V prvem delu je bila predstavljena predvsem splošna nega las od preloma stoletja do druge svetovne vojne; ker so se sodobna pravila higiene takrat šele vzpostavljala, so imeli ljudje z lasiščem tudi zdravstvene težave, ne samo lepotnih. Drugi del prispevka tako zajema najbolj tipične bolezni lasišča, ob koncu pa so predstavljene še razmere na podeželju, saj je bila tu situacija drugačne kot v urbanih središčih, lepotne pripravke pa so si izdelovali sami ali pa so jih kupovali od potujočih trgovcev.

1. Bolezni lasišča

Bolezni, ki so se jih najbolj bali v 30. letih, so bile tuberkuloza, tifus, trahom, griža, furunkel, garje in favus. To je bolezen las, ki napada zlasti slabo hranjene ljudi in otroke, posebno če niso snažni.[1] Plesen (achorion schönleinii) se je lahko ugnezdila tudi na drugih delih telesa. Povzročala rdečico in gnojne mehurje, zaradi katerih so nastale brazgotine in lasje tam niso zrasli več. Dr. Nemo je v Domačem vedežu svetoval previdnost pri uporabi tujih glavnikov in krtač. Bolezen je bila ozdravljiva:

»Lase na kratko ostrižemo in glavo umivamo s kakim antiseptičnim milom npr. resorcinovim, karbolovim, sublimatovim, salolovim, po tem jo skrbno osušimo in namažemo npr. z mazilom iz peruvijanskega balzama (3g) in vazelina (60g); čez 10 do 12 ur glavo zopet dobro umijemo in namažemo s kako lasno tinkturo /…/.«[2]

To tinkturo naj bi svetoval zdravnik. Postopek je bilo potrebno ponavljati toliko dni, dokler lasje niso popolnoma ozdraveli.[3]

2. Nega las v bolnišnicah

Dr. Nemo je opozarjal, da so tudi lasje bolnikov potrebni vsakodnevne skrbi. Moški so se za lažje negovanje v bolnišnici popolnoma ostrigli. Ženskam pa so lase prečesavali enkrat dnevno. Stran česanja je bila odvisna od bolnice, priporočljivo pa jo je bilo zamenjati. Po dovoljenju zdravnika so lahko bolnici lase umili z gobo enkrat na teden. Po bolezni pa so zredčeno lasišče negovali z brezovo vodo.[4] To je tekočina, ki so jo pridobivali v nekaterih pokrajinah (Rusija, Nemčija) tako, da so zvrtali v deblo luknjo in po cevki zbirali vodo, ki se je uporabljala kot zdravilno sredstvo.[5] Takšen brezov balzam so uvažali s Švedske, kjer ga je izdeloval dr. Fr. Lengiel. En vrček je stal 1 goldinar in 50 kron. Prodajali pa so ga v večini ljubljanskih lekarn.[6]

3. Škodljivost pokrival

Pred prvo svetovno vojno o škodljivosti pokrivanja las niso pisali. V tridesetih letih pa se ta razmišljanja že pojavijo. Ivo Pirc v svoji Čitanki namreč ugotavlja, da je za izpadanje las kriva prekomerna nošnja klobuka. »Pod klobukom je stalno od izhlapevanj kože na glavi pokvarjen zrak, koža in lasje so v temi, klobuk brani dostop solnčnim žarkom, kar vse neugodno vpliva na kožo na glavi, na lasne mešičke v koži.«[7] Kot dokaz o pravilnosti svoje teza navede to, da ženske nimajo pleše tako pogosto, saj se tudi ne pokrivajo v takem številu. Ljudi tolaži, da zaradi odkritosti ne bodo pogosteje zboleli, saj tudi zaradi obraza ne, ki je vedno odkrit. Svetuje čim prejšnje odvajanje nošnje pokrival ter pravilno vzgojo otrok, da se ti te škodljive razvade ne bi privadili. Kdor pa se nošnji pokrivala ne bi mogel odreči, naj bi nosil lahke klobuke, čepice ali slamnike.[8] Tudi Bačar v svojem priročniku poudarja, da je za mladino bolje, da se privadi gologlavosti. Tako bodo njihovi lasje bolj gosti in močni.[9]

4. Pomen barve las

Govekar v svojem bontonu poudarjal, da je potrebno barvo obleke izbirati tudi glede na barvo las. Blondinkam je tako predlagal sinjo, belo, črno in rožnato. Črnolaskam in rjavolaskam pa rdečo. Rdečelaskam je svetoval še posebno previdnost pri izbiri (modrozelena, črna, rjava barva), odsvetoval jim je rdeče barvne tone.^[10]

Barvo las pa so v obdobju med vojnama povezovali tudi z raznimi obolenji. Svetlolasi ljudje naj bi tako pogosteje bolehali za jetiko in na protinu kot črnolasi. Rdečelasci pa naj bi bili nagnjeni k revmatizmu. Bačar pa svojo tezo še nadaljuje:

»Zanimivo je, da rdečelascev skoraj ne srečamo po norišnicah.«^[11]

Po debelini las je označeval tudi karakterje ljudi. Debelejši lasje so bili znak poguma, tenki pa bojazljivosti in mehkužnosti. Tuberkuloza in angleška bolezen pa se pri otrocih, po Bačarju, lahko vidita tudi po krhkih in trdih laseh. ^[12]

5. Razmere na podeželju

»Splošno torej se na kmetih ne gleda mnogo na negovanje telesa. Vsakdanje in redno umivanje telesa, če tudi samo rok in obraza, še zdaleka ni povsod v modi. /…/ Na umivanje celega telesa misli pač sila majhen del kmetskih ljudi; le v kratki dobi poletja si privoščijo blagodat rečne kopeli, če je prilika v to.«^[13] Tako o higienskih razmerah na podeželju meni Ernest Feltgen. Sklepamo lahko, da tudi lasem na podeželju niso posvečali tolikšne pozornosti.

Kot primer lahko vzamemo Poljansko dolino. Kopanja v kadi navadno niso poznali. Le redki so poznali improvizirane kadi s čebri:

»Umili smo se v čebru. Dekleta v svoji sobi, fantje v stari kuhinji. Za mater se pa nič ne spominjam, da bi se kdaj umila. Oče pa v nedeljo, preden je šel k maši. Okna smo takrat vedno zagrnili. Hlapci so se umivali v hlevu, dekle pa v kuhinji; te vedno ta zadnje.« ^[14]

Zaradi nedeljske maše so v tedenska opravila vnesli tudi umivanje, saj so v cerkev morali prihajati spodobnega videza. ^[15] Bolj pogosto od kopeli je bilo umivanje po delih.^[16]

5.1 Uši

Na podeželju lasem niso posvečali veliko pozornosti. Tako so se pogosto v laseh zaredile uši, ki same po sebi niso bile nevarne, so pa po besedah Feltgena lahko pripeljale do kožnih bolezni.[17] Feltgen je odkril njihov izvor: »V prejšnjih časih se je mislilo, da prihajajo uši iz krvi. To pa ni res, zakaj uš izhaja samo iz uši in se prenaša z ene glave na drugo.«[18] V nadaljevanju pojasni, kako se uši ugnezdijo na lasišču:

»Uši zasade svoja žela v kožo in pijo kri iz nje. Vsled tega in vsled njihovega gibanja med lasmi nastane srbenje, nakar se človek praska. Nato nastanejo po glavi prišči, mehurčki napolnjeni z gnojem, ki moči kožo.«[19]

Zaradi razpraskanosti lasišča so nastale kraste in lasje so se zlepili, kar je oteževalo nego. Takšno okolje je bilo primerno za razvoj gliv, ki so povzročale dolgotrajne kožne bolezni.[20]

Leta 1928 je Ivo Pirc razdelil uši, ki se pojavijo na človeku, v tri skupine: glavne, gvantne in sramne uši.

»Na umazančevi glavi živi glavna uš, ki je izmed vseh treh vrst najmanj neprijetna. Barve je sivorumene in neokretnega trupa.«[21]

Razširjene so bile predvsem na jugu in vzhodu Evrope.^[22] Problematična je bila njihova hitra množitev. Tako je glavna uš po Pirčevih izračunih v 35 do 40 dneh izlegla 200 jajčec. Mejna temperatura za izleganje jajčec pa je bila 18ºC. Poleg nevšečnega občutka je Pirc poudarjal, da uši prenašajo povratni in pegasti legar.[23] To je leta 1933 spremenil, saj je zapisal, da te bolezni prenašajo zgolj bele uši, ki živijo v oblekah.[24]

Tudi Ivan Haslinger je v Ženskem svetu omenjal nevarnost uši. Te so bile resna tegoba, ki je spremljala kmečko prebivalstvo. Uši so bile pokazatelj nečistoče. Haslinger je predlagal redno razčesavanje. Deklicam je bilo potrebno lase razčesavati z gostim glavnikom 2-3-krat na teden. Dečke pa so poleti lahko popolnoma ostrigli,[25] zaradi večje praktičnosti so včasih ostrigli tudi deklice. ^[26] Učiteljice so otroke pošiljale domov, so jim morali starši uši odstraniti, saj je zatajevanje zmanjševalo pozornost pri pouku.^[27]

Poleg striženja so bili potrebni tudi drugi ukrepi. Ivo Pirc je sprva predlagal sledeč postopek: »Striženje las in umivanje glave s slano vodo in milom obvaruje človeka glavne uši.«^[28] Nato je raje predlagal odstranjevanje s petrolejem:

»Moškim in otrokom postrižemo lase, glavo namažemo s petrolejem ali s krezolovo vodo, sabadilovo mastjo ali s perubalzamom. Po 12 urah glavo s kalijevim milom umijemo in ponovno namažemo.«[29]

Za ženske predvideva podoben postopek brez striženja.[30] Tudi Mavricij Rus predlaga odstranjevanje uši s petrolejem.^[31] Postopek ni bil najbolj učinkovit, saj so ga morali pogosto ponoviti (14 dni, mesec).[32] Da bi se obvarovali uši, beračev niso spuščali v hišo.

»Oča je vsakega opomnil: Če imaš uši, boš šel spat v hlev.« ^[33]

5.2 Pričeska

Kljub temu da so med meščani vedno bolj postajale modne mikado frizure, so se na podeželju ohranili dolgi lasje.^[34] Ostrigle pa so se večinoma mlajše, ki so si nato lase kodrale. Posebne železne škarje se je dalo naročiti pri kovačih. S segretimi škarjami so si nato lase kodrale ob nedeljah.

O krajšanju las so mnoge izvedele šele, ko so prišle v stik z meščanstvom, kar nam potrjujejo sledeče izjave.

»Potem, ko sem bila že v Loki, sem se ostrigla. ‚Nune‘ (voditeljice meščanske šole za dekleta, uršulinke) niso pustile, da bi se ‚navila‘ (nakodrala).« ^[35]

»Pred vojno (drugo svetovno vojno) so se strigle samo tiste, ki so bile bolj ‚fajn‘.«[36]

Tiste, ki se niso ostrigle, so po stari navadi svoje lase spletale v kito. To so zvile v figo in jo pritrdile na lasišče. Malka Šimec je sicer svetovala vsakodnevno česanje, ampak se to na podeželju še ni uveljavilo.^[37] Starejše so mlajšim deklicam spletale kito enkrat na teden, navadno v soboto ali nedeljo. Takšno pričesko so nosile en teden, saj zaradi pomanjkanja časa niso utegnili tega početi vsak dan. Kot glavni problem je bil, vsaj glede uši, da so se česali zgolj z enim glavnikom, ki ni bil najbolj snažen. ^[38]

Tudi umivanje dolgih las ni bilo najbolj enostavno. Umivali so jih v čebru s toplo vodo in domačim milom. Dolgih las si niso umivali pogosto, enkrat na mesec ali celo manj. Poleg mila niso uporabljali ničesar drugega. Sicer je bil na trgu že šampon, ampak Poljanci niso bili navdušeni nad njim.[39]

Milo so izdelovali doma. Poljancem se je zdelo predrago, da bi ga kupovali. Ugotovili so, da je edina razlika med domačim in kupljenim milom to, da kupljeno navadno diši. S tem so tako prali samo nedeljske obleke, da so lepo dišale. V časopisih lahko zasledimo različna mila: Elida, Albus, Gazela. Poljanci se najbolj spominjajo Zlatorogovega dišečega mila. Milo pa so prodajali tudi krošnjarji »Dalmatinci«. Sami so milo kuhali iz lužnega kamna in govejega loja. Strjevali so ga v posebnih modelih. Kasneje so ga razrezali na primerno velike kose.[40]

Od krošnjarja Dalmatinca se je dalo kupiti tudi mazilo, ki je poskrbelo za poseben lesk. Tega so kupovali le moški. Ženske niso imele te navade. Pred birmo pa so si dekleta lase uredile takole:

»Ko smo šle k birmi, so nam zvečer spletli veliko kitk in jih pomazali s ‚cukrovo‘ (sladkano) vodo. Zjutraj so nam lase razpustili, da so široko štrleli.«[41]

V Poljanski dolini tudi frizerski poklic ni bil najbolj uveljavljen. Običajno so se strigli kar doma, ob sobotah, v vlogi frizerja pa se je znašel tisti, ki je to delo najbolj spretno opravljal.

»V Žušpanuš je bil Cvajnar. On je bil drugače ‚žnidar‘ (kovač). V soboto pa je imel polno ljudi, da jih je strigel in bril. Tja so hodili samo moški.« [42]

Pri dečkih je bilo še posebej nerodno, saj so jim lasje rasli hitreje, zato so pogosto imeli lase predolge in neurejene.

»Oča je prišel iz Amerike. Bil je zelo hud, ker sem imel dolge lase. Oča je bil na dolge lase ‚sila‘ (zelo) hud. ‚Podobno‘ (zdi se), da v Ameriki dolgi lasje niso bili moderni.«[43]

OPOMBE:

[1] Bonča, »Priročnik ‚Domači vedež‘ kot«, 7.

[2] Nemo, Domači vedež, 225.

[3] Prav tam, 660.

[4] Prav tam, 372.

[5] Prav tam, 86.

[6] Slovenska pratika za navadno leto 1885.

[7] Pirc, Čitanka o higijeni, 118.

[8] Prav tam.

[9] Bačar, Zdravje in bolezen v domači hiši, 87.

[10] Govekar, Bon ton, 211.

[11] Bačar, Zdravje in bolezen v domači hiši, 77.

[12] Prav tam, 77.

[13] Feltgen, Ernest. Higiena na kmetih. Prevedel M. Č. Krško: Ljudska knjižnica, 1910, 41.

[14] Bonča, »Smrdiš kot kmet!«, 58.

[15] Prav tam, 74.

[16] Prav tam, 61.

[17] Feltgen, Higiena na kmetih, 43.

[18] Prav tam.

[19] Prav tam.

[20] Prav tam.

[21] Pirc, Čitanka o higijeni, 32.

[22] Prav tam.

[23] Pirc, Čitanka o higijeni, 33.

[24] Pirc, Ivo. Higijena: Učbenik za tretji in četrti razred srednjih šol in za sorodne šole. Ljubljana: Banovinska zaloga šolskih knjig in učil, 1933, 152.

[25] Bonča, »Smrdiš kot kmet!«, 66.

[26] Hočevar, Teja. »Lažje je preprečiti kot zdraviti: Nasveti za zdravje in osebno higieno v slovenskem prostoru na začetku 20. stoletja.« KLIO 8/2 (2009), 3-6.

[27] Rus, Mavricij. Zdravje mladine: Higijena doma in v šoli. Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1928, 120-121.

[28] Pirc, Čitanka o higijeni, 32.

[29] Prav tam 55.

[30] Pirc, Čitanka o higijeni, 55.

[31] Hočevar, »Lažje je preprečiti kot zdraviti«, 5.

[32] Bonča, »Smrdiš kot kmet!«, 98.

[33] Prav tam.

[34] Bonča, »Smrdiš kot kmet!«, 66.

[35] Prav tam, 67.

[36] Prav tam.

[37] Šimec, Malka. »Higiena kmečke družine.« Gospodinja 5/5 (1936), 51.

[38] Bonča, »Smrdiš kot kmet!«, 67.

[39] Prav tam.

[40] Prav tam, 74.

[41] Bonča, »Smrdiš kot kmet!«, 92.

[42] Prav tam, 67.

[43] Prav tam.