Marko Marulić

18. avgusta 1450 se je v Splitu rodil Marko Marulić, hrvaški renesančni humanist, pesnik in pisatelj. Prihajal je iz plemiške družine Pečenić, ki se je v 16. stoletju nazivala z italijanskim imenom De Marulis ali Marulus. Bil sodobnik Leonarda da Vincija, Jacopa Sannazzara, Pietra Vembe ter Lodovica Ariosta.

Markov oče je bil Nicolaus Pecenich de Marulis, ki je opravljal službo sodnika. Mati Dobrica je pripadala ugledni in bogati družini De Albertis, ki je prav tako veljala za sodniško družino.[4] V družini so se rodili še Aleksander, Ivan, Peter, Valerij, ki so se vsi udeležili boja proti Osmanom, ter dve hčeri.[5] Deset let (1460–1470) se je šolal na humanistični šoli v Splitu, kjer so ga poučevali Colla Firmiano, Tydeo Acciarini,[7] Girolamo Genesio in ga navdušili za antično književnost ter ustvarjanje.[8] Za študij v Padovi se je najverjetneje odločil zaradi njene tradicije in kadra, prav tako so se tam šolali njegovi prijatelji, F. Božičević-Natalis, Nicoala Alberti,[9] ter njegovi sorodniki. [10] Oče mu je umrl v mladosti, zato se je moral kot najstarejši otrok pričeti ukvarjati s posli ter upravljanjem družinskega imetja.[11] Leta 1478 je že pričel opravljati javne službe v Splitu, saj se je v dokumentih večkrat pojavil kot sodnik, odvetnik, pravnik, pričevalec, tožilec, trgovec. Leta 1481 je v Benetke izvažal vino, fige ter blago za barvanje. Dobrine je po ohranjenih dokumentih odpošiljal tudi v letih 1491 in 1492, najverjetneje pa so jih pridobivali na 50 ha družinske posesti. [12]

Kakšno življenje je Marulić živel ni popolnoma jasno. Njegov prvi življenjepisec Natalis poroča o asketskosti:

“V delu palače je prebiral knjige ter živel skromno, v strogi pokori. Pogosto je prisostvoval pri cerkvenem bogoslužju.”[13]

Kasneje je Fisković na podlagi dokumentov izpodbijal Božićev zapis, Marulić naj bi se sprva obnašal kot plemič; opravljal je meščanske dolžnosti, skrbel je za svoje imetje, ščitil je rodbinske koristi ter bil v stalnem kontaktu z ljudmi. [14] Zakaj se je Marulić kasneje odločil za strogo versko življenje, obstajata dve pojasnili. Natalis meni, da se je spreobrnil zaradi smrti brata Šimna, drugi menijo, da zaradi smrti prijatelja Papalića med nočno avanturo. Spreobrnjenje iz družabnega plemiča v vernega in asketskega učenjaka je služila prikazovanju Marulića kot predstavnika krščanskega navdiha.[16] Njegova družina je od tega nekoliko odstopala. Brat Valerij je imel s služkinjo dva nezakonska otoka, brat Šimun pa se je vdajal kockanju.[17] Zaradi izobraževanja in dela pa je tudi potoval: Padova, Rim, v času prevajanja De imitatione Christi (Tome Kempenski) pa je npr. je bival na Šolti.[18]

Poleg književnosti se je zanimal za pedagogiko, astronomijo, gospodarstvo, geografijo, slikarstvo in mitologijo.[20] Marulić je bil navdušen tudi nad deli Erazma Rotterdamskega, ki mu jih je poslal Tomo Niger.[21] Kasneje, ko je Rotterdamski izgubil naklonjenost Rima, so bili v pismih njegove omembe prečrtane, zakaj in kako ni popolnoma jasno.[22] Ali sta se misleca osebno poznala, ni znano, saj ne obstaja njuna pisna komunikacija. Možno je, da sta se srečala med letoma 1506 ter 1509, ko se je Erazem izobraževal v Benetkah in Padovi.[23] Splitčani so bili nanj ponosni in so se z njim hvalili. Imel je širok krog prijateljev: Jerolim Trevisan, cistercijan,[24] ko je 5. 1. 1524 umrl,[25] je splitski humanistični krog pripravil epitafe, pokopali pa so ga v cerkvi sv. Frane na Obali v Splitu.[26]

Delo Marka Marulića

Marko Marulić je pisal v latinščini, italijanščini in hrvaščini,[27] njegova dela pa so bila izvirna ali prevodna. Najbolj je bil poznan v Italiji, kjer je bilo njegovo delo večinoma tiskano, in Franciji. Aktualen je bil tudi na Bližnjem in Daljnem Vzhodu, saj je Bibliotheca missionum beležila njegove izvode v Indiji ter na Japonskem in Kitajskem.[28] Prvo delo je bilo objavljeno leta 1477; gre za pismo, ki je nastalo v času šolanja in je bilo uvrščeno v zbirko Elegiarum et carminum libri tres.[29] Marulićev opus v latinščini je obsežnejši od tistega napisanega v hrvaškem jeziku. Kot latinski pisec sodi v prvi krog humanističnih piscev, saj je dobro poznal jezik ter verzifikacijo. Nekatera njegova latinska dela so bila: De intitutione bene beateque vivendi, Evangelistarium, Upoćivanje u čestiti i blažen život,[30] Quinquaginta parabolae, ki jih je posvetil Tomu Nigru, De humiliate et gloria Chrusti, [31] Dialogus de laudibus Herculis, De viris illustribus Veteris Testamenti, [32] De ultimo Christi judicio, v katerih opisuje osmansko nasilje in nevarnost, Psychologia de ratione animae humanae, ki je prevod dela De imitatione Christi Tomaža Kempenskega, [33] In epigrammata priscorum commentariur, ki se dotika zgodovinskih in domovinskih tem ter Davidijada. Produktiven je bil tudi v pesništvu, pisal je elegije, ode, himne, epigrame, epitafe.[34] V hrvaškem jeziku pa je napisal oziroma prevedel naslednja dela: Stumačenje Kata, Molitva suprovita Turkom, Judita, Philomena.[35] Vsaj za tri drame pa je potrjeno njegovo avtorstvo.[36] Svoja dela je posvečal različnim osebam: Papaliću, Bernardu Zanu, Tomo Nigru, Domenicu Grimaniju, Augustinu Muli.[37]

Marko Marulić je bil aktivno udeležen v javnem življenju v Splitu, zato je dobro poznal probleme samega mesta, kar je poskušal sporočati tudi preko svojih del. Tako se je v latinskem delu Poslednja sodba navezal tudi na aktualno situacijo. V turškem osvajanju je namreč prepoznal znake bližajoče se apokalipse.[38] Osmani so za Marulića največji antikristi.[39] Med letoma 1521 ter 1524 je napisal pesem, ki je slavila italijanski mir ter klicala k enotnosti kristjanov proti Osmanom.[40] V delu Tužen’je grada Hjerozolima se Marulić dotika turških zločinov ter se obrača na papeža in evropske vladarje. [41] Najprej je predstavljeno mesto Jeruzalem, ki je zavojevano, nato pa sledi nagovor papežu, da zbere med seboj sprte vladarje.[42] Če do sodelovanja ne bi prišlo, pa Marulić v pesmi zapiše, da bo cerkev Sv. Petra v Rimu postala konjski hlev, vsi pa ga bodo krivili za padec krščanstva. S Turki pa povezuje sledeče pridevnike: pogan, nevera, prekletstvo, sovražnik. Na to temo se je razpisal tudi v delu Molitva suprotiva Turkom, v kateri se obrača na boga, Turki pa so predstavljeni kot božja kazen.[44] V hierarhiji pa razporedi turško nasilje: materialna škoda, nasilje nad ljudmi, najhujše pa je uničevanje cerkvenih predmetov, poslopij:

“Razbijajo oltarje, svete stvari, v cerkve pa vodijo konje.”[45]

Omenja tudi posiljevanje redovnic in obrezovanje dečkov in poturčevanje prebivalcev.[46] Delo Molitev zoper Turke je najverjetneje nastalo leta 1500, preden se je Marulić odpravil v Rim.[47] Podobna dela pa so po Maruličevem zgledu pisali tudi Primož Trubar, Jurij Dalmatin in Marko Kumpreht.[48]

Viri in literatura:

[1] Marulić, Marko. Drame. Zagreb: Hrvatsko društvo kazališnih kritičara i teatrologa, 1986, platnica.

[2] Lučin, Bratislav. The Marulić Reader. Split: Književni krug, 2007, 277.

[3] Marulić, Marko. Versi harvacki. Zagreb: Erasmus, 1996, 5.

[4] Tomasović, O hrvatskoj književnosti i romanskoj tradiciji, 43.

[5] Prav tam, 48.

[6] Tomasović, Zapisi o Maruliću in drugi komparatistički prilozi, 69.

[7] Tomasović, O hrvatskoj književnosti i romanskoj tradiciji, 43.

[8] Tomasović, Zapisi o Maruliću in drugi komparatistički prilozi, 70.

[9] Prav tam, 71.

[10] Marulić, Epistola ad Adrianum VI. P. M. 1522,21.

[11] Tomasović, O hrvatskoj književnosti i romanskoj tradiciji, 43.

[12] Tomasović, Marko Marulić Marul, 15.

[13] Tomasović, O hrvatskoj književnosti i romanskoj tradiciji, 44.

[14] Prav tam, 46.

[15] Prav tam, 44.

[16] Tomasović, O hrvatskoj književnosti i romanskoj tradiciji, 46–47.

[17] Tomasović, Mirko. Marko Marulić Marul, 15.

[18] Tomasović, O hrvatskoj književnosti i romanskoj tradiciji, 46.

[19] Marulić, Versi harvacki, 6.

[20] Tomasović, Zapisi o Maruliću in drugi komparatistički prilozi, 73.

[21] Marulić, Marko. Latinska manja djela I. Split: Književni krug, 1992, 13.

[22] Prav tam, 13.

[23] Marulić, De humilitate, 44.

[24] Runje, Petar. »Jerolim Trevisan, cistercitski opat, Marulićev prijatelj.« Colloquia Maruliana, V (1996), 107–111.

[25] Marulić, Drame, platnica.

[26] Tomasović, O hrvatskoj književnosti i romanskoj tradiciji, 44.

[27] Tomasović, Mirko. »Marulićeva trojezičnost.« Colloquia Maruliana, V (1996), 5–10.

[28] Marulić, De humilitate, 45.

[29] Tomasović, O hrvatskoj književnosti i romanskoj tradiciji, 48.

[30] Prav tam, 51.

[31] Marulić, De humilitate, 9.

[32] Marulić, Marko. Starozavjetne ličnosti. Split: Književni krug, 1991, 15.

[33] Tomasović, O hrvatskoj književnosti i romanskoj tradiciji, 53.

[34] Prav tam, 55.

[35] Prav tam, 64.

[36] Marulić, Drame, 9–10.

[37] Lučin, The Marulić Reader, 278–279.

[38] Marulić, Latinska manja djela I., 156.

[39] Marulić, Latinska manja djela I., 156.

[40] Lučin, The Marulić Reader, 280.

[41] Tomasović, Zapisi o Maruliću in drugi komparatistički prilozi,72.

[42] Dukić, Davor. Sultanova djeca. Predodžbe Turaka u hrvatskoj književnosti ranog novovjekovlja. Zadar: Thema, 2004, 43.

[43] Prav tam, 44.

[44] Prav tam, 44.

[45] Prav tam, 45.

[46] Prav tam.

[47] Paljetak, “Molitva suprovita Turkom u kontekstu …,” 337.

[48] Prav tam 346–358..

[49] Dukić, Sultanova djeca, 47.

[50] Prav tam 48.

[51] Lučin, The Marulić Reader, 263.

[52] Prav tam, 265.

[53] Prav tam, 91.

[54] Prav tam, 93.

[55] Cattaneo, Ruggero. »O stilu i kulturnom značenju Marulićeve poslanice papi Adrijanu VI.« Colloquia Maruliana, XVII (2008), 101.

[56] Lučin, The Marulić Reader, 93.

[57]Lučin, The Marulić Reader, 95.

[58] Prav tam, 95.

[59] Prav tam, 99.

[60] Prav tam,101.

[61] Prav tam, 103.

[62] Marulić, Epistola ad Adrianim VI. P. M. 1522, 16.

[63] Lučin, The Marulić Reader, 105.

[64] Lučin, The Marulić Reader, 107.

[65] Prav tam, 109.

[66] Borčić, Split Marulićeva doba, 15.

Up Next

Related Posts