25. marca 1957, ob šesti uri zvečer, je bila na Kapitolskem griču v Rimu podpisana Rimska pogodba (večkrat tudi Rimski pogodbi). Uradno pogodba združuje dva dokumenta, in sicer Pogodbo o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za jedrsko energijo. S sporazumoma sta bili torej ustanovljeni Evropska gospodarska skupnost (EGS) in Evropska skupnost za jedrsko energijo (EURATOM).

Podpisnice dokumenta so bile Belgija (minister za zunanje zadeve Paul Henri Spaak in finančni minister, baron Jean Charles Snoy et d’Oppuers), Nizozemska (minister za zunanje zadeve Joseph Luns in vodja delegacije za mednarodne konference Linthort Homan), Luksemburg (premier in minister za zunanje zadeve Joseph Bech in veleposlanik v Bruslju Lambert Schaus), Francija (finančni minister Christian Pineau in sekretar na finančnem ministrstvu Maurice Faure), Italija (ministrski predsednik Antonio Segni in minister za zunanje zadeve Gaetano Martino) in Zvezna republika Nemčija (kancler Konrad Adenauer in finančni minister Walter Hallstein).[1] Rimska pogodba je še danes ena od temeljnih pogodb Evropske unije.

Pogodba je po ratifikaciji vseh parlamentov v veljavo stopila s 1. januarjem leta 1958.

Pot do Rimske pogodbe

Po propadu Evropske obrambne skupnosti (EOS), 30. avgusta 1954, ko je francoski parlament zavrnil pogodbo, ki bi ustanovila dotično organizacijo, se je proces evropske integracije začasno ustavil. Iniciativo je prevzel nizozemski minister za zunanje zadeve Johan Willem Beyen, ki je predlagal, da bi se t.i. šesterica morala povezati na supernacionalni ravni s skupnim trgom brez carin. Aprila 1955 je Beyen svoj memorandum poslal takratnima belgijskemu ministru za zunanje zadeve Paulu Henriju Spaaku in njegovemu  luksemburškemu kolegu Josephu Bechu. V memorandumu se je zavzel za ekonomsko zbliževanje, saj je menil, da je to osnova za začetek gradnje skupne evropske zavesti. 21. aprila je svoj memorandum predstavil pred nizozemskim parlamentom in Evropskim gibanjem (EG).[2] Dva dneva kasneje so se države Beneluksa odločile za oblikovanje skupnega memoranduma, ki naj bi ga predstavile na konferenci zahodnoevropskih držav o evropski ekonomski integraciji.[3] Memorandum je poudaril nujo o razširitvi pristojnosti in dejavnosti Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ).[4] Države Beneluksa so predlagale organizacijo že omenjene konference šesterice, ki se je kasneje odvila v Messini. Bonn in Rim sta hitro definirala svoje poglede na memorandum. Zvezna republika Nemčija se je zavzemala predvsem za mirno uporabo jedrske energije in za ustanovitev Evropske univerze, hkrati pa se je Konrad Adenauer zavzemal tudi za politične aspekte ekonomske unije. Italija je poudarjala predvsem potrebo po oblikovanju prihodnje skupne ekonomske politike in potrebo po vključevanju Velike Britanije v prihodnja trgovska pogajanja.[5]

Desetega novembra 1954 je predsednik ESPJ Jean Monnet prostovoljno odstopil in tako »prisilil« šesterico, da se je sestala med 1. in 3. junijem 1955 v Messini, kjer so poleg imenovanj novega predsednika in podpredsednika ESPJ govorili tudi o globlji evropski integraciji. Konferenca velja za ponoven poskus okrepitve in poglobitve odnosov ter sodelovanja med šestimi državami. Slednje so na predsedniško mesto ESPJ imenovale nekdanjega predsednika sveta ministrov Francije Renéja Mayerja. Največ pozornosti pa so namenile analizi in razpravi o predlaganem memorandumu ter italijanskemu in nemškemu dopolnitvenemu predlogu. Delegacije so predstavile nasprotujoča si mnenja, a so kljub vsemu 3. junija zvečer dosegle dogovor. Slednji je bil najbližji beneluškemu memorandumu, države pa so se zavzele, da bodo napravile odločne korake k snovanju združene Evrope, primarno na gospodarskem področju, s časom pa tudi k snovanju skupnih evropskih institucij in postopnemu združevanju nacionalnih gospodarstev. Izrazili so željo po oblikovanju skupnega brezcarinskega trga ter skupne prometne in energijske politike. Šesterica se je odločila, da bo pogovore na obeh ravneh vodila istočasno.[6] Imenovala je t.i. Spaakovo komisijo, ki ji je predsedoval belgijski zunanji minister Paul Henri Spaak, z delom pa je začela 9. julija 1955 in končala 20. aprila 1956. Komisijo so sestavljali diplomatski predstavniki šesterice, ki se jim je pridružil predstavnik Velike Britanije. Komisija je koordinirala in nadzorovala delovanje nacionalnih komisij pri usklajevanjih in pogajanjih o skupnem trgu, investicijah, socialnih zadevah, energetiki, jedrski energiji, javnemu prevozu in delu. Čeprav kmetijstvo ni bilo ena izmed prioritet komisije, je le-to kmalu prišlo na dnevni red pogajanj.[7] Zunanji ministri šesterice so se s komisijo sestali blizu mesta Haag v Noordwjiku, kjer je komisija predstavila svoje dotedanje delo. Predsednik komisije je zunanje ministre zaprosil za dvomesečno podaljšanje roka za oddajo končnega poročila, kar so ministri odobrili in hkrati pohvalili delo komisije.[8] Slednja se je novembra 1955 odločila, da ima dovolj informacij, da prične z načrtovanjem političnega dogovora. Zunanji ministri šesterice so se sestali na novi konferenci v Bruslju 11. in 12. februarja 1956, kjer je komisija predstavila povzetke dogovorov vladnih delegacij. Spaak je poudaril, da se vse države šesterice zavzemajo za skupno gospodarsko unijo brez carin, ki bi jo dosegli v roku 10 do 12 let. Predsedujoči je dodal, da bi tak postopek moral nadzorovati parlament novo nastajajoče zveze. Spaak je izpostavil tudi dejstvo, da bi taka povezava morala imeti potrebna politična telesa, ki bi morala imeti dejansko politično moč, na kar je opozoril tudi Svet Evrope. Spaak je izpostavil naslednje inštitucije: svet ministrov, komisijo, parlament in evropsko sodišče. Konferenca se je zaključila z zadovoljstvom nad predstavljenim, a delo komisije še ni bilo zaključeno, saj je imela pred seboj še veliko nerešenih vprašanj, zlasti na področju energetike in kmetijstva.[9] Končno poročilo je bilo objavljeno 21. aprila 1956.[10]

Po opravljenem delu komisije so se začela pogajanja in usklajevanja, ki pa jih je zasenčilo razočaranje nad propadom Evropske obrambne skupnosti. Predstavniki Francije so se bali, da bo njihov nacionalni parlament potrdil le eno izmed dveh pogodb, namreč tisto, ki jo je Francija favorizirala – Pogodbo o Evropski skupnosti za jedrsko energijo. Večina pro-evropskih aktivistov si je prizadevala za pospešitev pogajanj, za kar se je zavzel tudi Jean Monnet s tem, ko je prostovoljno odstopil z mesta vrhovne avtoritete ESPJ. Zavedal se je nevarnosti nacionalističnih teženj v posameznih državah, ki so bile vpete v pogajanja, zato je ustanovil Akcijski odbor za Združene države Evrope (AOZDE), ki je združeval eminentne politike in ostale pomembne ter vidne predstavnike evropskega gospodarstva. Ta in podobne poteze so vlile nov veter v jadra Evropskega gibanja, ki je sedaj dobil nalogo osveščanja prebivalstva o prednosti skupnega trga.[11]

Zunanji ministri šestih držav so se sestali na Beneški konferenci 29. in 30. maja 1956, kjer so se seznanili s končnim poročilom komisije, ki so ga razglasili za osnovo za prihodnja pogajanja. Nemška delegacija je izrazila skepso o vzpostavitvi Euratoma in francoski vlogi v njem, a ji je francoska delegacija zagotovila svoje dobre namene, a hkrati izrazila zaskrbljenost nad popolno odpravo carin, saj naj bi to vodilo v socialne spremembe in nemire. Francozi so se zavzemali tudi za vključitev prekomorskih teritorijev v dotični pogodbi. Ministri so sprejeli tudi sklep, ki je določal, da na vseh nadaljnjih konferencah in pogajanjih ne sodelujejo delegacije Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj, ESPJ, Sveta Evrope in Evropske konference ministrov za transport, a naj bi jih državne delegacije sproti obveščale o napredku pogovorov in pogajanj.[12] Sledi več konferenc, krogov pogajanj in usklajevanj med šestimi državami, zunanji ministri pa se dogovorijo za končno srečanje v Rimu, na katerem naj bi podpisali Rimsko pogodbo, ki de facto vključuje dva dokumenta, 25. marca 1957.

Vsebina Rimske pogodbe

Oblikovanje in pisanje pogodb je potekalo vse do dneva podpisa samega dokumenta. Največ pozornosti so bili deležni členi, ki so govorili o vzpostavitvi posebnih povezav med nacionalnimi parlamenti, kar je pomenilo, da so se morali na posebni konferenci sestati tudi zunanji ministri držav podpisnic, slednjo pa je vodil belgijski baron Snoy. Konferenca je potekala do jutranjih ur 25. marca. Priprav, ki so potekale do zadnje minute, so onemogočile popoln konsenz o končni verziji pogodbe, zato so dokončali le strani, ki so jih podpisniki podpisali.[13]

Pred začetkom parlamentarni ratifikacij pogodbe je v ozračju prevladoval strah pred zavrnitvijo ratifikacije v francoskem parlamentu, kot se je to zgodilo ob ratifikaciji Evropske obrambne skupnosti, a do tega vendarle ni prišlo. Kljub temu pa je francoski parlament pogodbo obravnaval vse ob maja do decembra leta 1957. Tako kot v Franciji, so bile tudi v ZRN in Italiji razprave pričakovane daljše, medtem ko sta bila dokumenta v beneluških parlamentih deležna ogromne podpore. Inštrumenti ratifikacij obeh pogodb so bili poslani v Rim, kot sta določali pogodbi, med 23. novembrom in 13. decembrom leta 1957, v veljavo pa sta stopili s 1. januarjem 1958.[14]

Originalna pogodba je imela 248 členov in je bila napisana v štirih jezikih (nizozemščini, francoščini, nemščini in italijanščini). Stremela je k zbliževanju ekonomski politik držav podpisnic, k vztrajni rasti njihovih gospodarstev, povečanju stabilnosti, pospešenemu višanju življenjskega standarda in bližanju odnosov med dotičnimi državami. [15] Tretji člen pogodbe je med drugim določal tudi:

• odpravo carin in kvantitativnih prepovedi na uvoz in izvoz,
• ustanovitev skupnih carinskih tarif in skupnih trgovinskih politik do t.i. tretjih držav,
• odpravo ovir svobode gibanja oseb, dobrin in kapitala,
• skupno kmetijsko in prometno politiko,
• ustanovitev Evropske investicijske banke,
• ustanovitev Evropskega socialnega fonda.[16]

Četrti člen pogodbe je oblikoval politično ureditev EGS, ki jo je kasneje prevzela tudi EU. Člen je vodenje skupnosti zaupal sledečim institucijam: Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Evropski komisiji in Evropskemu sodišču.[17] Komisiji in svetu naj bi kot svetovalni organ pomagala tudi ekonomska in socialna komisija.

Rimska pogodba danes velja za začetek poglobljene evropske integracije in za temeljni dokument Evropske gospodarske skupnosti (EGS), s tem pa tudi za enega izmed temeljnih dokumentov današnje precej večje in bolj povezane Evropske unije. Ob šestdesetletnici podpisa temeljnega dokumenta Unije pa se v duhu nenehnih kriz, s katerimi se EU sooča, in naraščanja populizma začenjajo nujne razprave o prestrukturiranju povezave.

Avtor: Domen Kaučič

Viri in literatura:

• Rimska pogodba https://ec.europa.eu/romania/sites/romania/files/tratatul_de_la_roma.pdf (Dostop: marec, 2017).

• European movement. http://europeanmovement.eu/who-we-are/history/ (Dostop: marec, 2017).
• EUR – Lex. http://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=uriserv%3Axy0022 (Dostop: marec, 2017).

• CVCE http://www.cvce.eu/en/collections/unit-content (Dostop: marec, 2017)
  • Drafting of the Rome Treaties. (Dostop: marec, 2017).
  • Parliamentary debates and ratification of the Treaties. (Dostop: marec, 2017).
  • The Benelux memorandum. (Dostop: marec, 2017).
  • The Beyen plan. (Dostop: marec, 2017).
  • The Brussles conference. (Dostop: marec, 2017).
  • The Messina conference. (Dostop: marec, 2017).
  • The Noordwjik conference. (Dostop: marec, 2017).
  • The signing of the Rome Treaties. (Dostop: marec, 2017).
  • The Venice conference. (Dostop: marec, 2017).
  • The work of the Spaak commite. (Dostop: marec, 2017).

Opombe:

[1] Rimska pogodba

[2] Začetki Evropskega gibanja segajo v julij leta 1947, ko sta idejo o združeni Evropi promovirala še Churchill in Duncan Sandys v obliki anglo-francoskega Združenega evropskega gibanja. Gibanje je služilo kot platforma za koordinacijo organizacij nastalih po II. svetovni vojni. Med 7. in 11. majem 1948 se je v Haagu na Kongresu Evrope zbralo 800 delegatov iz vse Evrope in tudi Kanade in ZDA, ki sta bili v vlogi opazovalk. Kongresu e predsedoval Winston Churchill na njem pa so se politiki, med katerimi so bili tudi Konrad Adenauer, Harold Macmillan, François Mitterrand, Paul-Henry Spaak, Albert Coppé in Altiero Spinelli, aktivno zavzeli za politični, ekonomsko in monetarno unijo Evrope. Konferenca ima tudi pomemben vpliv na nastanek kasnejšega Evropskega gibanja, ki je bilo formalno ustvarjeno 25. oktobra 1948, za prvega predsednika pa je bil izvoljen Duncan Sandys. Prvi velik dosežek gibanja je bil nastanek Sveta Evrope, maja leta 1949. Od svojega nastanka ima Evropsko gibanje pomembno vlogo v evropski integraciji. Namen gibanja je sprememba odnosov med evropskimi državami in njihovimi državljani, ki bi eventualno vodila v federalno Evropsko unijo. V: European movement.

[3] CVCE – The Beyen plan.

[4] Pogodba o snovanju Evropske skupnosti za premog in jeklo je bila podpisana v Parizu leta 1951, njene podpisnice pa so bile Francija, Nemčij, Italija in beneluške države. Skupnost si je prizadevala za organizacijo prostega pretoka premoga in jekla in za prot dostop do virov proizvodnje.  V: EUR – Lex

[5] CVCE – The Benelux memorandum.

[6] CVCE – The Messina conference.

[7] CVCE – The work of the Spaak committee.

[8] CVCE – The Noordwjik conference.

[9] CVCE – The Brussels conference.

[10] CVCE – The work of the Spaak committee.

[11] CVCE – Drafting of the Rome Treaties.

[12] CVCE – The Venice conference.

[13] CVCE – The signing of the Rome Treaties.

[14] CVCE – Parliamentary debates and ratification of the Treaties.

[15] Rimska pogodba, 2. člen.

[16] Rimska pogodba, 3. člen.

[17] Rimska pogodba, 4. člen.