12. maja 1872 se je v Biserjanah pri Vidmu ob Ščavnici v kmečki družini rodil slovenki politik, teolog ter duhovnik Anton Korošec. Gimnazijo je obiskoval na Ptuju in v Mariboru. Svoja gimnazijska leta v Mariboru je preživel v malem semenišču, kasneje pa je vstopil v mariborsko bogoslovje. S prihodom v Maribor je vstopil v slovensko dijaško društvo ter sodeloval pri literarnem listu dijaškega semenišča. Kot bogoslovec se je seznanil s Krekom, sodeloval pri listu bogoslovcev Lipici ter bil predsednik društva mariborskih bogoslovcev Slomšek. Od avgusta 1896 do marca 1897 je opravljal službo kaplana na Sladki gori pri Ponikvi, do aprila 1898 pa v Marenbergu. Po tem je nastopil s službo učnega prefekta v dijaškem semenišču v Mariboru.
Okrog leta 1900 se je okrog njega ter tovarišev Jevška in Kovačiča (zanje se je uveljavilo ime trije risi), zbirala štajerska mladina, ki je v tedanjem političnem mrtvilu tam našla svojo podporo. Maja 1901 so ustanovili dnevnik Naš dom, ki je postalo glasilo katoliškega mladinskega gibanja na Štajerskem. Z doktorskim študijem je Korošec nadaljeval v Gradcu, kjer je doktoriral 11. julija 1905. Po hudem političnem boju maja 1906 je bil Krek izvoljen za poslanca 5. kurije v avstrijskem državnem zboru, kjer je ostal do konca monarhije. V državnem zboru je bil Krek podpredsednik Slovenskega kluba ter kasneje Hrvatsko-slovenske zajednice. Med 1. svetovno vojno je politično življenje oživelo šele po Adlerjevem atentatu na ministrskega predsednika Stürgkha in še bolj po smrti cesarja Franca Jožefa 21. novembra 1916. Krek je tedaj kot predsednik Jugoslovanskega kluba v dunajskem parlamentu prebral majniško deklaracijo. Ta je bila temelj velikega slovenskega narodnega gibana. Po Krekovi smrti oktobra 1917 je prevzel vodenje Slovenske ljudske stranke. Na zadnji avdienci pred cesarjem Karlom, naj bi Korošec zavrnil povabilo, naj ostanejo Slovenci pod Avstrijsko krono z besedami: »Euer Majestät, es ist zu spät/ Vaše veličanstvo prepozno je«.
Po razpadu Avstro-Ogrske je predsedoval Narodnemu svetu Slovencev, Hrvatov in Srbov. Bil je na pogajanjih z Nikolo Pašićem ter Antejem Trumbićem, kjer so sprejeli ženevski sporazum, ki je zagotavljal združitev v skupno državo na federativno-konfederalni podlagi, od katerega pa je Srbija kasneje odstopila. Kljub temu je bila 1. decembra 1918 ustanovljena Kraljevina SHS. Korošec je postal podpredsednik vlade novonastale kraljevine. Po porazu SLS na volitvah 1920 je Korošec vstopil v opozicijo, a je že leta 1924 SLS na volitvah ponovno zmagala in Korošec je ponovno postal podpredsednik vlade. Med letoma 1924 in 1927 je opravljal delo minister za notranje zadeve. Nasprotoval naj bi sprejetju vidovdanske ustave in se zavzemal za večjo avtonomijo Slovencev v okviru kraljevine, dokler ni SLS s srbskimi radikali oblikovala centralistične vlade in je ta ideja zamrla.
Po umoru Stjepana Radiča 20. junija 1928 je Korošec postal prvi nesrbski predsednik vlade v kraljevini. Po nastopu šestojanuarske diktature je Korošec ostal v vladi kot minister. Vlado je po političnih pritiskih iz Slovenije, zapustil leta 1930. Leta 1932 se je postavil na stran Slovenske deklaracije in je bil z drugimi prvaki slovenskega katoliškega tabora januarja 1933 konfiniran v Bosni in kasneje na Hvar. V domovino se je lahko vrnil po smrti kralja Aleksandra. Korošec je kot minister za notranje zadeve ponovno vstopil v Stojadinovićevo vlado junija 1935. Pred začetkom druge svetovne vojne je nastopil proti prostozidarstvu, komunizmu in judom. Bil je pobudnik študentskega protikomustičnega lista Straža v viharju.
Anton Korošec je umrl 14. decembra 1940 v Beogradu. »Včeraj še boder in vesel med svojimi prijatelji, leži danes naš voditelj na mrtvaškem odru tih in pokojen, lepo in dobro lice pa je s svojim skrivnostnim sijem zagrnilo veličastje smrti. Nikomur se noče verjeti bridka resnica in slovenski narod je potopljen v tugo, kakor je še ni občutil.« Z njim je Slovenska ljudska stranka in celoten slovenski katoliški tabor izgubil močnega voditelja, ki je ključno zaznamoval politično dogajanje več deset let. Za njim je nastala praznina, ki jo v kratkem času do napada Nemčije na Jugoslavijo, ni mogel zapolniti v polnosti nihče in Slovenci so ob začetku vojne ostali brez ključnega voditelja. Anton Korošec in njegovo delo se je trdno zapisalo v slovensko zgodovino in ostaja priča časov, ko se je slovenski narod osamosvojil izpod več stoletij dolge oblasti nemških vladarjev. Pod njegovim vplivom, so se politično aktivirali v večjem številu tudi nižji stanovi, predvsem pa ženske, kar je bilo vidno predvsem ob deklaracijskem gibanju, ki se je oblikovalo v podporo majniški deklaraciji.
Viri: Slovenska biografija, Jutro, Straža v Viharju, Wikipedija, Slovenec
