Ernst Bloch

8. julija 1885 se je v Ludwigshaffnu rodil Ernst Bloch, nemški marksistični ideolog, ki se je v svojih delih osredotočal na tezo, da je v humanističnem svetu, kjer ni zatiranja in izkoriščanja, še vedno možnost revolucije. Večina njegove filozofije temelji na njegovem najpomembnejšem delu Princip upanja, ki ga je napisal v izgnanstvu.

Bil je sin upravnika na železnici, ki se je po končanem študiju filozofije poročil s pivovarjevo hčerjo leta 1913. Po smrti prve žene se je poročil še dvakrat, zadnjič leta 1934. Ob vzponu nacizma sta bila z zandjo ženo prisiljena, da sta iz Nemčije pobegnila v Švico, nato pa v Avstrijo, Francijo ter Češkoslovaško, njuna zadnja postaja so bile ZDA. Po drugi svetovni vojni so mu ponudili mesto profesorja na Filozofski fakulteti v Leipzigu, mesto ej sprejel in se leta 1949 vrnil na nemško ozemlje.

Leta 1955 je bil nagrajen z narodno nagrado Zahodne Nemčije, bil je sprejet na Nemško akademijo znanosti v Berlinu (AdW) in postal politični filozof Zahodne Nemčije. Iz vrst njegovih študentov je prihajal Blochov asistent Manfred Buhr, eden izmed Blochovih večjih kritikov, ki je pod njegovim mentorstvom doktoriral, kasneje pa postal profesor na Greifswaldu ter direktor Centralnega inštituta za filozofijo na Akademiji znanosti v Berlinu. Blocha so zaradi političnih razlogov upokojili leta 1957, čemur je javno nasprotovalo veliko število znanstvenikov in študentov, med drugimi tudi priznani profesor in sodelavec Emil Fuchs. Po postavitvi Berlinskega zidu leta 1961, se ni vrnil v Vzhodno Nemčijo, ampak je odšel v Tübingen, kjer je prejel častno mesto profesorja na Filozoski fakulteti. Umrl je 4. avgusta 1977 v Tübingenu.

V svoji filozofiji je bil Bloch kritičen ne le do meščanske družbe marveč tudi do marksizma in vseh njegovih kasnejših oblik ter je poudarjal oblikovanje brezrazredne družbe. Med drugim si je prizadeval odkriti bistvo časovne strukture človeškega obstoja. Med odkrivanjem bistva je naletel na nagone, kjer je ugotovil, da ima človek več temeljnih nagonov, ki se izražajo izmenjujoče. Poudarjal je aktivna afekta pričakovanja in upanja, saj sta nasprotja pasivnih afektov tesnobe in strahu. S tem je nasprotoval Heideggerjevi eksistencialistični koncepciji bivanja kot skrbi in tesnobe. V svojih delih vpelje idejo “Humanuma”, podružabljenega človeštva kot cilj, ki ga je moč doseči s komunizmom – brezrazredno družbo.

Vir:

  • Wikipedia
Up Next

Related Posts