Pred 121 leti je v požaru umrl Simon Rutar, slovenski zgodovinar in arhitekt. Simon Rutar se je rodil v vasi Krn 12. oktobra 1851. Maturiral je leta 1872 na gimnaziji v Gorici. Leta 1973 je odšel na študij zgodovine in zemljepisa v Gradec. Študij je uspešno zaključil leta 1877, ko je opravil profesorski izpit za poučevanje teh predmetov na srednjih šolah s slovenskim in nemškim jezikom, leto kasneje pa tudi na šolah s srbohrvaškim učnim jezikom. V šolskem letu 1877/78 je bil suplent na gimnaziji v Gorici, poleti 1878 je bil ob avstrijski okupaciji Bosne in Hercegovine mobiliziran. Med letoma 1880 in 1881 je opravljal delo rednega profesorja na gimnaziji v Kotoru, do konca januarja 1889 pa je deloval v Splitu kot profesor zgodovine, šolski nadzornik ter asistent v arheološkem muzeju. Tam se je navdušil na arheologijo. Po tem je do šolskega leta 1888/89 poučeval zgodovino in zemljepis na ljubljanski realki, od leta 1890 pa do smrti, pa je bil profesor na drugi državni gimnaziji v Ljubljani. Neuslišana ljubezen, prevelika obremenjenost z delom in iskanje utehe v pijači, je povzročilo pešanje Rutarjevega zdravja. V noči med 3. in 4. majem se mu je ob sveči vnela obleka, kar je povzročilo hude opekline. Zjutraj so ga našli mrtvega, sedečega med dvojnimi vrati svoje delovne sobe na Dunajski cesti v Ljubljani. »Zgodovinska veda je izgubila z učenim možem odličnega strokovnjaka in preiskovavca, njegovi tovariši odkritosrčnega prijatelja jeklenega značaja, mladina pa ne samo blagohotnega učitelja, ampak tudi radodarnega podpornika in dobrotnika. Slava njegovemu spominu! /…/ Pogreb prof. Simona Rutarja se je včeraj vršil iz tukajšnje mrtvašnice pri svetem Krištofu ob veliki udeležbi občinstva in dijakov. Dijaki so napravili ob potu iz mrtvašnice špalir in mu zapeli dve pesmi v slovo. Pogreba, katerega je vodil č. gosp. P. Sattner, sta se vdeležili tudi društvi »Sokol« in »Ljubljana” z zastavami. Na krsto je bilo položenih več krasnih vencev raznih društev. Mej pogrebci smo opazili številno deputscijo »Slovenske Matice” in drugih društev ter mnogo odličnjakov. Ob rakvi slovenskega pisateljskega društva, v kitero so položili pokojnika, ni nihče govoril zaslužnemu možu v slovo.«
Leta 1882 je objavil prvo regionalno zgodovino in geografijo svoje rodne tolminske dežele Zgodovina tolminskega. Bil je eden izmed prvih članov Slovenskega planinskega društva. Objavil je prvo slovensko arheološko terminologijo s 70 izrazi. Kot konservator je vestno poročal rimskih najdbah na Kranjskem in Goriškem. V Soči je leta 1874 začel izhajati podlistek z naslovom Topografija goriške dežele za čase Rimljanov: »Žalostno je, da je naša lepa dežela, ki spada v zgodovinskem, zemljepisnem in ethnographiškem obziru med najzanimiveje, ki se lahko z veličastnimi prikaznimi iz prirode, ponaša, ktera kaže največo različnost in spremembo, ki je na tako majhnem prostoru mogoča, da je vendar omikanemu svetu skoro popolnoma neznana. Ce prašamo po uzroku te nepravilnosti, obdolžiti moramo vprvej vrsti sebe, ki smo »krivi dokaj zamud« v našem zgodovino-in zemljepisji. Še le tujec (slavni statistik baron Czoernig) je moral priti k nam, da je našo deželo svetu odkril in nas osramotil. Ker so pa tujci našo deželo premalo poznali, ker so se premalo zanjo zanimali in se premalo časa v njej mudili, dobili so redko kedaj pravi pojem o njenej plastičnej podobi, bodi si sedanjej ali onej v prejšnjih časih, in za to so napisali v raznih časopisih in znastvenik knjigah toliko krivega in napačnega o goriškej, kakor morda o nijednej drugej deželi. Preveč prostora in časa bi potrati!, ko bi hotel vse te napake tukaj naštevati in bilo bi morda tudi brezuspešno. Zadnji Čas je, da mi domačini popravimo, kar so tujci o nas in našej deželi krivega napisali, da sebe in svojo domovino v pravej podobi svetu pokažemo.«
Leta 1882 je izšel njegov prvi učbenik Domoznanstvo poknježene grofije Goriške in Gradiščanske za meščanske šole in učiteljišče. Nekatera izmed njegovih drugih del so: Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska, Zgodovinske črtice iz poknežene grofije Goriške in Gradiške, Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra: prirodoznanski, statistični, kulturni in zgodovinski opis ter Beneška Slovenija: prirodoznanski in zgodovinski opis. Napisal je 9 knjig, 106 člankov, 69 ocen in kritičnih poročil, 68 zapisov in drobnih novic, 1 stenski zemljevid, 1 atlas in 1 stensko podobo.
Viri: Soča, Wikipedija, Slovenska biografija, Slovenec