Na vrhuncu prve svetovne vojne je dvema britanskima vojakoma podana nemogoča misija – v tekmi s časom morata prečkati sovražnikovo ozemlje in prenesti sporočilo, ki bi lahko ustavilo smrtonosni napad na stotine vojakov.

Film Sama Mendesa, ki je prejel tri oskarje, prinaša edinstveno vizijo prve svetovne vojne. Posnet je namreč z enim neprekinjenim posnetkom, kar gledalcu da občutek, da se nahaja sredi vojnega območja.

»Njuno dolgo, mučno, napeto “napredovanje” proti drugi strani – posneto kakor v enem samem briljantno intenzivnem, imerzivnem, osupljivo koreografiranem, birdmanskem neprekinjenem kadru (via Roger Deakins), iz katerega se v “realnem času” stegujejo nasilje, kri, ogenj, katastrofa – je strašno samomorilsko civilizacijsko nazadovanje. Njuna Odiseja je Infemo, nadaljevanje kapitalizma z drugimi sredstvi, spopad kapitalizmov na odprti sceni. Kot bi rekel Cankar: “Stali sobledi, noben jezik ni zinil.”«  – Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Morda je vojni film 1917, /…/, potem ko mu je južnokorejski Parazit smuknil nagrade v glavnih kategorijah, videti kot največji osmoljenec letošnjih oskarjev, a je dejansko dobil natanko tiste kipce, ki si jih tudi zares zasluži. /…/ Če kaj, potem je Mendes storil prav vse, da bi gledalca zares postavil med utesnjene stene in vlažno trohnobo strelskih jarkov, ga pogreznil v lepljivo, pogoltno blato, da bi začutil vodo v čevljih, izpostavil ga je strelom sovražnika, da bi zavohal bližino smrti. /…/ Ni se težko pustiti zapeljati tako dodelani formalni bravuri. Še zlasti odlična je kamera, ki tudi v najtežjih pogojih, ki jih določata snemanje v eksterierjih, večinoma brez dodatnih luči in podobnih pripomočkov filmske magije, ter zavestna omejitev na ekstremno dolge, zapleteno koreografirane kader-sekvence, vedno najde pot, da znotraj istega kadra zavzame različne perspektive. 1917 je občudovanja vredna vaja v slogu, ki se ji prepustite, kot bi se spustili po vlakcu smrti. Do prave odličnosti pa mu vseeno zmanjka nekaj tematske globine.« – Špela Barlič, Dnevnik