Anton Makovic

11. januarja 1750 se je v Kostanjevici na Krki rodil Anton Makovic – ranocelnik, kirurg in porodničar, ki je prvi pričel poučevati babištvo v slovenskem jeziku, objavil pa je tudi prvo slovensko zdravstveno strokovno delo – Prašanja inu odgovori čez všegarstvu

Kako je potekala njegova pot do prevzema položaja ljubljanskega mestnega kirurga leta 1776 ni popolnoma jasno, o ustanovah, v katerih je pridobival medicinsko znanje, je namreč možno le sklepati. Ker je bil magister kirurgije, si je najverjetneje izobraževal na eni od predpisanih univerz – najbrž na Dunaju, kjer je predaval porodništvo znameniti dr. kirurgije Raphael J. Steidel. V času njegovega službovanja je veljalo, da so bili kirurgi nižje rangirani kot doktorji medicine, pravzaprav so spadali med rokodelce in so bili primorani tvoriti zadruge. Sprva so bili kurzi iz področja kirurgije ter babištva zgolj privatni, s prehodom višjega šolstva v državno upravo pa je bila v okviru zdravniškega kolegija tudi stolica za anatomijo, kirurgijo in babištvo. To ni rešilo težave, saj so predavanja potekala v nemškem jeziku, kar pa si je zadal rešiti ravno Anton Makovic. Na področju babištva je namreč opažal še vedno prisotno praznoverje ter neznanje.

Njegovo delovanje je bilo prežeto s filozofijo ustanov, katerih član je bil: Kumerdejeva slovenska filološka akademija in akademija operozov. Tu je namreč dobil idejo za poslovenjenje babiškega priročnika Rafaela J. Steidla, ki ga je naslovil Prašanja inu odgovori čez všegarstvu. Tesne stike je imel tudi z Antonom Tomažem Linhartom, z ženo sta bila npr. botra njegovemu otroku. Prav tako pa so se ohranili dokumenti, ki pričajo o njunem obisku Linharta na Zoisovem Brdu, kar nam da sklepati, da je bil Makovic tudi v stiku z njim. Sodeloval je tudi pri prireditvi, na kateri so prvič uprizorili Županovo Micko.

Do leta 1797 je živel v Ljubljani nato pa se je preselil v Idrijo, kjer je prevzel službo rudniško-kameralnega kirurga. Sklepa se, da je tu tudi umrl, čeprav njegova smrt ni bila zabeležena ne v ljubljanskih ne v idrijskih mrliških knjigah. Zadnjič je bil v virih omenjen leta 1803, od kroga preporoditeljev pa naj bi se odtujil že prej, in sicer po Linhartovi smrti.

Vir:

  • SBL: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi343352/

 

Up Next

Related Posts