pri tem je kričal: »Vara qua, porco d, on sciavo!«

Med tem pa je drugi del fašistov vdrl preko pivske sobe v dvorano. Vse pohištvo so takoj znosili na sredo dvorane, polili vse z bencinom in petrolejem in nato  vse zažgali. Gostilničarju so vzeli vse blagajniške knjige in jih vrgli na ogenj, da bi boljše gorelo. V dvorani so ostali tako dolgo, da se je ogenj dobro razvnel in nato so odšli. Toda ne s kanjonom, temveč lepo s tramvajem , kakor se spodobi zločincem

Po odhodu fašistov so na kraj dogajanja prišli karabinjerji, ki niso verjeli, da so bili za požar krivi fašisti in so krivce iskali med Slovenci. Sledil je prihod gasilcev. »Smeje so hodili pred pogoriščem gor in dol ter iskali hidrante, katerih nikakor niso mogli najti. Ko so jih našli, se je ogenj že tako razširil, da je bilo ogroženo celo sprednjo poslopje. Če bi se vnelo tudi to, potem bi nastala nevarnost za sosedne hiše, ki pa so italijanske. Da bi se to ne zgodilo, so seveda začeli gasiti. Italijani – sosedje so mirno sedeli v svojih hišah in gledali ogenj, trdno prepričani, da so fašisti že tako previdno zažigali, da ogenj ne bo napravil škode Italijanom.«

Dogajanje v Barkovljah je še povečalo strah med Slovenci in novica o požaru je dosegla tudi jugoslovanske poslance v rimskem parlamentu, saj so jih ti prosili za intervencijo. V Edinosti se ob tem spraševali: »Kaj naj storimo, komu naj se potožimo? Od povsod smeh in zadovoljno namigovanje. Naše pritožbe ne pomagajo nič, kelih trpljenja ne more iti mimo nas, moramo ga izprazniti do dna. Naše mučeniško ljudstvo se nahaja v položaju človeka, ki je obsojen na dosmrtno trpljenje«. Svoje bralce pa bodrijo z besedami: »Ti pa, slovensko ljudstvo, ki te dela tvoje mučeništvo velikega, ne obupuj! Zavedaj se, da trpiš za veliko stvar. Tvoja nesrečna dežela je podobna zelenemu gozdiču, nad katerim razsaja huda nevihta. Brezštevilne ptičice v tem gozdiču so utihnile in so se poskrile, da jih nevihta ne odnese in ugonobi. Ko se nevihta nadivja, bo zopet zasijalo blagodejno sonce, ptice se bodo spet oglasile. Politični vihar, ki divja sedaj nad tvojimi glavami, bo utihnil, na površje bodo prišle nove stranke s popolnoma drugačnim naziranjem o politični morali in tedaj bo dano tudi tebi, da prideš iz svojih skrivališč in začneš živeti človeka dostojno življenje.«

Viri: Wikipedija, Slovenski narod, Jutro, Edinost, Jugoslavija

Up Next

Related Posts