V prvo svetovno vojno je bilo vpletenih veliko različnih živalskih vrst, pri čemer je v našem kolektivnem spominu še posebej prisotna uporaba konj, psov in golob. Kljub temu je potrebno poudariti, da so v vojno vključili še malo morje ostalih živalskih vrst, saj so jim lahko pomagale na različnih področjih.

V prejšnjem prispevku smo se osredotočili na uporabo konj, mul, kamel in predstavili nekaj njihovih glavnih prednosti in slabosti. Pričujoči prispevek se osredotoča še na nekatere živalske vrste, ki so vojakom močno pomagale pri njihovem boju oz. življenju na fronti. Obenem so predstavljene tudi živalske vrste, ki so bile pri vojakih na fronti zelo prisotne, a nezaželene.

Golobi pismonoše

Golobe so spuščali tudi iz tankov (vir: Imperial War Museum)

Pomembno mesto v vojaški komunikaciji so imeli golobi pismonoše. Občasno se je namreč dogodilo, da psi niso mogli prenašati sporočil, hkrati pa iz različnih razlogov (sabotaže, prisluškovanje) ni bila možna niti uporaba telegramov. Golobi pismonoše so imeli v primerjavi s psi več prednosti: za razliko od pasjih štirinožcev so leteli ter so bili posledično hitrejši: hitrost leta je znašala nekje od 45 do 60 kilometrov na uro, rekorderji pa so lahko dosegali tudi hitrosti do 100 kilometrov na uro. Razlikovala se je tudi oddaljenost med pošiljateljem in prejemnikom sporočila: pes je lahko prenašal sporočila na razdalji do okrog desetih kilometrov, medtem ko so golobi lahko leteli tudi po desetkrat daljše razdalje. Ker so bili v zraku, jih ni oviral razrit teren, zaradi svoje majhnosti pa niso predstavljali velike tarče. Golobi pismonoše so obenem uporabni zaradi njihovega naravnega nagona, saj so se vedno vrnili v isto prebivališče. Hkrati je potrebno poudariti, da so jih lahko uporabljali samo v eno smer, dodatne težave pa so imeli v temi, megli in slabem vremenu. Zanimivo je, da se jih je kljub temu veliko uspešno prebilo skozi meglen teren, ki je nastal zaradi topniškega obstreljevanja.[1] Glavna dejavnost golobje službe je bila seveda namenjena vojaški komunikaciji, vendar so zabeleženi tudi posamezni primeri uporabe za druge, vohunske namene. Golobe opremili z majhnimi kamerami, ki se je avtomatsko prižgala in slikala nasprotnikove položaje na fronti. Vse to je pomenilo tudi pomemben korak v razvoju vohunstva.[2]

Golobi pismonoše na motorju (Vir: Imperial War Museum)

Golobi so delovali iz stalnih ali premičnih golobnjakov. Pri slednjih je šlo po navadi za predelane avtobuse z zaboji, v katerih so bili golobi. Te zaboje so vojaki, motoristi, kolesarji ali pa celo psi  prenesli na fronto. Pogosto so bili izdelani kot neprodušne košare, s katerimi so jih zaščitili pred plini in ostalimi nevarnostmi.  Ko je bilo potrebno sporočiti kakšno novico, je vojak zapisal sporočilo in ga vstavil v poseben aluminijast valj na golobovi nogi ter ga izpustil, zaradi naravnega nagona pa so se nato vrnili v svoj prvotni golobnjak. Te živalske pismonoše so vojaki označili z dvema različnima barvama: golob je bil označen z modro, golobica pa z rdečo barvo. Svojo pot so večinoma začeli v parih, vendar vedno ločeno glede na spol. Če oz. ko so se golobi iz fronte vrnili v matični golobnjak, so vanj vstopili skozi posebno loputo, ki je ob prihodu spustila poseben zvočni signal. Oskrbnik je tako vedel, da je prišlo novo sporočilo.[3]

O vzgoji in delu s tovrstnimi golobi je bilo podanih veliko različnih priporočil: britanska stran je izdala posebna navodila (t. i. Pigeon Service Manual), ki bi jih morali vojaki upoštevati pri delu z golobi. Priročnik je bil sicer izdan leta 1919, vendar je kljub temu poln zanimivih informacij. V prvem poglavju so se posvetili izgledu golobnjaka: slednji bi moral biti prostoren ter vsebovati vsaj ena vratca, povezana z električnim zvoncem, ki bi oskrbnika obvestil o prihodu goloba. Za standardni golobnjak, v katerem bi bivalo 150 golobov, bi morala skrbeti strokovnjak za golobe in uniformirani uslužbenec. Poleg tega bi moral biti opremljen z grahom peskom, vodo, vedrom, lopato, gnezdom itd.[4] Eno od poglavij govori o treniranju golobov: razdalje naj bi stopnjevali od petih pa vse do dvajsetih milj, trening

Zaščitna košara za golobe (Vir: upload.wikipedia.org)

pa bi izvedli na različnih lokacijah (npr. obala, zrak, morje). Pomembno je bilo, da naenkrat niso spustili prevelikega števila golobov, njihovo število pa naj v nobenem primeru ne bi bilo višje kot 20. V priročniku so nekaj besed namenili tudi nočnim letom, ki golobom povzročajo težave. Vaje tovrstnih naj bi bile kratke in bi potekale zgolj ob somraku, da bi se lahko golobi vrnili v golobnjake še pred temo.[5] Nekaj besed so namenili tudi načinu pisanja, ki bi ga morali uporabljati vojaki. Vsako sporočilo naj bi vsebovalo zgolj najnujnejše informacije, poleg vsebine pa bi omenili še ime postaje oz. serijsko številko golobnjaka. Ko je vojak napisal sporočilo, ga je vstavil v poseben tulec, ki ga je imel golob zavezanega ob nogi. Zatem je moral goloba prijeti kot palico (tj. je goloba objel z dlanmi) in ga previdno vreči v zrak, pri čemer je moral paziti, da mu pri metu ni izpulil perja.[6] Posebna tehnika metanja je bila potrebna, če so golobe spustili iz letala. V tem primeru ga je moral vojak močno vreči, da se ni zaletel v trup letala. Pri nekaterih letalih je bilo potrebno ustaviti celo prednje motorje, da bi bila možnost poškodbe goloba čim manjša.[7] Ko je golob prinesel sporočilo na dogovorjeno mesto, so ga morali prenesti ustreznemu prejemniku. Tulec, v katerem se je nahajalo sporočilo, je moral imeti golob ves čas na sebi. Iz tega razloga je bilo pomembno, da je golob na to posodico navajen in ga pri njegovem delu ne moti.[8] Priročnik v nadaljevanju nekaj besed namenja tudi prehrani golobov: poudarjeno je bilo, da bodo golobi na svoji poti bolj kot pomanjkanje hrane občutili žejo, zato so jim morali pred pričetkom poti zagotoviti zadostno količino čiste vode. Osebno higieno golobov bi zagotavljali z umivanjem vsaj enkrat tedensko, ob lepem vremenu pa naj bi skrbeli tudi za svojo kondicijo. V tem primeru bi jih morali vsaj dvakrat na dan spustiti na plano in jim omogočiti različne vaje.[9] Priročnik žal ne omenja primerov za tovrstno vadbo, vendar lahko sklepamo, da so bile povezane z letanjem.

Cher Ami (Vir: en.wikipedia.org)

Podobno kot pri drugih živalskih vrstah je tudi pri golobih izstopalo nekaj »golobjih herojev«. Prvi tovrstni primer je Cher Ami, ki hkrati velja za najslavnejšo golobico prve svetovne vojne. Slavna je postala na zahodni fronti, ko je prenesla dvanajst zelo pomembnih sporočil iz Verduna v poveljstvo, ki je bilo stacionirano v Rampontu. Njeno ime je francoskega izvora, prevedli pa bi ga kot »dragi prijatelj,« saj so sprva mislili, da gre za goloba. Ime so ji dali vojaki, razlog zato pa se skriva v tem, da so se zanašali na njeno zanesljivost. Hkrati so bili vedno veseli, ko je »dragi prijatelj« uspešno prenesel sporočilo, kar je še posebej izstopalo oktobra 1918. Takrat je Cher Ami rešila bataljon 77. divizije, ki je kasneje dobil vzdevek »izgubljeni bataljon«. Oktobra 1918 so Nemci to divizijo obkolili, boji pa so se še vedno nadaljevali. Razmere so se slabšale iz dneva v dan: primanjkovalo je hrane in orožja, vendar se vojaki niso želeli predati. Njihovo zadnje upanje je bila Cher Ami, ki je prenesla sporočilo s koordinatami v poveljstvo. Golobica je v 25 minutah premagala razdaljo 40 kilometrov, pri čemer so jo nasprotnikove sile ustrelile v prsi in odstrelile nogo. Kljub temu je prenesla sporočilo in rešila »izgubljeni bataljon.«[10]

Naslednji golobji primer heroja je predstavljal Mocker, ki so ga poznali iz podobnih vzgibov kot Cher Ami. V prvi svetovni vojni je opravil 52 misij, pri čemer je bila odločilna predvsem zadnja. Izvedel jo je 12. septembra 1918, ko se je ameriški napad v Alzaciji-Loreni končal z nemško blokado. Mockerja so vojaki poslali v poveljstvo s pismom, ki je vsebovali njihove koordinate. Čeprav je pri poletu izgubil oko in del lobanje, je v poveljstvo prenesel sporočilo, zaradi česar zgoraj omenjeni ameriški vojaki niso bili več v slepi ulici. Po vojni so ga poslali v ZDA, kjer so zanj skrbeli vse do njegove smrti leta 1937.[11]

Naslednji poznani golob je bil Vaillant, ki je prenesel sporočila iz trdnjave Fort Vaux.  Njegov dosežek je velik tudi zaradi tamkajšnjih razmer: v zraku je bilo veliko dima in vojnih plinov, ki so golobom (pa tudi ljudem) onemogočali normalno delovanje. Po vojni je prejel več nagrad za pogum, živel pa je vse do leta 1939.[12]

Kljub številnim pozitivnim dejstvom, ki so bili povezani z golobi, je na začetku vojne vladal velik dvom v njihovo zanesljivost: marsikatero vojaško vodstvo je menilo, da so človeški kurirji in telekomunikacija boljša možnost kot golobi. Kaj kmalu se je izkazalo, da ima golobja služba vendarle posebno mesto in da golobi svoje delo opravljalo zelo dobro. To dejstvo je potrdila tudi angleška raziskava, s katero so ugotovili, da je pri normalnih pogojih kar 95 odstotkov golobov doseglo svoj cilj.[13]

Kaj pa druge ptice?

Kanarčki v kletkah (Vir: Imperial War Museum)

Poleg golobov so posebno mesto v tej vojni imele tudi nekatere druge ptice: Francozi so na začetku vojne uporabljali papige, saj naj bi hitro zaznale bližajoča letala. Papige so pogosto postavili kar na Eifflov stolp, kjer so imele pregled na področjem. Ugotovili so, da papige lahko letalski napad zaznajo tudi 20 minut, preden bi ga človek lahko videl ali slišal. Kaj kmalu papige niso bile več uporabne za tovrstno delo, saj niso ločile med francoskimi in nemškimi letali, hkrati pa so se lahko zdolgočasile in sploh niso več spuščale zvokov, četudi se je bližal napad.[14] Poznana je tudi uporaba kanarčkov, saj naj bi bili petnajstkrat bolj občutljivi pri zaznavi strupenih plinov kot človek. Na fronti so jih nosili v posebnih kletkah, njihove zaznave so bile tako močne, da so zaradi plinov omedleli še preden se je pri človeku sploh pokazal njihov vpliv. Iz teh razlogov je v ZDA  prišlo do pravega »kanarskega booma«, kjer je bila ta ptičja vrsta še posebej popularna. Poleg teh načinov uporabe naj bili pomembni tudi pri prevozu ranjencev: s svojim petjem naj bi skušali razvedriti ranjene vojake.[15] Na morskih bojiščih naj bi veliko vlogo odigrali celo galebi, saj naj bi bili občutljivi na zaznavanje morskih min in podmornic. Eden od britanskih pilotov je 5. januarja 1918 poročal, da je videl nekaj galebov, ki so sedeli na plavajočih objektih. Po natančnejšem pregledu je ugotovil, da gre za mino s petimi bodicami. Zaradi te informacije je neka ladja spremenila svojo smer in se tako izognila katastrofi. Britanske sile so to galebjo zaznavo min in periskopov želele izkoristiti: tako so prišli na načrt, po katerem bi iz britanskih podmornic spuščali slanike, ki bi jih te morske ptice pojedle. Galebi, ki lahko vidijo v velike globine, bi se navadili in bi podmornico vedno povezali s hrano, četudi je ta (npr. nemška podmornica) ne bi imela. To bi Britancem posledično omogočilo lociranje nemških podmornic, saj bi morali preprosto poiskati skupine galebov, ki bi pričakovali hrano. Podobna zgodba je bila povezana tudi z njorkami: slednje naj bi zaznavale podmorniške periskope, kot je bilo to značilno za galebe.[16] H končni zmagi nad Nemci naj bi lahko pripomogli celo kormorani: hrano zanje naj bi nastavljali v ravni liniji ob zidu. Taiste kormorane naj bi nato odpeljali v Essen, kjer je bil sedež tovarne Krupp, glavne nemške orožarske tovarne. Kormorani naj bi, ker so jih navadili na hranjenje v ravni liniji, nato uničili Kruppove stvaritve, vendar ni omenjeno na kakšen način.[17] Nenazadnje pa moramo omeniti tudi vrabce, ki so jih uporabljali iz povsem drugih vzgibov. Kot navaja Slovenec, so na Moravskem njihovo uporabnost videli v dveh primerih:

Na Moravskem je izšla uradna odredba za pobijanje vrabcev in sicer iz dveh več ali manj važnih razlogov. Prvič so vrabci jako škodljivi vrtom in polju, drugič je pa njih meso jako okusno in dobro nadomestilo za govedino, teletino, svinjino, bravino itd., katere je od dne do dne manj.[18]

Podgane in uši

Lov na podgane (Vir: rentokil.co.uk)

Vse živalske vrste pa vendarle niso bile tako pozitivno sprejete, saj so vojakom na fronti prinesle ogromno težav. Življenje v strelskih jarkih je bilo povezano s katastrofalnimi higienskimi pogoji: britanski vojak George Coppard omenja, da v jarkih niso imeli organiziranega niti sistema ravnanja z odpadki. Prazne pločevinke hrane so preprosto vrgli iz jarka, kar je seveda privabilo podgane. Vojaki naj bi tako lahko vsako noč slišali, kako praskajo po praznih pločevinkah in iščejo hrano.[19] V osnovi so vojaki ločili med rjavimi in črnimi podganami, ne glede na vrsto pa naj bi bilo za njih značilno, da so postajale vedno večje in pogumnejše. Nekateri vojaki so govorili, da so bile lahko velike kot manjše mačke ter da so lahko pojedle ranjenega vojaka, če se ta ni bil zmožen braniti. Podgane so hrano pogosto kradle iz žepov, v katerih so vojaki hranili kruh, ali pa naj bi se celo pasle na truplih. Iz vojaških pričevanj na vzhodni fronti izvemo, da naj bi se na enem truplu lahko pasle tudi tri podgane.[20] Številna ostala pričevanja pripovedujejo še nadaljnje težave: eden od vojakov se je zjutraj zbudil, v žepu njegovega plašča pa je zevala luknja. V žepu je imel namreč nekaj piškotov, ki so mu jih ukradle podgane. Ne glede na številne slabe izkušnje z njimi, pa jih vojaki niso smeli ustreliti. Če jih je pri streljanju dobil narednik, jih je lahko kaznoval zaradi nepotrebne uporabe streliva.[21] Poleg tega so se nekateri želeli znebiti podgan tako, da so jih zabadali z bajonetom. Vojaški poskusi deratizacije so bili večinoma obsojeni na neuspeh. Glavni razlog za to je predvsem velika reprodukcijska moč podgan: en par lahko skoti tudi po 800 potomcev.[22] O podobnih izkušnjah s podganami so pisali tudi slovenski vojaki. Ivan Matičič je v svojih spominih zapisal:

Tiščali smo se ob hudih urah v jazbinah in kavernah, kjer je smrdelo po trohnobi in po vsakovrstni nesnagi in kjer so nas nadlegovali številne podgane. Razpasle so se že tako in izpitale, da so nam delale velike preglavice, posebno ponoči. Kdor ni sproti snedel svojega kruha, so se mu zakadile v nahrbtnik ali v malho in v hipu je bilo vse razcefrano. Krotili smo te predrzne mrcine le še z bajonetom in puško, ker če si ji zažugal z roko je zapihala kot mačka in paziti si moral, da se ti ni zapodila v obraz. Ko sem se ponoči plazil z lanterno po rovu in budil patrole, sem videl, kako so izpasene mrcine skakale po spečih ljudeh, trgali jim nahrbtnike, čepele jim na glavi, a ko sem se jim približal z lučjo, nobena ni zbežala… Ob skali je ležal mož na trebuhu, ob zglavju mu je gorela sveča, a po hrbtu mu je plesala pitana podgana. Bil je naš žilavi Albert.[23]

Podgane s seboj niso prinašale zgolj nevšečnosti za vojake, temveč tudi za celotno družbo, saj so jih povezovali s številnimi boleznimi. Še bolj kot pri podganah je bilo to vidno na primeru uši, ki so prav tako predstavljale velik problem za fronto in zaledje. Prisotne so bile skorajda povsod: po nekaterih podatkih naj bi imelo 97 % vseh vojakov v strelskih jarkih težave z ušmi.[24] Slabi bivanjski pogoji so bili naravnost idealno gojišče za njihov razvoj. V osnovi so v strelskih jarkih razlikovali med lasnimi, sramnimi in telesnimi ušmi, pri čemer je bilo prav slednjih največ. Samica je lahko dnevno izvalila tudi po dvanajst jajčec, iz katerih so se v roku dveh tednov do enega meseca razvile uši. Največkrat so se nahajale v šivih oblačil, kar se je izkazalo za zelo problematično. Četudi so vojakovo uniformo oprali, so jajčeca v šivih še vedno ostala. Ko si jo je vojak ponovno nadel in jo ogrel, je to omogočalo njihov nadaljnji razvoj. Uši so se prenašale preko neposrednega stika vojakov, kar je bilo v prvi svetovni vojni izredno pogosto: zaradi mraza so se vojaki v jarkih stiskali skupaj in tako še olajšali prehod uši med seboj. Dodatna težava, ki je še omogočala njihov strm vzpon, je bila pomanjkljiva osebna higiena pri vojakih: slednji so se namreč temeljito okopali zgolj dvakrat ali trikrat na mesec, zato so se uši lahko hitro širile.[25] Dodatne probleme so s seboj prinesle uši, okužene s t. i. »jarkovno mrzlico«. Gre za bolezen, ki je imela podobne simptome kot gripa, tj. glavobol, bolečine v udih, vnete oči. Bolezen večinoma ni bila smrtno nevarna, vendar je povzročala večdnevni bolniški izostanek vojakov. Bolezen se je relativno hitro širila, zabeleženi so celo primeri, ko je bilo zaradi te bolezni odsotno tudi 15% enote.[26]

Do podobnih negativnih izkušenj so prihajali tudi slovenski vojaki, nekateri med njimi so celo zapisali, da naj bi bile uši nekaterih držav hujše kot od drugih. Spet drugi so svojo jezo in razočaranje nad situacijo izrazili v sledečih zapisih:

Človek res ne ve, ali je za soldata boljši mraz ali pa sonce. Komaj se malo ogreješ, te že začne mučiti ta prekleta golazen in ti piti še tiso kri, ki jo imaš. […] Ruske uši so hujše od laških […] Je namreč ta stvar, da ruska uš nepretrgoma žre, medtem, ko se laška nažre, potem pa miruje, dokler spet ne postane lačna. […] »Veste, kaj bi storil, če bi dobil v roke tiste, ki so zakrivili sedanjo vojno in nočejo nehati? Zaprl bi jih v poseben prostor, v kako dvorano ali kam, kjer ne bi bilo oprave, ampak samo gola cementna tla. Nato bi vsul v prostor nekaj vreč uši – na vsakega eno vrečo. Pravih, živih, lačnih uši![27]

Iz zgornjih zapisov je razvidno, da so uši vojakom povzročale veliko preglavic, zato so ponekod proti njim začeli malo vojno. Ena od bolj priljubljenih metod boja proti ušem je bilo polivanje voska na šive, kjer so se uši najpogosteje zadrževale. Nekateri so obleke namakali v naftalin, vendar so bila tudi ta dejanja večinoma neuspešna.[28] Problem z njimi je večino držav spremljal vse do konca vojne. Dodatne preglavice so vojakom na fronti povzročale še žabe, različne vrste hroščev ter gnide. Prav zaradi slednjih so se vojaki odločali za britje svojih brad.[29]

Lahko na končno zmago vplivajo tudi čebele?

“Čebelja bitka oz. Bitka pri Tangi (Vir. en.wikipedia.org)

Prva svetovna vojna je pokazala, da lahko na potek vojne vplivajo tudi tako majhne živali, kot so čebele. Tak primer je bitka pri Tangi, ki je potekala med 2. in 5. novembrom 1914. Šlo je za spopad med britanskimi in nemškimi silami, ki hkrati velja za enega prvih večjih spopadov te vojne v Afriki. Z njo naj bi britanske sile (ki so jih večinoma predstavljali indijski vojaki) zagotovile britansko prevlado v Indijskem oceanu. Tanga je bilo takrat strateško pristanišče v Nemški Vzhodni Afriki. Ne glede na to v njej ni bilo veliko nemških vojakov, ki pa so sicer ob začetku bitke dobili okrepitve.[30] Stanje se je kmalu po začetku bojev izredno poslabšalo, Britanci pa niso uspeli uveljaviti svoje premoči. Eden od razlogov za to so bili roji čebel. Na bojiščih so vojaki videli drevesa, na katerih so bili panji afriških čebel, ki veljajo za posebej veliko in agresivno vrsto. Ker jih je motil hrup in leteči naboji, so zapustile svoj panj in začele z napadi in piki. Britanske enote so se morale navkljub vojaški premoči začeti umikati. Nekateri so pred čebelami bežali celo v morje, vendar so jih čebele do takrat že močno popikale. Po nekaterih podatkih naj bi nekega inženirja pičile 300-krat. Nek drugi vojak pripoveduje, da je zaradi poškodb padel v nezavest, vendar se je kmalu zatem zbudil. Ko je odprl oči, je ugotovil, da mu sedaj ne grozi strelivo, temveč ogromen roj čebel. Zanimivo je, da so čebele praktično v celoti napadale britanske vojake. Iz tega razloga so verjeli, da so čebele zgolj nemški trik, ki so ga uporabili z namenom zmage v tej bitki. Podobno teorijo je povzel celo The Times, ki je zapisal, da so bile čebele v osnovni nemško orožje. Ko so nemškega poveljnika povprašali o tem, naj bi se zgolj nasmehnil in v nemščini odgovoril Gott mit uns, kar bi kot »Bog je z nami.« Bitko pri Tangi so kasneje poimenovali »Čebelja bitka« in pod tem izrazom je poznana še danes.[31]

Živali v vojni: heroji ali žrtve?

Z obema prispevkoma smo želeli pokazati, kako veliko vlogo so imele živali med prvo svetovno vojno. Tudi v današnjem času so bile predstavljene možnosti za vključitev nekaterih živalskih vrst v bojne linije. Eno od možnosti naj bi predstavljale prav čebele, saj bi njihov voh utrdili do te mere, da bi iskale eksplozivna sredstva.[32] Tovrstni poskusi zaenkrat še nimajo znanstvene podlage, vendar ponovno dokazujejo, da se človek pri bojevanju ne zanaša zgolj na tehnični napredek, temveč tudi na živalske vrste. Mišljenje v tovrstni povezavi se torej ni spremenilo niti dobrih sto let po koncu prve svetovne vojne. Ne glede na njihovo uporabnost so po vojni pogosto vzniknila vprašanja o upravičenosti uporabe živalskih vrst. Medtem ko so nekateri slavili poginule živali kot heroje, ki so s svojim življenjem omogočili zmago v bitki, so drugi omenjali, da so živali bolj kot ne žrtve te morije. Tudi v današnjih dneh tovrstne debate še vedno najdejo svoje mesto v javnih razgovorih, pri čemer številni o vključitvi živali v prvo svetovno vojno govorijo o madežu na naši zavesti.[33] Obenem je potrebno poudariti, da živali večinoma niso dobile spomenikov, prav tako pa jih ni zaslediti pri imenih ulic, cest ali parkov. Ena redkih izjem je spomenik poginulim živalim, ki je prikazan na naslovni sliki tega in preteklega prispevka. Na spomeniku je poleg različnih živalskih vrst napisano tudi, da živali niso imele izbire, temveč so jih v vojno preprosto vključili. Če bo do podobnih spomeniških gradenj prišlo v prihodnje, seveda ne moremo vedeti. Kljub temu lahko na različne načine opozarjamo na njihovo v vlogo v tej ali kateri koli drugi vojni ter opominjamo sebe in druge, kam nas vojna lahko pripelje.

Viri in literatura:

• Andreson, Ross. »The Battle of Tanga, 2–5 November 1914.« V: War in History, letnik 8, št. 3 (julij 2001), 294–322.
• »Bienen – Die neuen Superspione?« Deutsches Spionagemuseum. https://www.deutsches-spionagemuseum.de/2018/03/02/bienen-die-neuen-superspione (Dostop: april 2020).
• Duffy, Michael. »Body Lice.« com. Objavljeno 22. avgusta 2009. https://www.firstworldwar.com/atoz/bodylice.htm (Dostop: april 2020).
• Duffy, Michael. »Life in the Trenches.« com. Objavljeno 22. avgusta 2009. https://www.firstworldwar.com/features/trenchlife.htm (Dostop: april 2020).
• Duffy, Michael. »Trench Rats.« com. Objavljeno 22. avgusta 2009. https://www.firstworldwar.com/atoz/rats.htm (Dostop: april 2020).
• Gladstone, Hugh S. Birds and the war. London: Skeffington & Son, 1919.
• Koncilija, Žiga. Prezrti heroji velike vojne. Konji, psi, golobi in ostale živali na frontah prve svetovne vojne. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani; Filozofska fakulteta in Fakulteta za družbene vede, 2008.
• »Leseprobe zu Rainer Pöppinghege: Tiere im Ersten Weltkrieg.Teil 2.« Das Kulturmagazin. Objavljeno 11. avgusta 2014. https://www.perlentaucher.de/vorgeblaettert/leseprobe-zu-rainer-poeppinghege-tiere-im-ersten-weltkrieg-teil-2.html (Dostop: april 2020).
• Matičič, Ivan. Na krvavih poljanah. Ljubljana: Založba Karantanija, 2006.
• Pigeon Service Manual. London: Her Majesty’s Stationery Office, 1919. https://www.bl.uk/collection-items/pigeon-service-manual (Dostop: april 2020).
• Regan, Geoffrey. »The Battle of Tanga – 1914.« https://www.chakoten.dk/wp-content/uploads/2018/03/The-Battle-of-Tanga-1914-af-Geoffrey-Regan.pdf (Dostop: april 2020).
• Simkin, John. »Trench Rats.« Spartacus Educational. Objavljeno septembra 1997, posodobljeno januarja 2020. https://spartacus-educational.com/FWWrats.htm (Dostop: april 2020).
• »Smrt vrabcem na Moravskem.« V: Političen list za slovenski narod. 11. april 1918, letnik 46, št. 82, 5.
• Suriano, Maria Grazia. Animals in the Great War. Bologna: Associazione culturale Se, 2017.
• Voranc, Prežihov. Ljubljana: Založba Beletrina, 2014.

Viri slik:

1. Naslovna slika. https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/2/2f/Animals_in_War_east.jpg (Dostop: april 2020).
2. Spuščanje goloba iz tanka. https://www.iwm.org.uk/collections/item/object/205193140 (Dostop: april 2020).
3. Golobi pismonoše na motorju. https://www.iwm.org.uk/collections/item/object/205244677 (Dostop: april 2020).
4. Zaščitna košara za golobe.
   https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/b/be/Trient.%28Doss_di_Trento_%29Gasschutzkasten_f%C3%BCr_die_Brieftauben._%28BildID_15636162%29.jpg (Dostop: april 2020).
5. Cher Ami. https://en.wikipedia.org/wiki/Cher_Ami#/media/File:Cher_Ami_cropped.jpg (Dostop: april 2020).
6. Kanarčki v kletkah. https://www.iwm.org.uk/collections/item/object/205357532 (Dostop: april 2020).
7. Lov na podgane. https://www.rentokil.co.uk/blog/wp-content/uploads/2011/11/Trench-rats-3.jpg (Dostop: april 2020).
8. Bitka pri Tangi. https://en.wikipedia.org/wiki/Battle_of_Tanga#/media/File:Battle_of_tanga.jpg (Dostop: april 2020).

[1] Koncilija, Prezrti heroji velike vojne, 79–80.

[2] »Leseprobe zu Rainer Pöppinghege: Tiere im Ersten Weltkrieg.Teil 2.«

[3] Koncilija, Prezrti heroji velike vojne, 82.

[4] Pigeon Service Manual, 2.

[5] Pigeon Service Manual, 3–4.

[6] Pigeon Service Manual, 5.

[7] Pigeon Service Manual, 6.

[8] Pigeon Service Manual, 9.

[9] Pigeon Service Manual, 10.

[10] Suriano, Animals in the Great War, 62–63.

[11] Suriano, Animals in the Great War, 63.

[12] Suriano, Animals in the Great War, 64–65.

[13] »Leseprobe zu Rainer Pöppinghege: Tiere im Ersten Weltkrieg.Teil 2.«

[14] Gladstone, Birds and the War, 22.

[15] Gladstone, Birds and the War, 23–25.

[16] Gladstone, Birds and the War, 25–27.

[17] Gladstone, Birds and the War, 27–28.

[18] »Smrt vrabcem na Moravskem,« 5.

[19] Simkin, »Trench Rats.«

[20] Simkin, »Trench Rats.«

[21] Simkin, »Trench Rats.«

[22] Duffy, »Trench Rats.«

[23] Matičič, Na krvavih poljanah, 161.

[24] Duffy, »Body Lice.«

[25] Duffy, »Body Lice.«

[26] Duffy, »Body Lice.«

[27] Voranc, Doberdob, 359.

[28] Duffy, »Body Lice.«

[29] Duffy, »Life in the Trenches.«

[30] Za več informacij o sami bitki glej: Andreson, »The Battle of Tanga, 2–5 November 1914.«

[31] Regan, »The Battle of Tanga – 1914.«

[32] »Bienen – Die neuen Superspione?«

[33] Glej npr. https://www.theguardian.com/commentisfree/2018/nov/07/animal-victims-first-world-war.