Mehmed paša Sokolović in most na Drini

Avtorica: Ana Gregorič

Bosna in Hercegovina je v zgodnjem novem veku predstavljala “prostor soočanja, prepletanja in prehajanja, pa tudi spopadanja med različnimi religijami, nacionalnimi mitologijami in velikodržavnimi koncepti.”[1] V tem času je v Višegradu deloval osmanski vezir – Mehmed paša Sokolović, ki je poleg dela na vojaškem in političnem področju, k napredku kraja pripomogel tudi z gradbenimi prispevki. Najpomembnejši med njimi je bil most na Drini. 

BOSNA IN HERCEGOVINA V ZGODNJEM NOVEM VEKU

Bosna in Hercegovina do prihoda Turkov leta 1463

Prve omembe državnih tvorb na prostoru današnje Bosne in Hercegovine, imenovane po reki Bosni, segajo v konec 8. stoletja. To ozemlje se je imenovalo horion Bosona (deželica Bosna). V Bosni in Humu (kasnejši Hercegovini) je prišlo v stoletjih po naselitvi do mešanja in stapljanja večinskega slovanskega etnosa z romanskim, avarskim in (ne)romaniziranim ilirskim. V 10. stoletju je bila Bosna v hrvaški državi Mihaela Krešimirja II., za kratek čas pa v Raški kneza Časlava in kasneje v Bodinovi Duklji (latinsko Dioclia); osvojili so jo tudi Bizantinci, za njimi pa Ogrsko kraljestvo. Šele v zadnjih srednjeveških stoletjih se je pojavila trdnejša državna organizacija z jasnim poudarjanjem bosanske državne identitete.[3]

V zgodovinskih dokumentih tistega časa se pojavljajo poleg Bošnjanov (manj Bosancev) tudi druga južnoslovanska poimenovanja prebivalcev Bosne; to so Srbi in Hrvati ali samo Sklavi, od 13. stoletja naprej tudi Vlahi, ki so romanskega izvora. Bosanstvo kot živa identiteta je nastajalo predvsem kot izraz nastajajoče in razvijajoče se državne organizacije.[4]

Bosansko državnopravno tradicijo so v najožjem smislu zaznamovale vsaj tri institucionalne ravni, ki so predstavljale posvetno in cerkveno oblast v deželi – vladar, plemstvo in cerkev. Posvetni vladarji so bili bosanski bani in bosanski kralji. V zrelejšem fevdalnem obdobju sta višje plemstvo (vlastela) in nižje plemstvo (vlasteličići) skupaj z vladarjem tvorila državni sabor, imenovan tudi stanak ali redkeje zbor.[5] Tretjo raven bosanske srednjeveške tradicije je predstavljala bosanska cerkev (crkva bosanska) s svojim posebnim verskim naukom, s svojo originalno notranjo organizacijo in tudi posvetnim vplivom, ki je soustvarjal bogato avtohtono kulturo in sprožal avtohtono umetniško produkcijo.[6]

Veliki ban, magnus banus Kulin (1180–1204), je bil vladar t.i. zlate ere v bosanski zgodovini. Dežela je bila sicer še pod bizantinskim vplivom, ogrožala pa jo je tudi sosednja Ogrska, vendar ji je njegova vladavina vseeno prinesla 24 let miru. Prizadeval si je za gospodarski razvoj dežele. Leta 1189 je sklenil trgovinski sporazum z Dubrovnikom in spodbudil Dubrovničane k izkoriščanju bogatih bosanskih rudnikov. Poleg tega je vzpostavil dobre odnose tako z vladarjem Huma (Hercegovine), s katerim je poročil svojo sestro, kot s srbskim velikim županom, Štefanom Nemanjo, utemeljiteljem dinastije Nemanjićev, ki je v naslednjih dveh stoletjih Srbijo povzdignila v mogočno silo.[7]

Bosna je postala z vladarsko dinastijo Kotromanićev zadnja velika južnoslovanska srednjeveška država. Ban Štefan II. Kotromanić (1322–1353) je deželi leta 1326 priključil Hum (kasneje Hercegovina) in svojo oblast razširil tudi na sever in proti morju. Štefanov nečak in naslednik, ban Štefan Tvrtko I. Kotromanić (1353–1391) ni bil le politično spreten, ampak tudi versko izredno strpen vladar. V novo osvojenih področjih se ni vtikal v verske zadeve pravoslavcev ali katolikov. Iz pravoslavne se je leta 1347 spreobrnil v rimskokatoliško vero, vendar ostal toleranten do bosanske cerkve. S Tvrtkom I. je Bosna doživela svoj vrhunec in postala najmočnejša balkanska sila. Premagal je tako ogrske napadalce kot tudi notranje nasprotnike pod vodstvom svojega brata Vuka. Centraliziral je delovanje države in si priključil ozemlja z rimskokatoliškim in pravoslavnim prebivalstvom, ko je zasedel dele Hrvaške, Dalmacijo, preostali Hum (Polimje), Kotor, Zeto in ozemlje današnjega Sandžaka. V njegove roke je prišel tudi pravoslavni samostan Mileševo, kjer je bil pokopan sv. Sava in kjer je bil Tvrtko okronan. Čeprav je bil nemanjiškega porekla in nominalno tudi kralj Raške, Tvrtko ni nikoli zares vladal Srbiji.[8]

Na področju kulture velja omeniti razvoj bosanske varijante pisave, t.i. bosančico. To stilizirano obliko cirilice z vplivi glagolice so uporabljali še globoko v otomansko obdobje tako muslimani kot katoliki. Druga, prav tako kulturna specifičnost srednjeveške Bosne so posebni nagrobniki, imenovani stečki. Bilo naj bi jih okoli 50.000. Ti nagrobniki niso bogomilski, kot se je sprva govorilo, temveč so jih gradili pripadniki vseh treh tedanjih ver v Bosni in Humu, kasneje tudi muslimani.[9]

Bosna in Hercegovina kot del Osmanskega cesarstva

Bosansko kraljestvo se je v 15. stoletju znašlo »med ogrskim nakovalom in otomanskim kladivom«. Odpor Otomanom je slabilo globoko sovraštvo in nezaupanje do sosednje Ogrske. Že v prejšnjih stoletjih so bili bosanski vladarji občasno otomanski vazali, tako da so se prebivalci Bosne počasi privajali na oblast in vero močnega sosednjega imperija. Med letoma 1464 in 1580 je bilo to področje zajeto v Bosanski sandžak s središčem v Sarajevu in kasneje v Banja Luki. Leta 1580 se je sandžak preimenoval v Bosansko pokrajino (ejalet, kasneje pašaluk), sestavljalo pa jo je 7 vojaško-upravnih enot, sandžakov: Bosna, Hercegovina, Bihać, Zvornik, Pakrac, Krka in Klis, pokrajina vzhodno od Splita, do leta 1606 pa je vanjo spadal še sandžak Požega. Upravljal jo je vezir.[10]

Bosna je bila zaradi svoje mejne izpostavljenosti, pestre etnične in verske strukture, visoke stopnje islamizacije domorodnega prebivalstva, višje stopnje samouprave in nižjih davkov drugačna od drugih otomanskih pokrajin. Postala je strateško oporišče, iz katerega so krenile otomanske vojske na osvajanja in plenjenja proti severu in zahodu. Bosno so si predstavljali kot »okop islama«, tamkajšnji prebivalci pa so bili graničarji (serhatlije). Otomanska teokratsko in nenacionalno urejena oblast je vodila zelo tolerantno versko politiko do drugih monoteističnih verskih skupnosti, kar je prispevalo ne le k njihovi ohranitvi, pač pa tudi širitvi in okrepitvi. V njihovo cesarstvo so se priselili Judje, izgnani iz Španije in Portugalske po krščanski reconquisti konec 15. stoletja. Verska svoboda in strpnost sta bili v prvem obdobju – v primerjavi s srednjeveško ali zgodnjenovoveško Evropo, pa tudi v primerjavi z balkanskimi državami po umiku Otomanov – na zavidljivo visoki ravni. Vladarji so bili tolerantni do vseh t.i. verstev Knjige pod svojo oblastjo: kristjane in Jude so namreč imeli za prejemnike božjih predislamskih razodetij. Takrat so se v Bosni in Hercegovini tudi izoblikovale tri največje verske skupnosti, ki obstajajo še danes. Šele po zaustavitvi otomanske ekspanzije, po zlati dobi nenehnih napredovanj, je prihajalo do vse očitnejšega privilegiranja muslimanske vere.[11]

Angleški zgodovinar Noel Malcolm razlaga, da bi si Otomansko cesarstvo napačno predstavljali, če bi rekli, da je bilo strogo organizirano na verskih osnovah, torej razdeljeno na eni strani na vladajoči razred muslimanov in na drugi strani na podložniški razred nevernikov, ki so bili razvrščeni po milet sistemu. V prvem obdobju turške vladavine na Balkanu ni bila v ospredju delitev na muslimane in nevernike, pač pa na Osmane in rajo. Beseda raja, ki je arabskega izvora, je splošen izraz za podložniški razred. Raja so lahko tudi muslimani, natančneje tisti Arabci, ki kažejo značilnosti neosmanske kulture. Nadalje pravi, da čeprav so Bosni vladali muslimani, bi jo težko povsem brez zadržkov imenovali islamska država. Državna politika namreč ni bila osredotočena, vsaj ne primarno, na spreobračanje ljudi v islam, temveč ji je bilo pomembno predvsem to, da ima v svojih rokah čim več ozemlja, davkov in prebivalcev.[12]

Zahodna in osrednja Evropa se je od 16. stoletja, v času verskega razkola zahodnega krščanstva, še intenzivneje približevala idealu cuius regio, eius religio – »čigar oblast, tega vera«, medtem ko je bila notranja struktura otomanskega imperija tedaj popolnoma drugačna. Najpomembnejša institucija, ki je vsem verskim skupinam pod otomansko oblastjo omogočala preživetje, zaščito in širjenje, je bil milet sistem (arabsko milla, otomansko millet pomeni religija, obred; šele v 19. stoletju je postal tudi oznaka za narod). V otomanski državi je bila osnova skupinske pripadnosti in zunanje razpoznavnosti religija, ne pa etnična ali politična zavest. Milet je združeval pripadnike različnih ver v relativno avtonomne, varne, notranje hierarhično urejene enote, podrejene sultanu.[13]

Milet sistem se je postopoma razvijal kot odgovor na prizadevanja otomanske uprave, da bi upoštevala organizacijo in kulturo različnih religijsko-etničnih skupin, ki jim je vladala. Omogočal je versko, kulturno in etnično kontinuiteto teh skupnosti ter dovoljeval njihovo vključitev v otomanski upravni, gospodarski in politični red.[14]

Milet sistem so sestavljale štiri medsebojno izolirane verske skupnosti: muslimanska, pravoslavna (z avtokefalno grško in srbsko pravoslavno cerkvijo), armenska (oz. gruzijska, monofizitska, v katero so uvrstili tudi rimskokatoliško cerkev ter nestorijance in jakobite) ter judovska. Poudarek na razlikovanju posameznih strnjenih verskih (in delno tudi etničnih skupin) je oviral množično islamizacijo prebivalstva; obenem pa omogočil ohranjanje tradicije in kasnejše razvijanje posebnih nacionalnih identitet.[15]

Religijski, etnični in jezikovni pluralizem je veljal za celoten otomanski imperij, ne le za Bosno. Tolerantnost otomanskih oblasti do kristjanov in judov je temeljila na t.i. »Omarjevem zakonu«, ki je odrejal organizacijo nemuslimanskega prebivalstva v muslimanski državi. Otomanska sodna oblast je bila omejena zgolj na kazensko, davčno in zemljiško zakonodajo: glede ostalega so bili mileti avtonomni. Tedanja otomanska družba je bila tako nekakšen izzivalno kompleksen skupek medsebojno ločenih, zaprtih skupnosti, svetov zase, življenja »skupaj vsaksebi«.[16]

Samoupravni sistem miletov je sicer ohranjal in spodbujal versko toleranco, a je bil kljub temu diskriminatoren: neverniki niso smeli nositi orožja, jezditi konj, drugače so se morali oblačiti, njihovo pričanje pred sodiščem je bilo manj upoštevano. Toda bili so oproščeni vojaške službe. Muslimani so bili vsestransko – družbeno, ekonomsko in politično – privilegirani. To se je kazalo tudi v arhitekturi: zvoniki krščanskih cerkva niso smeli biti višji od minaretov džamij. Zlasti so bile med muslimanskimi in nemuslimanskimi Slovani velike razlike glede statusa, možnosti družbenega napredovanja in življenjskega standarda. Vse to je spodbujalo napetosti v družbi. Toda prav zaradi take ureditve otomanskega imperija je religija postala eden najpomembnejših dejavnikov preživetja etničnih skupin in kasnejšega oblikovanja narodov, ki so živeli pod otomansko nadoblastjo. Milet sistem je ohranjal in krepil versko, družbeno in kulturno diferenciacijo prebivalstva.[17]

Zgodovinarji se v glavnem strinjajo, da islamizacija prebivalstva v Bosni in Hercegovini ni bila posledica nasilnih metod nove oblasti, ampak je bila povečini mirna in prostovoljna. Na sploh je bilo v otomanski državi le malo naporov posvečenih spreobračanju v muslimansko vero, medtem ko so bile po šeriatskem pravu pod grožnjo smrtne kazni prepovedane spreobrnitve iz muslimanske vere v krščansko.[18]

V Bosni in Hercegovini so se prve spreobrnitve v sunitsko varianto muslimanske vere začele že takoj po otomanski zasedbi, kasneje pa je to postal počasen, vendar množičen proces. Konec 15. stoletja je v islam prestopila že petina prebivalstva, sredi 16. stoletja pa že četrtina ali celo tretjina. Vzrokov za to bosansko-hercegovsko specifičnost (drugod po Balkanu se razen pri Albancih ter delno v bolgarskih in makedonskih deželah to namreč ni dogajalo v taki meri) je bilo več. Vsekakor je bil eden od pomembnejših razlogov ta, da je takrat na področju Bosne in Hercegovine na religijskem področju vladala precejšnja zmeda in kompetitivnost. Še pred prihodom nove vere je namreč bosanska cerkev prenehala obstajati, že prej pa ni bila preveč tesno povezana s prebivalstvom. Tako ni mogla nastopiti organizirano, kot sta to storili pravoslavna in rimskokatoliška v drugih delih Balkana, kjer se je prejšnja dominantna religija in trdna cerkvena organizacija ohranila tudi pod novimi gospodarji. Pomemben pa je tudi družbeno-politični razlog: bosanska kraljevina je bila v zadnjih desetletjih v agoniji. Centralni oblasti so se zoperstavljali čedalje bolj neodvisni lokalni plemiči. Položaj kmetov je bil vse slabši, tako da so otomansko oblast doživeli kot pravo olajšanje. Prebivalci bosanskega kraljestva do muslimanske vere niso gojili posebnih predsodkov kot npr. do katolištva, vsiljevanega s strani osovražene Ogrske, ali do pravoslavja, prav tako nestrpnega do njihove vere. Ocene popotnikov čez ozemlja Bosne in Hercegovine iz tega časa kažejo, da so muslimani v poznem 16. in zgodnjem 17. stoletju tvorili absolutno večino prebivalstva.[19]

V stoletjih širitve otomanskega imperija je obstajala možnost tako geografske kot vertikalne socialne mobilnosti za vse skupine. Tudi kristjani ali Judje so lahko prišli zelo visoko v politično, družbeno ali vojaško hierarhijo – še zlasti, če so prevzeli muslimansko vero. Že italijanski renesančni zgodovinar, filozof, pisatelj, politik in dramaturg Machiavelli je Osmanski imperij opredelil kot monarhijo, ki temelji na suženjstvu. Do sredine 14. stoletja so sužnji opravljali vojaški poklic, kar se je ohranilo skozi celoten obstoj Osmanskega cesarstva, medtem ko so druge, predvsem državne službe ostajale v rokah rojenih muslimanov. Ta običaj se je spremenil v času Mehmeda Osvajalca, ki si je svoje velike vezirje izbiral iz vrst sužnjev. Ko je ta nadvse prestižen položaj ponovno zasedel rojeni musliman, so se po smrti Mehmeda Osvajalca janičarji uprli, umorili velikega vezirja in zahtevali od novega sultana,  da položaj velikega vezirja prihrani izključno za državnike iz vrst sužnjev.[20]

Sprva je večina sužnjev prišla iz vrst vojnih ujetnikov, medtem ko se je v 15. in 16. stoletju razširila t.i. devširma ali »zbiranje«, za katero se je v južnoslovanskih deželah razširilo poimenovanje »krvni davek« in ostalo v ljudski zavesti kot nekaj strašnega in tragičnega, medtem ko je vlada gledala na devširmo kot na izredno dajatev ali neke vrste vojaški nabor, ne pa kot na zasužnjevanje. Dečkom, ki so bili izbrani, je bilo s tem omogočeno šolanje in, v kolikor so se izkazali, tudi pomembnejši položaji v vojaški, politični in družbeni hierarhiji. Temu postopku (i)zbiranja so bili podvrženi krščanski dečki, stari med 8 in 20 let, ki so bili postavni, krepki in zdravi. Naslednji korak je bil sprejetje islama. »Krvni davek« so v Osmanskem cesarstvu izvajali na vsakih 3 do 7 let, glede na potrebe cesarske vojske, letno pa so tako odpeljali po tisoč otrok in mladeničev. Na tak način je iz Bosne prišlo najmanj 7 velikih vezirjev, od katerih je seveda najbolj znan Mehmed Sokolović.[21]

MEHMED PAŠA SOKOLOVIĆ

V šest stoletij dolgi zgodovini Osmanskega cesarstva se je ob 36 sultanih zvrstilo skupaj kar 210 velikih vezirjev. Toda turški zgodovinarji so si enotni, da si samo eden izmed njih zasluži naziv največjega. To je Mehmed paša Sokolović, po rodu Srb iz Bosne, ki je, v skladu z veličino in genialnostjo svojega prvega gospodarja in največjega med sultani, Sulejmana II. Veličastnega, povzdignil turški imperij v neslutene višave in ga tam, zahvaljujoč svoji moči, modrosti ter diplomatski in vojaški spretnosti, uspel obdržati tudi v času njegovih manj uspešnih in sposobnih naslednikov.[22]

Slika 1: Mehmed paša Sokolović.[23]

Veliki vezir Osmanskega cesarstva, Mehmed paša Sokolović (turško Sokollu Mehmed Paşa) se je rodil leta 1506 v skromni pastirski družini v vasi Sokolović blizu današnjega kraja Rudo v bližini Višegrada. Njegovo rojstno ime je bilo najverjetneje Bajo ali Bajica. Kot otroka pravoslavnih staršev so ga zaradi krvnega davka (turško devşirme ali »zbiranje«) leta 1516 odpeljali Turki. Po končanem šolanju je postal janičar in zaradi svojih sposobnosti hitro napredoval v vojaški in družbeni hierarhiji. Prvič se je izkazal že v vojnih pohodih proti Ogrski in Avstriji (1526–1533), kjer je leta 1526 sodeloval v bitki pri Mohaču in leta 1529 v pohodu na Dunaj. Leta 1543 je postal poveljnik dvorske straže, po smrti Hajrudina paše leta 1546 pa je bil imenovan za vrhovnega kapitana mornarice (kapudan paša). Leta 1551 je bil postavljen na položaj upravitelja (beglerbeg) Rumelije. Za svoje zasluge v vojni proti Perziji je bil leta 1555 imenovan za tretjega vezirja in leta 1561 za drugega vezirja. Leta 1565 je postal veliki vezir, to je za sultanom najpomembnejši človek v cesarstvu. Njegove sposobnosti se odražajo v dejstvu, da je bil edini veliki vezir, ki ga niso nikoli odstavili s položaja. V tej vlogi je služil kar trem vladarjem: sultanu Sulejmanu II. Veličastnemu, Selimu II. in Muratu III.[24]

Življenju Mehmeda paše Sokolovića ni lahko slediti, saj so zgodovinski viri o njegovih mladih letih izredno skromni in v veliki meri omejeni na pomanjkljive zapise turških zgodovinarjev in pripovedi domačinov.[25] Njegov oče naj bi se imenoval Dimitrije, imel pa naj bi še dva brata in sestro ter vsaj enega strica. Ime njegove matere ni znano.[26] V času, ko je bil beglerbeg Rumelije, je Sokolović po več kot tridesetih letih domnevno obiskal svoj domači kraj. Njegova mati naj bi ga takrat prepoznala po značilnem rojstnem znamenju na obrazu.[27] Znano je, da je Mehmed paša svoje najbližje sorodnike pripeljal v Istanbul in da so se oče, sestra in stric spreobrnili v islam. Oče je dobil ime Džemaludin Sinan-beg, sestra Šemsa pa se je poročila s Sinan-begom Boljanićem, upraviteljem Hercegovskega sandžaka (sanjak-beg).[28]

Na pobudo Mehmeda paše je bilo na območju celotnega osmanskega cesarstva zgrajenih veliko različnih objektov. Večina teh je nastala z namenom pospeševati gospodarstvo in povezati odmaknjene dele cesarstva s prestolnico, nekateri pa so imeli tudi močan oseben pečat. V domačem kraju je očetu dal zgraditi džamijo, poskrbel pa je tudi za vodovod in postavil še nekaj drugih zgradb. V Bosni je bil znan predvsem po gradnji mostov. Domnevno naj bi jih postavil kar 5: Kozji most v Sarajevu, most ob izlivu reke Žepe v Drino, Vezirov most v Podgorici, Arslanagića most v Trebinju in, najpomembnejši med njimi, most na Drini v Višegradu. Ti in drugi mostovi na območju Bosne so bili zgrajeni v okviru velike obnove cestnega omrežja in trgovskih poti za časa sultana Sulejmana II. Veličastnega in njegovega naslednika Selima II.[29]

Ni znano, da bi Mehmed paša na območju Bosne dal zgraditi kakšen krščanski verski objekt, kot so to storili nekateri drugi visoki cesarski dostojanstveniki, po poreklu Bošnjaki. Nasprotno pa je bilo v njegovem imenu v celotnem cesarstvu zgrajenih veliko mošej. Kljub temu, da ni dal zgraditi nobenega verskega objekta pravoslavne narave, pa si je Mehmed paša močno prizadeval za obnovo peške patriarhije. Mehmed paša Sokolović naj bi se namreč po nekaterih interpretacijah dobro spominjal vere in zgodovine svojega naroda. Z dovoljenjem Sulejmana II. Veličastnega je bila paška patriarhija obnovljena leta 1557. Mehmed paša je na mesto peškega patriarha postavil svojega sorodnika (po nekaterih podatkih brata) Makarija Sokolovića. Tudi naslednja patriarha sta bila njegova sorodnika, Antonije in Gerasim; po njegovem bratu, Ferhat paši Sokoloviću, pa se je imenovala znamenita banjaluška džamija. Obnovitev patriarhije je imela velik pomen, saj je prekinila več-desetletni spor med škofijami, carigrajskim patriarhom in lokalnimi otomanskimi upravitelji. Obenem pa naj bi to pomenilo tudi neke vrste sultanovo oddolžitev za aktivno pomoč Srbov pri osvajanjih južne Ogrske.[30]

Navkljub posebni pozornosti, ki jo je Mehmed paša posvečal svojim sorodnikom in svojemu domačemu kraju, pa zgodovinar Mustafa Imamović meni, da tega ni počel zato, ker bi se zavedal svojega porekla in bi mu bil privržen. Imamović opozarja, da gre pri tovrstnih interpretacijah za nacionalno-romantično zablodo brez objektivnih temeljev. Poudarja, da je Mehmed paša, kot član sveta vezirjev, nedvomno vplival na odločitev o obnovi srbskega patriarhata, vendar pa razlogov za to ne gre iskati v sentimentalnih občutkih in spominih iz otroštva, temveč v dejstvu, da si je Mehmed paša kot odgovoren državnik in pravoveren musliman prizadeval za vse spremembe, ki so bile v interesu osmanske države.[31]

Kot sposoben državnik se je Mehmed paša Sokolović izkazal tudi v tako prelomni situaciji, kot je bila smrt sultana Sulejmana II. Veličastnega leta 1566 v času velikega turškega pohoda proti habsburški Ogrski. Dva dni kasneje je Mehmed paša v njegovem imenu zavzel Siget. Vest o sultanovi smrti je uspel zadržati v strogi tajnosti vse do prihoda princa Selima v Beograd, kjer je bil ta razglašen za novega sultana. S tem je Mehmed paša uspel utrditi svoj položaj velikega vezirja. Njegova moč in vpliv sta v času vlade Selima II. dosegla tak razpon, da je avstrijski diplomat, zgodovinar in začetnik moderne evropske osmanistike, Joseph von Hammer, menil, da bi bilo obdobje vladavine Selima II. bolje označiti kot obdobje vladavine Mehmeda paše Sokolovića. Podobna opažanja so imeli že njegovi sodobniki, med njimi beneški poslanec v Istanbulu, Mario Cavalli, ki je že leta 1567 pisal svoji vladi, da je veliki vezir Mehmed paša tisti, ki dejansko vlada Turčiji, in dodajal, da si zaradi svoje izjemne inteligence in preudarnosti ta položaj tudi zasluži. Svoj položaj bi Mehmed paša lahko obdržal tudi v obdobju vladavine Murata III., če se ne bi v tistem času močno okrepili njegovi sovražniki. Mehmed paša Sokolović je tragično preminil kot žrtev zarote 11. oktobra 1579.[32]

Mehmed paša Sokolović je po smrti sultana Sulejmana II. Veličastnega uspel v njegovem imenu zbrati in obdržati čvrsto v svojih rokah vso vojaško moč cesarstva, in sicer ne samo tri tedne po sultanovi smrti, temveč tudi naslednjih 13 let, kolikor je bil na položaju velikega vezirja. V tem obdobju je, zvest načelom sultana Sulejmana II. Veličastnega, uspel obdržati osmansko cesarstvo na vrhuncu njegove vojno-politične moči ter kulturno prosvetnega ter graditeljskega napredka.[33]

MOST MEHMED PAŠE SOKOLOVIĆA

Na območju jugovzhodne Evrope so se v času od konca srednjega veka vse do današnjih dni odvijale korenite in obsežne politične ter družbene spremembe. Najdaljša in zato najvplivnejša je bila turška zasedba večjega dela Balkana, ki je na območju današnje Bosne in Hercegovine trajala skoraj pol tisočletja. Prinesla je nove politične, verske in kulturne navade – popolnoma drugačne od tistih, ki so bile na tem sicer redko poseljenem in politično neenotnem ozemlju prisotne pred prihodom Turkov. Ker so se vojaški ter posledično gospodarski in družbeni vplivi takrat širili predvsem prek ljudi, je Osmansko cesarstvo veliko pozornost posvetilo prometnim potem. Tako so kot sestavni del cestnega omrežja gradili tudi mostove, ki pa niso bili le gradbeni objekti, temveč tudi pomemben element načrtne politike prepletanja stikov – v tem primeru med azijskim vzhodom in evropskim zahodom. Nekateri objekti so se še posebej usidrali v zavest prebivalstva in dosegli svetovno prepoznavnost. Eden takšnih objektov je most Mehmed paše Sokolovića,[34] stari most čez Drino v Višegradu, ki predstavlja eno največjih stvaritev osmanske arhitekture na ozemlju Bosne in Hercegovine.[35]

Zgodovinski pomen mostov v Bosni in Hercegovini

Bosna in Hercegovina je prvo organizirano mrežo prometnih komunikacij dobila s prodorom in utrditvijo rimske oblasti na njenem ozemlju od 3. st. pr. n. št. dalje. Kljub temu se za posamezne mostove pogosto uporablja ponarodel izraz »grški most«, ki pa nima neposredne povezave z obdobjem Stare Grčije. Primer rimskega mostu oz. njegovih ostankov je Kosorski most na reki Buni. Sledi o mostovih iz rimskih časov so sicer zelo redke, vendar ostaja spoznanje, da so poti bile. Glede na smer so se delile na tiste, ki so vodile iz notranjosti proti morju, in tiste, ki so potekale vzporedno z obalo. Poleg teh, večjih poti pa so obstajale tudi številne manjše, lokalne prometne povezave.[36]

Po zatonu antičnega obdobja je promet na tem območju zamrl. V 7. stoletju, ko so se tukaj naselili Slovani, je bilo območje Bosne in Hercegovine mejno ozemlje med Bizancem, Avari, Franki in Madžari. Enako vlogo je imelo tudi kasneje, ko je postalo mejno območje med Hrvati in Srbi oz. med katoliško in pravoslavno vero. Težka dostopnost ozemlja in njegova obmejnost sta bili osnova za nastanek posebne religije – bosanske cerkve, ki so jo včasih povezovali z bogomilstvom. Politična in verska neenotnost, medsebojni spopadi fevdalcev za premoč, vpadi vojsk tujih narodov in odsotnost večjih urbanih središč so na tem ozemlju preprečevali razvoj močnejše politične tvorbe, ki bi bila trdno povezana in imela željo po kakovostni prometni ureditvi. Zelo verjetno je bilo v času srednjega veka na tem področju zgrajenih malo mostov, pa še to večinoma lesenih, saj potreba po njihovi gradnji in vzdrževanju v tistem času ni bila velika. Med njimi sta nekdanji most v Mostarju, ki se je nahajal v bližini Starega mostu, in most v Počitelju, ki je imel veliko vlogo pri obrambi pred Turki.[37]

V drugi polovici 15. stoletju, natančneje leta 1463, je ozemlje Bosne in Hercegovine prišlo pod oblast Osmanskega cesarstva, v okviru katerega je ostalo dobra štiri stoletja, natančneje do leta 1878, ko ga je po berlinskem kongresu zasedla Avstro-Ogrska. Zaradi politične, družbene, verske in vojaške reorganizacije je bil eden od pomembnih turških ciljev vzpostaviti strateške vojaške objekte, ki bodo omogočali izvajanje osvajalnih pohodov in s tem širjenje cesarstva proti zahodu. Pri tem so imeli mostovi velik pomen, zato se je z utrditvijo oblasti in večanjem njene moči v prvem obdobju povečalo tudi število mostov. Največ jih je nastalo v 16. stoletju, ko je bilo zgrajenih kar 34 mostov. V 15. stoletju so bili zgrajeni 3 mostovi, kasneje, v 17. stoletju, pa 10 mostov. V 18. stoletju je bilo zgrajenih ali rekonstruiranih 15 mostov, prav tako so bile tudi v 19. stoletju izvedene predvsem rekonstrukcije že zgrajenih objektov. Srednjeveška oblika plačevanja mostnine se je v zgodnjem obdobju turške oblasti na posameznih mostovih ohranila, čuvaji mostov oz. pobiralci teh dajatev pa so se imenovali »mostarji«.[38]

Most in njegova zgodovina

Namen vseh mostov, ne glede na čas nastanka, način gradnje ali material, iz katerega so zgrajeni, je enak – premostiti globinske ovire, ki onemogočajo ali otežujejo neprekinjen potek poti po določenem ozemlju. Postavitev mostu je bila zlasti v zgodovini praviloma povezana z visokimi stroški in tehnično organizacijo gradnje, ki je bila v domeni premožnih posameznikov in države. Njihova želja je bila zagotoviti kakovostne prometnice predvsem za vojsko in gospodarstvo, ki sta dvigovala njihovo moč in pomen. Tako je bil tudi stari most na Drini zgrajen v prvi vrsti za potrebe cesarstva po zagotavljanju dobrih prometnih povezav. Most je ukazal zgraditi sam Mehmed paša Sokolović, in sicer kot poklon rodnemu kraju in kot simbol trgovanja in blaginje.[39] Stoji namreč na nekdaj zelo pomembni prometni povezavi, ali, kot pravi Ivo Andrič, “most je na vsem srednjem in gornjem toku Drine edina stalna in zanesljiva prehodna točka, neogibno potrebna vez na cesti, ki spaja Bosno s Srbijo in prek Srbije z drugimi deli turškega cesarstva tja do Stambola.”[40]

Most je zasnoval Mimar Sinan (»arhitekt Sinan«, 1489/90–1588), imenovan tudi Mimar Koca Sinan (»veliki arhitekt Sinan«), ki velja za največjega arhitekta klasične otomanske arhitekture. Leta 1539 je postal glavni dvorni arhitekt in je načrtoval, nadziral in vodil gradnjo več kot 300 objektov, od tega 8 mostov. Ker je bil v času gradnje mostu star čez 80 let, je zelo verjetno, da same gradnje oz. mostu ni nikoli videl, kar pa ne zmanjšuje kakovosti objekta, ki brez večjih težav kljubuje naravi že več kot štiri stoletja. Most je eno največjih arhitekturnih del in edino delo Mimarja Sinana v Bosni in Hercegovini.[41]

“Reka Drina teče na večjem delu svoje poti skozi tesne globeli med strmimi gorami ali skozi globoke kanjone z navpično odsekanimi bregovi. Le na nekaj mestih rečnega toka se njeni bregovi razširijo v odprte doline in ustvarjajo na eni ali na obeh straneh deloma ravne, deloma valovite prisojne kraje, pripravne za obdelovanje in selišča. Tak odprt kraj je tudi tu pri Višegradu. […] Na tem mestu, kjer Drina priteče na dan z vso težo svojih zelenih in razpenjenih vod iz na videz sklenjene gmote črnih in strmih gorá, stoji velik, skladno rezan kamniten most z enajstimi široko razpetimi loki. […] Na desnem bregu reke, z začetki pri samem mostu, leži glavni del trga s trgovinami, delno na ravnem, delno na obronkih gričev. Na drugi strani mosta, vzdolž levega brega, se razprostira okrog ceste, ki drži v Sarajevo, razmetano predmestje Maluhino polje. Most, ki združuje oba konca sarajevske ceste, takó veže trg z njegovim predmestjem.”[43]

Dolžina mostu je 180 m, celotna širina 7,2 m, širina cestišča pa 6 m. Most stoji na devetih masivnih kamnitih stebrih, širokih od 3,5 m do 4 m in dolgih okrog 11,5 m. Ima enajst lokov, ki imajo obliko skoraj pravilnih polkrogov. Deset lokov nad reko ima razpone od 11 do 15 m, zadnji loki na desni obali Drine pa le dobrih 5 m. Posebnost je klančina na levem bregu Drine, ki je široka približno 6,6 m in poteka pravokotno na most. Zelo verjetno predstavlja rešitev za slabšo podlago na stiku obale z mostom ter večjo oporo mostu ob visokem vodostaju. Kamen za zidanje mostu so lomili v kraju Banja, ki se nahaja na desnem bregu reke Drine, približno 5 km od mostu. Poleg ograje je na sredini mostu še kamnita zofa in obeležje v obliki zidu s pritrjenima spominskima ploščama, na katerih so vklesani napisi ter letnice začetka in konca gradnje.[44] “To je tisti del mosta, ki mu pravijo vrata.”[45] Vsi ti podatki jasno kažejo na mogočnost objekta, ki je v času nastanka veljal za nekaj nedojemljivega.[46]

“Vrata so najpomembnejša točka na mostu, prav kot je most najpomembnejši del mesteca. […] So dokaz, koliko čuta so imeli nekdanji graditelji, o katerih pripovedujejo pripovedke, da so se borili […] ne samo za trpežnost in lepoto gradnje, ampak tudi za korist in udobje, ki ju bodo od te gradnje imeli daljni naraščaji. […] Že dolgo je tega, kar je nekdo trdil (res je, da je bil tujec in je govoril za šalo), da so ta vrata vplivala na usodo trga in na sam značaj tržanov. […] Res je, ni mogoče oporekati, da so Višegrajčane v primeri s prebivalci drugih mest že od davnih časov šteli med lahkomiselne ljudi, lakomne na užitke in potratne. […] Pa je kljub temu težko za trdno reči, koliko je to mnenje točno. Kakor pri toliko drugih rečeh tudi tu ni lahko določiti, kaj je vzrok in kaj posledica. Ali so vrata storila iz tržanov to, kar so, ali je narobe res in so vrata zasnovana po njihovem duhu in razumu in zgrajena po njih in njihovih potrebah in navadah? Odvečno in prazno vprašanje. Ni slučajnih zgradb, iztrganih iz človeške družbe, iz katere so zrasle, iz njenih potreb, željá in zamisli, prav kakor ni v graditeljstvu na pamet izpeljanih črt in oblik, ki ne bi imele svojega razloga. Nastanek in življenje vsake velike, lepe in koristne stavbe kakor tudi njen odnos do središča, kjer je zgrajena, združujeta pogosto v sebi zamotane in skrivnostne drame in pripetljaje. Vsekakor drži tole: med življenjem ljudi v trgu in tem mostom so intimne stoletne vezi. Njihove usode so tako prepletene med sabo, da si jih ne moremo misliti ločenih in tudi ne ločeno govoriti o njih. Zato je pripoved o nastanku in usodi mosta hkrati tudi pripoved o življenju trga in njegovih ljudi od rodu do rodu, prav kot se skozi vsa pripovedovanja o trgu vleče črta kamnitega mostu na njegovih enajstih lokih in z vrati kot krono na sredi.”[47]

Avtorica: Ana Gregorič

Viri in literatura

[1] Velikonja, Mitja. Bosanski religijski mozaiki. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1998, str. 17.

[2] Ponosan na – korene. http://www.novosti.rs/dodatni_sadrzaj/clanci.119.html:277475-Ponosan-na—korene (Dostop: december 2015).

[3] Velikonja, Mozaiki, str. 30.

[4] Kržišnik–Bukić, Vera. Bosanska identiteta med preteklostjo in prihodnostjo. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 1996, str. 10. V: Jerinić, Liljana. »Ivo Andrić in bosanski multikulturalizem.« Diplomsko delo, Fakulteta za družbene vede UL, 2011, str. 15.

[5] Za državni sabor se je pogosto uporabljal tudi izraz »vsa Bosna«, kar kaže na zelo zgodnji obstoj te institucije. »Vsa Bosna« namreč označuje družbeno situacijo, kamor so prihajali vsi svobodni moški – vojščaki. Iz tega bi lahko sklepali, da sta se ime Bosna in identiteta njenega prebivalstva uveljavila že v času plemenske ureditve. Vir: Prav tam (opombe).

[6] Kržišnik–Bukić, Bosanska identiteta, str. 10. V: Jerinić, »Ivo Andrić …«, str. 15–16.

 

[7] Velikonja, Mozaiki, str. 31; Malcolm, Noel. Bosnia: A Short History. 2. izd. London: Papermac, 1996, str. 14–15. Srednjeveška Srbija se je obrnila k pravoslavju zaradi odnosa sil na Balkanu v 13. stoletju, ki se je vzpostavil po shizmi v 11. stoletju, predvsem pa po križarskem opustošenju Bizanca leta 1204. Prav ta dogodek in ustanovitev t.i. Latinskega cesarstva (1204–1261) sta poglobila sovraštvo krščanskega vzhoda do zahoda. Močno oporo Štefanovi oblasti je pomenila vsestranska dejavnost njegovega brata Rastka, sv. Save (1174–1236), ki je leta 1219 pridobil srbskemu pravoslavju avtokefalnost in postal prvi nadškof srbske pravoslavne cerkve. Sedež srbske nadškofije, ki je obsegala devet škofij, je bil v samostanu Žiča blizu Kraljeva, kasneje pa v Peći, srbskem svetem mestu. Vir: Velikonja, Mozaiki, str. 60.

[8] Velikonja, Mozaiki, str. 43–45.

[9] Prav tam, str. 45.

[10] Prav tam, str. 72–73.

[11] Prav tam, str. 73–74.

[12] Malcolm, Bosnia, str. 49.

[13] Velikonja, Mozaiki, str. 76.

[14] Prav tam.

[15] Prav tam, str. 77.

[16] Prav tam.

[17] Prav tam, str. 80–81.

[18] Prav tam, str. 82.

[19] Prav tam, str. 82–86.

[20] Prav tam, str. 81; Inalcik, Halil. The Ottoman Empire: The Classical Age 1300–1600. 2. izdaja. London: Phoenix, 1994, str. 77–78.

[21] Prav tam.

[22] Ponosan na – korene.

[23] Na Drini ćuprija. http://visegrad.rs/na-drini-cuprija (Dostop: 5. december 2015).

[24] Andrić, Ivo. Most na Drini. Ljubljana: MK in DZS, 1980, str. 18; Gašperič, Primož. »Most Mehmed Paše Sokolovića in turizem.« V: Izbrani primeri upravljanja območij s kulturno dediščino, ur. Janez Nared in Nika Razpotnik Visković, str. 111–119. Ljubljana: Založba ZRC, 2014, str. 114; Imamović, Mustafa. Historija Bošnjaka. Sarajevo: Bošnjačka zajednica kulture, 1996, str. 160; Novo ime – Mehmed. http://www.novosti.rs/dodatni_sadrzaj/clanci.119.html:277477-Novo-ime—Mehmed (Dostop: 5. december 2015).

[25] Novo ime – Mehmed.

[26] Samarčić, Radovan. Mehmed Sokolović. Beograd: Srpska književna zadruga, 1971, str. 14.

[27] »Sokollu Mehmed Pasha,« Wikipedia 2015. https://en.wikipedia.org/wiki/Sokollu_Mehmed_Pasha (Dostop: 5. december 2015).

[28] Imamović, Historija Bošnjaka, str. 162.

[29] Prav tam.

[30] Prav tam, str. 162–163; Velikonja, Mozaiki, str. 92.

[31] Imamović, Historija Bošnjaka, str. 163.

[32] Prav tam, str. 161.

[33] Prav tam.

[34] Gašperič, Most, str. 112.

[35] Komisija za Očuvanje Nacionalnih Spomenika: Projekti i konferencije. http://www.kons.gov.ba/main.php?mod=vijesti&extra=projekti&id_vijesti=244&lang=1&&&action=getExternal&id=167 (Dostop: 5. december 2015).

[36] Gašperič, Most, str. 112.

[37] Prav tam, str. 112.

[38] Prav tam, str. 112–113.

[39] Prav tam, str. 113; Komisija za Očuvanje Nacionalnih Spomenika: Projekti i konferencije.

[40] Andrić, Most na Drini, str. 6.

[41] Prav tam, str. 114; »Sinan,« Encyclopaedia Britannica 2015. http://www.britannica.com/biography/Sinan (Dostop: 5. december 2015).

[42] Na Drini ćuprija. (16)

[43] Andrić, Most na Drini, str. 5–6.

[44] Gašperič, Most, str. 114–115.

[45] Andrić, Most na Drini, str. 7.

[46] Gašperič, Most, str. 114.

[47] Andrić, Most na Drini, str. 14–17.

Up Next

Related Posts