V 16. stoletju so na Slovenskem delovali predvsem tuji zdravniki. Bilo jih je malo, pa še ti so se pritoževali zaradi nizkih cen svojih storitev, zato je ljubljanski mestni svet na podlagi dunajskega cenika na današnji dan leta 1570 sprejel zdravniške tarife, ki so natančno določale cene posameznih storitev.

Zapisano je bilo na primer, da plemič, ki živi v Ljubljani, za vsak dan zdravljenja plača 20 krajcarjev (za primerjavo: za liter vina jih je bilo treba odšteti štiri), premožnejši meščan za obisk na domu 16 krajcarjev, revnejši pa 12.

Celo bolezni so imele različne cene: nenalezljive in splošne so bile cenejše kot nalezljive ali “neznane”. Posebni predpisi so veljali tudi za sodnomedicinske storitve. Kirug je lahko obduciral truplo samo na ukaz oblasti, po nalogu deželnega fizika (nekakšnega “sanitarnega inšpektorja” v tistih časih) ali na prošnjo sorodstva umrlega.

V ceniku zdravstvenih storitev je bilo še eno zanimivo določilo: “Premožnim bolnikom, ki bi hoteli plačati višjo ceno, kot je določeno s tem predpisom, se dovoljuje, da to store”, nikjer pa ni bilo omenjeno, kaj naj naredijo tisti bolniki, ki ne zmorejo poravnati osnovne cene zdravljenja.