Na današnji dan pred 300 leti se je rodila Marija Terezija Valburga Amalija Kristina; nadvojvodinja Avstrije (1740), kraljica Ogrske (1741) in Češke (1743) ter edina ženska vladarica habsburških dednih dežel, s cesarskim kronanjem svojega moža Franca I. Štefana pa je postala tudi cesarica Svetega rimskega cesarstva. S štirideset letnim vladanjem je pričela, ko je oktobra 1740 umrl njen oče Karel VI..

V zakonu s Francem I. Štefanom je imela šestnajst otrok, od tega je bilo 11 deklet, 10 od teh pa se je imenovalo Marija. Najmlajša med njimi je bila Marija Antonija, ki so jo obljubili v zakon Ludviku, nasledniku francoskega kralja, ki je pozneje postal kralj Ludvik XVI., Mariji Antoniji pa so Francozi tudi spremenili drugo ime v danes bolj znano Marijo Antoinetto.

Med Habsburžani, ki so šest stoletij vladali ozemlju današnje Slovenije, je reformatorka in mati šestnajstih otrok, cesarica Marija Terezija, pustila za seboj najgloblje sledi.

Prva ženska na habsburškem prestolu

Kraljevsko-cesarskemu paru, očetu Karlu VI. in materi Elizabeti Kristini, se je sicer leto poprej rodil prvorojenec Janez Leopold, vendar je že po sedmih mesecih umrl. A ker sta bila oba še mlada, sta lahko s precejšnjo gotovostjo računala na skorajšnje rojstvo kronskega princa. V nasprotju s pričakovanji prestolonaslednika ni bilo, cesarica Elizabeta Kristina je rojevala samo še deklice.

Zaradi tega je ob smrti Karla VI., 20. oktobra 1740, moška veja Habsburžanov izumrla, pravica do prestola pa je prešla – v nasprotju z dotedanjimi pravili in skladno s pragmatično sankcijo, ki jo je Karl VI. izdal leta 1713 – na prvorojeno hčer Marijo Terezijo.

Karel VI., katerega edini moški dedič – sin Janez – je umrl pol leta po rojstvu leta 1716, je leta 1713 izdal pragmatično sankcijo, s katero je hčerki po svoji smrti zagotovil nasledstvo na avstrijskem prestolu in vladarski položaj v državi. Čeprav so se mnogi evropski monarhi s pragmatično sankcijo ob njenem nastanku strinjali, se je po Karlovi smrti leta 1740 začela vojna za avstrijsko nasledstvo.

Nasledstvene vojne

Negodovanje zoper »žensko vladavino«, »žensko gospostvo« je bilo mogoče slišati celo na Dunaju, prvi, ki je posegel po dediščini Karla VI., pa je bil podpornik razsvetljenstva, pruski »filozofski kralj« Friderik II., ki je decembra 1740 z vojsko vkorakal v Šlezijo, jo v nekaj tednih brez omembe vrednega odpora zasedel – in anektiral.

Vojna za avstrijsko nasledstvo se je začela kmalu po smrti cesarja Karla VI. v letu 1740 z vpadom Friderika II. Pruskega v Šlezijo.

Šlezijo je okupiral, Bavarska in Francija pa sta napadli zahodna področja takratne Avstrije, vendar je glavni sovražnik Marije Terezije ostal prav Friderik (pozneje znan kot Friderik Veliki). Zato je osredotočila svojo notranjo in zunanjo politiko na poraz Prusije in spet pridobila nekatera ozemlja, ki jih je ta odvzela Avstriji. Oče Marije Terezije, cesar Karel VI. je domneval, da bo hčerka pravo moč predala v roke svojemu možu, zato ji ni posredoval nobenih informacij o delovanju vlade, tako da se je vsega morala naučiti sama. Poleg tega je zaradi dveh vojn ob koncu očetovega vladanja podedovala oslabljeno vojsko in prazno zakladnico.

Reformatorka

Osemletna vojna je dodobra razgalila slabosti monarhije, ki je bila prej konglomerat srednjeveških fevdalnih posestev in dežel kakor enotna, v sebi povezana državna tvorba. Slednjo je bilo treba šele ustvariti, čemur je bila posvečena večina reform Marije Terezije,­ začenši z reformo finančnega in upravnega sistem.

Marija Terezija je pričela obširne reforme v vojski. Podvojila je število mož v avstrijski armadi in reformirala tudi sistem davkov, da bi zagotovila redne prihodke za vzdrževanje vlade in vojske. Centralizirala je vlado, tako da je prej ločena avstrijska in češka kanclerstva združila v en sam administrativni urad. Pred tem so pravosodje in upravo nadzirali isti uradniki. Ustanovila je vrhovno sodišče, katerega edina naloga je bila vzdrževanje zakona v njenih deželah. Te reforme so okrepile gospodarstvo. Tako so avstrijske in češke dežele povezali v enotno carinsko območje šele leta 1775, a tudi gospodarsko združevanje je – tako kot poprej že reforma financ, uprave in vojske – zaobšlo Madžarsko, kar je krepilo nastajajoči ­dualizem. Po nasvetu svojega državnega kanclerja Wenzla Antona von Kaunitza je prekinila zavezništvo z Veliko Britanijo in namesto tega sklenila zavezništvo z Rusijo in Francijo. Leta 1752 je ustanovila vojaško akademijo, leta 1754 pa akademijo inženirskih znanosti. Zahtevala je tudi, da Dunajski univerzi dodelijo dovolj sredstev, da je medicinska fakulteta postala učinkovitejša.

Pomembnejše reforme: reforma šolstva, vojske, davkov, sodišča, centralizirane uprave.

Med pomembnejše reforme so sodile še uvedba splošnega (javnega) šolstva od 6. so 12. leta starosti, terezijanskega katastra (kot osnove za odmero in pobiranje zemljiškega davka), na katerem so bila začrtana vsa ozemlja habsburške monarhije in terezijanskega kazenskega zakonika. Kolikor je bil kazenski zakonik že z obstojem nekaj naprednega, je bil po drugi strani obupno zastarel: še vedno je preganjal čarovništvo, pri smrtnih kaznih je ločeval med težkimi oblikami (npr. sežig pri živem telesu, nasaditev na kol pri živem telesu, razčetverjenje) in milejšimi (obglavljenje in obešenje), za dosego priznanja je še naprej dovoljeval mučenje, ki je bilo odpravljeno šele leta 1776, tedaj že na zahtevo njenega prvorojenca in sovladarja, cesarja Jožefa II.

Ko se ji je zdelo, da je njena vojska dovolj močna, se je leta 1756 pripravljala na napad Prusije, a jo je Friderik prehitel in napadel Saško, še eno zaveznico Avstrije, ter s tem začel sedemletno vojno. Vojna se je končala leta 1763, ko je Marija Terezija podpisala sporazum, s katerim je priznala prusko oblast nad Šlezijo. Marija Terezija je bila ena od tako imenovanih »razsvetljenih absolutistov«.

Baročni katolicizem

Marija Terezija je pripadala vladarski hiši, ki je poudarjeno kazala povezanost prestola in oltarja. Svojo katoliško vernost (»Slepo verujem in ponosna sem na to«) je javno razkazovala. Zanjo je bila značilna pietas austriaca (avstrijska pobožnost), ki se je izčrpavala in razdajala navzven, tako imenovani baročni katolicizem.

Šesto Božjo zapoved je povzdignila v državni zakon, tako da je obstajal celo posebni odsek državne policije (»čednostna komisija«), ki je lovila prešuštnike.

A vera je ni ovirala, da ne bi obdavčila duhovščine, zmanjšala števila verskih praznikov, omejila romanj in zmanjšala števila na novo ustanovljenih samostanov, da bi tako skrčila število brezdelnežev v samostanih in pomnožila delovno silo. Tudi šolstvo je razglasila za državno zadevo (in ne več za cerkveno), enako je ob ukinitvi jezuitskega reda jadrno podržavila vse njegovo premoženje.

Vladanje z Jožefom II.

V letu 1765 ji je umrl mož. Bila mu je tako zvesta, da se je od njegove do svoje smrti še 15 let oblačila samo v žalna oblačila in se zaprla pred ljudmi. Namesto na poskus vnovične osvojitve Šlezije se je osredotočila na vzdrževanje miru. Svojega najstarejšega sina, Jožefa II., je priznala za sovladarja in cesarja, vendar mu je omejila moč, ker se ji je zdel zaletav in aroganten.

V naslednjih letih vladavine se je osredotočila na reformiranje zakonodaje glede podložnikov.

Po letu 1771 je podelila robotni patent, reformo, ki je reguliral tlako podložnikov v njenih deželah, in jih s tem malce razbremenila.+

Umrla je 29. novembra leta 1780, kot edina ženska vladarka v 650-letni zgodovini habsburške dinastije.

Po njeni smrti je Jožef II. v naslednjih desetih letih prevzel samostojno vladanje. Na prestolu ga je nato nasledil njegov brad Leopold II.

Viri:

• Wikimedia
• Delo.si
• rtvslo.si