V avstrijskih deželah so na današnji dan leta 1808 s cesarskim patentom ustanovili deželno brambo, kajti Avstrijsko cesarstvo je znova zajel strah pred francoskim pritiskom.

Brambo naj bi sestavljali vsi za boj sposobni prostovoljci med 18-im in 60-im letom starosti, ki niso služili že v armadi in so bili dotlej oproščeni vojaške službe. Če je bilo prostovoljcev premalo, jih je posebna komisija na terenu določila kar z žrebom. Oproščeni so bili duhovniki, plemiči, uradniki, dostojanstveniki, umetniki, meščani, trgovci, obrtniki in kmetje z vsaj pol grunta.

Za moške pozvane v deželno brambo ni bil predpisan zdravniški pregled. So pa zavrnili tiste, ki so imeli očitno telesno hibo.

Deželna bramba je bila sestavljena iz bataljonov in kompanij. Štajerska je morala dati 13 bataljonov s 13 tisoč 800 možmi, Koroška pet bataljonov s 5900 možmi, Kranjska in Primorska s Trstom pa 15 bataljonov s 15700 možmi. Za notranjo Avstrijo je organiziranje deželne obrambe prevzel nadvojvoda Janez.

Praviloma so vadili ob nedeljah in praznikih po službi božji, približno eno do dve uri. Pozneje pa so namesto tega vpeljali štiritedenske orožne vaje. A kljub temu deželna bramba ni izpolnila upov; neuspehov je bila poleg slabega vodstva kriva splošna neizurjenost moštva za obsežnejše vojaške akcije, bili so slabo opremljeni in oboroženi z zastarelimi puškami. K neuspehu so veliko pripomogle tudi govorice, da bodo brambovce vtaknili v redno vojsko.

Kajti že naslednje leto, 1809, so francozi na ozemlju današnje Slovenije in južneje ustanovili Ilirske province in s tem odvzeli del ozemlja Avstrijskemu cesarstvu.

Vir:

Radio prvi, glasnik “Učiteljski tovariš” (dne 12.6.1908), Wikinedia in zgodovinsko-drustvo-kovacic.si