Alojz Libnik

9. septembra 1920 se je v Črni na Koroškem rodil Alojz Libnik, slovenski gospodarstvenik in politik.

Podjetniške izkušnje je Libnik lahko pridobival v ožjem družinskem krogu, mati je bila namreč šivilja, oče pa je bil pek. Ko je očetova pekarna propadla, se je moral tudi Alojz odpraviti od doma s trebuhom za kruhom – v dobesednem in metaforičnem pomenu. Za 14-letnika se je delo našlo pri Antonu Riglu, lesnem trgovcu in gostilničarju v Podgorju pri Slovenj Gradcu. Vsakdanjik, ki ga je bil tu vajen, je prekinila druga svetovna vojna, na začetku katere se je odločil za sodelovanje z narodnoosvobodilnim gibanjem, kar je prekinila prisilna mobilizacija v nemško vojsko v Mariboru leta 1943. Na naboru so določili, da ga vključijo v enoto, ki se je borila v Ukrajini. Po prihodu na fronto se je Libnik odločil za potezo, ki mu je omogočala umik na varno – namenoma se je namreč ustrelil v roko. Tako so bili odgovorni prisiljeni, da so ga poslali v Nemčijo na zdravljenje. Tu se mu je ponudila priložnost za pobeg, ki jo je izkoristil in se vrnil med slovenske partizane. To mu je že med vojno omogočilo napredovanje v politični organizaciji.

Po vojni je opravil maturo na srednji ekonomski šoli v Celju, leta 1966 pa je diplomiral na mariborski višji pravni šoli. Nato je prevzel pomembne gospodarske in politične funkcije. Leta 1951 se je zaposlil v Zdravilišču Rogaška Slatina, najprej kot vodja recepcije, nato pa je leta 1954 postal glavni direktor zdravilišča, kar je ostal do leta 1982, ko se je upokojil. Bil je odgovoren za modernizacijo zdravilišča, ki je tako ponovno postalo konkurenčno najboljšim naravnim zdraviliščem v svetovnem merilu. Posodobil je namreč zdraviliške objekte ter samo mesto. Pomemben doprinos h kvaliteti ter prepoznavnosti je prispevala tudi ugledna ekipa zdravstvenih strokovnjakov, ki jih je pripeljal v Rogaško slatino. Njegov model modernizacije pa je bil tako uspešen, da so se ga posluževala tudi tuja zdravilišča.

Na splošno je bilo Libnikovo gospodarsko udejstvovanje povezano s turizmom, bil je namreč predsednik Poslovne skupnosti slovenskih zdravilišč ter član Republiškega komiteja za turizem, Turistične zveze Slovenije ter Gospodarske zbornice Slovenije. ta mu je leta 1977 podarila tudi Kraigherjevo nagrado za udejstvovanje na področju gospodarstva. Gospodarstvo ni bilo edino področje, preko katerega je posegal v politiko. Med letoma 1966 ter 1970 je bil namreč župan Občine Šmarje pri Jelšah.

Up Next

Related Posts