70 let pričetka gradnje Nove Gorice

Mesto Gorica je bilo osvobojeno 1. maja 1945. Na pritisk ZDA in Velike Britanije je bilo to ozemlje razdeljeno s t. i. Morganovo črto na coni A in B. Ozemlje poznejše novogoriške občine je pripadalo tako coni A, ki so jo okupirale angloameriške čete, kot coni B, ki so jo okupirale enote jugoslovanske armade.

Razglednica Nove Gorice. Foto: novagorica-ks.si

Razglednica Nove Gorice. Foto: novagorica-ks.si

Zgodovina nastanka mesta Nove Gorice se je začela pisati neposredno po koncu druge svetovne vojne na Primorskem. Odločilno za nastanek novega mesta je bilo dejstvo, da so partizanske enote IX. korpusa, skupaj z drugimi enotami jugoslovanske IV. armade osvobodile večji del slovenskega etičnega ozemlja in onemogočile, da bi se ponovno vzpostavila za slovenski narod krivična nekdanja Rapalska meja. Čeprav so partizanske enote osvobodile vsa pomembnejša mesta, kot so Trst, Gorica in Tržič, so se na izrecno zahtevo zavezniških držav, Velike Britanije in Združenih držav Amerike, v skladu s začasnim tako imenovanim Beograjskim sporazumom, dogovorjenim med maršalom Titom in feldmaršalom Alexandrom ter podpisanim v Beogradu, 9.6.1945, morale iz teh mest umakniti na začasno mejo, tako imenovano Morganovo linijo.

10. februarja 1947 je bila podpisana pariška mirovna pogodba med Italijo in Jugoslavijo, ki je stopila v veljavo 15. septembra istega leta. Nova meja je potekala po tako imenovanem francoskem predlogu. Od Gorice je odtrgala skoraj vse naravno zaledje: Soško in Vipavsko dolino, del Goriškega krasa, Brda, Trnovski gozd in Banjščice. Tako je severna Primorska ostala brez upravnega, gospodarskega in kulturnega centra. Zamisel za novo središče Goriške se je rodila že kmalu potem, ko so bile znane odločitve glede nove zahodne meje Jugoslavije, odločitev za gradnjo pa je dal politbiro CK KPJ.

Gradnja. Foto: novagorica-turizem.com

Gradnja. Foto: novagorica-turizem.com

Sklep, da se prične graditi Novo Gorico, je v Ljubljano prinesel Miha Marinko, tedanji predsednik vlade LRS, in za gradnjo zadolžil ministra za gradnje Ivana Mačka. Okrajni izvršni odbor je 18. aprila 1947 ustanovil poseben delovni odbor, ki je bil zadolžen za gradnjo novega mesta. Kmalu so bili izdelani tudi prvi urbanistični načrti za gradnjo na Solkanskem polju. Po odločitvi, da bo novo naselje zraslo na ravnini med železniško progo, Panovcem in Solkanom, z mestnim jedrom na Blančah in Ledinah, so bili predlagani trije načrti, ki so jih izdelali arhitekti Gvardjančič, Zupančič in Ravnikar. Izmed teh je bil izbran načrt prof. inž. Edvarda Ravnikarja. Na izbranem ozemlju se je nahajalo goriško pokopališče, do katerega je vodila cesta sv. Gabrijela (današnja Erjavčeva ulica) mimo ene izmed goriških opekarn in stanovanjske naselbine za železničarje, zaposlene na bližnji postaji. Na mokrotnih travnikih ob potoku Koren je bilo le nekaj samotnih kmetij. Za mesto se je uveljavljalo ime Nova Gorica. Tako ga je označeval sodobni tisk in graditelji, čeprav se je uradno prvič pojavilo 7. novembra 1949 kot sestavni del krajevnega ljudskega odbora Solkan, kot mesto in občina pa šele 19. aprila 1952, v zakonu in razdelitvi Ljudske Republike Slovenije na mesta in okraje.

V oktobru in novembru leta 1947 so prve skupine delavcev začele s pripravljalnimi deli, tj. gradnjo pomožne obhodne ceste, ki bi povezala Solkan s Šempetrom, in obnovo železniške postaje ter prog. Ta pripravljalna dela so od vsega začetka spremljali razni problemi: pomanjkanje gradbenega materiala, predvsem pa delovne sile in denarja za investicije. Vse to so nadomeščali dobra politična propaganda in resnični zanos.

Redne mladinske delovne brigade so začele z delom, dne 3.12.1947, in so pri gradnji Nove Gorice delale v dvomesečnih izmenah.

Pomemben je bil sklep Ljudske mladine Jugoslavije, da bodo v letu 1948 na gradbišču nastajajočega mesta organizirali mladinske delovne brigade. Slovenska mladina je sodelovala s 3000 brigadirji, 2000 jih je bilo iz drugih republik. Brigade so ostale na gradbišču tri mesece in so bile naseljene v stari opekarni. Mladinske delovne akcije so imele velike delovne učinke pri nizkih gradnjah. Poleg mladinskih delovnih brigad so na gradbišču delala tudi gradbena, mizarska, tesarska in druga podjetja. Gradila so delavsko naselje in pričela z visokimi gradnjami.

Velika delovna akcija, ki je privabila okoli 4.000 ljudi iz različnih krajev Primorske, je bila 13. junija 1948, ko je bil na gradbišču tudi slavnostni program. Tedanji predsednik Okrajnega izvršilnega odbora Gorica Jože Primožič – Miklavž je ob tej priložnosti vzidal temeljni kamen za prvo stavbo v novem upravnem središču, danes je to stanovanjski blok Kidričeva ulica 33.  Tega dne se je simbolično začela gradnja visokih objektov v Novi Gorici.

Italijansko-slovenska meja po 2. svetovni vojni. Foto: Wikiwand

Italijansko-slovenska meja po 2. svetovni vojni. Foto: Wikiwand

Kljub težavam zaradi informbirojevskega spora so se dela po 1948 uspešno nadaljevala. Do konca leta 1950 je bilo dograjenih pet stanovanjskih blokov, štirje so bili v končni fazi; v mestu je prebivalo 700 ljudi, v delavskem naselju pa 150 delavcev.

Z letom 1952 so usahnile republiške dotacije. Gradnja Nove Gorice je odslej slonela na goriškem gospodarstvu. Pravi razvoj mesta se je začel z združevanjem in ukinitvijo okrajev 1965. Po tem obdobju se je Nova Gorica uveljavila kot obmejno mesto s perspektivami na področju terciarnih dejavnosti in postopoma prevzemala funkcijo prejšnje Gorice. Zgrajenih je bilo veliko pomembnih gospodarskih podjetij, leta 1952 je bil ustanovljen Goriški muzej, leta 1965 pa zdravstveni dom. Od leta 1965 deluje Primorsko dramsko gledališče. Leta 1975 je bil podpisan osimski sporazum med Italijo in Jugoslavijo, ki je dokončno določil mejo med državama na območju Svobodnega tržaškega ozemja. Posledica tega je bila gradnja mejnega prehoda v Vrtojbi (leta 1981) in sabotinske ceste, ki je povezala Brda z Novo Gorica. Leta 1982 je bila zgrajena cerkev Kristusa Odrešenika, ki je 15. marca 2004 postala prva konkatedrala v Sloveniji. Industrija je tako napredovala, da je leta 1987 že predstavljala 50 odstotkov bruto domačega proizvoda. Mesto se je razvijalo tudi na področju turizma. Družba HIT d.d. je iz majhnega gostinskega obrata postala največji ponudnik zabaviščnih in igralniških storitev.

Nova Gorica je torej najmlajše slovensko mesto. Zasnovano je kot park z velikimi nasadi vrtnic, med stanovanjskimi bloki pa so posajena številna drevesa in grmovnice.

Poseben pečat dajejo mestu številni spomeniki posvečeni osebam iz zgodovine. Mlado mesto se ne more ponašati s posebno kulturno dediščino, saj je najstarejša stavba v novogoriškem mestnem kompleksu železniška postaja, zgrajena leta 1906, sočasno z bohinjsko progo.

Panorama Nove Gorice danes. Foto: nova-gorica.si

Panorama Nove Gorice danes. Foto: nova-gorica.si

Vir: Wikimedia in novagorica-ks.si

Up Next

Related Posts