“Stanje vojne služi samo kot opravičilo za tiranijo doma.”

Solženicin je bil rojen ko je Sovjetska zveza nastajala. V tem režimu je odraščal, se zanj boril in doživel tudi njegovo nemilost, ko je bil poslan v gulag. 1974 pa se mu je komunistična oblast tudi odrekela in ga izgnala. Težave si je nakopal v najbolj svinčenih časih, saj si je upal biti kritičen do oblasti, za kar so ga obtožili protidržavnega delovanja. Zelo so ga boleli spomini iz druge svetovne vojne, ki jih je že kot zapornik strnil v pesem Pruske noči. Tam opisuje posilstva in umore Rdeče armade, storjene nad civilnim prebivalstvom v vzhodni Prusiji, kjer je bil kot vojak, priča tem dogodkom.

O svojih doživetjih v sovjetskih taboriščih med letom 1945 in 1953 je napisal knjigo z naslovom Arhipelag gulag, ki jo je pisal v letih med 1958 in 1968. Knjiga je poleg lastnih doživetij nastala na podlagi pričevanj drugih internirancev in raziskav. Izid dela je pomenil za mnoge zahodne levičarske frakcije neko prelomnico, saj so se od tu naprej pričeli resni dvomi v Lenina in njegovo zapuščino. Knjiga je predstavljala tako dobro in podrobno opisane razmere sovjetskih taborišč, da so bili nekdanji interniranci nesposobni razločiti med lastnimi doživetji in opisi v poglavjih. S tem pojavom se je pri svojih raziskavah in intervjujih internirancev soočal britanski zgodovinar Orlando Figes.

Za knjigo Arhipelag gulag je 1970 tudi prejel Nobelovo nagrado za književnost, ki pa jo je sprejel šele 4 leta pozneje, ko je za vedno zapustil Sovjetsko zvezo. V Rusijo se je vrnil leta 1994, kjer je nekaj časa s kratkimi monologi nastopal na televiziji. Umrl je 2008 pokopan pa je v Moskvi.

Video vsebuje nekaj monologov, ki jih je 77 letni Solženicin posnel leta 1995 za rusko televizijo.

Oglejte si tudi dokumentarec o Aleksandru Solženicinu.