Delo je vrednota, služba želja domala vsakega. Trenutno živimo v prehodnem obdobju, kjer starejši na trgu dela težko dohajajo vsem tehnološkim spremembam, mladi pa se soočajo s socialno in gmotno negotovostjo, ki jih prinašajo okoliščine vladno podprtega prekernega dela. Kljub oteženim razmeram pa uporaba slogana Arbeit macht frei pri oglaševanju prostih delovnih mest velja za najmanj cinično, če ne že za posmehljivo dejanje. Zgodovinska konotacija slogana narekuje, da bo delo »osvobodilo« posameznika lastne svobode – dostojanstva in življenja.
Slogan Arbeit macht frei je skovanka nemškega pisatelja Lorenza Diefenbacha, ki jo je uporabil v naslovu svojega romana Arbeit macht frei: Erzählung von Lorenz Diefenbach. Knjiga govori o zasvojencu na igre na srečo in prevarantu, ki pa spozna vrednote poštenosti skozi delo. Besedilo knjige se je prvič pojavilo v dunajskem časopisu leta 1872, nato pa je bil izdano v samostojni knjigi leto kasneje. Izvor pisateljevega navdiha ni presenetljiv, saj je bil med drugim tudi protestantski pastor; protestantizem pa v svojem teološkem in družbenem konceptu poudarja pomen dela, discipline in varčnosti, kot eno izmed najvišjih vrednot.
Vendar pa je slogan kmalu postal eno izmed ključnih gesel nemškega nacionalizma, začenši z nemškim Schulvereinom – nacionalistično organizacijo nemško govorečih prebivalcev v Avstro-Ogrski, ki se je ohranila tudi po propadu cesarstva. Na Dunaju je leta 1922 nemški Schulverein natisnil članske izkaznice s frazo Arbeit macht Frei. Hitlerjev prevzem oblasti v Nemčiji leta 1933 je trenutek, ko nastanejo prva koncentracijska taborišča za internirance brez kakršnekoli utemeljene obtožbe. Inšpektor koncentracijskih taborišč in namestnik poveljnika taborišča Dachau, Theodor Eicke, je bil tisti, ki je zaukazal namestitev napisa Arbeit macht frei nad vhod vsakega izmed njih. Prvi je bil postavljen v taborišču Oranienburg leta 1933.
V taborišču Auschwitz je dal znak postaviti poveljnik taborišča Rudolf Höss. Otto Friedrich, ameriški novinar in zgodovinar, je v knjigi Kraljestvo Auschwitz zapisal o Hössu in napisu v Auschwitzu: »Napis ni bil postavljen posmehljivo, ali celo dobesedno, kot nekakšna lažna obljuba, da bodo nekoč izpuščeni tisti, ki bodo delali do onemoglosti. Šlo je za nekakšno mistično izjavo, da je samožrtvovanje v obliki neskončnega dela pot do nekakšne duhovne svobode.« A zavedanje vsakega interniranca je bilo, da je edina pot do »svobode« preko smrti. Šlo je namreč za program »iztrebljenja preko dela.« Delo v koncentracijskih taboriščih, ki je delovalo pod sloganom Arbeit macht frei, je bilo organizirano suženjsko in se je kot tako za razliko od prisilnega dela izven tovrstnih taborišč označevalo tudi na Nürnberških procesih. Med fizično zahtevnim delom (gradnja cest, obdelovanje površin, tovarniško delo v nevarni oborožitveni industriji) so bili delavci stalno nadzorovani, delali so med 10 in 12 urami, prejemali minimalno količino hrane, niso imeli dostopa do higiensko zadovoljivih sanitarij ali medicinske oskrbe ter primernih oblačil in obutve. Poleg tega so bili interniranci med delom ves čas podvrženi mučenju in fizični zlorabi. Vse to je bilo namenjeno temu, da so internirance ne le zlomili, temveč uničili. Ves čas so jih nadlegovali in poniževali.
Upamo, da je šlo pri oglaševanju prostih delovnih mest na spletnemu portalu najmanj za lapsus ali za pomanjkljivo izobrazbo (vendar ne zaradi učnega načrta), da so se odločili uporabiti fotografijo enega izmed napisov nad vhodom v taborišče. Le nepoznavanje nekaj desetletij starih zgodovinskih dogodkov si lahko tolmači zapis kot smotrno razmišljanje. Nenazadnje delo, ki je pošteno plačano, daje posamezniku samospoštovanje in stopnjo svobode. Vendar se nikoli ne sme pozabiti, da so omenjene besede vkovane na pročelja prostorov, ki poosebljajo tovarno smrti.
Vse vpletene vabimo, da vzamejo v roke tozadevno literaturo (predlagamo denimo Prima Levija: Potopljeni in rešeni, pa Williama Styrona: Sophieina odločitev ali pa spomine Jožice Veble-Hodnik: Preživela sem taborišče smrti), si pogledajo kakšen film (začenši z morda najbolj znanim Schindlerjevim seznamom) ali pa se udeležijo kakšnega izmed dogodkov, ki ohranjajo spomin na eno izmed najbolj nezaslišanih zgodb v zgodovini človeštva (Muzej novejše zgodovine Slovenije je denimo pred nekaj dnevi, tako kot vsako leto, ob Dnevu spomina na žrtve holokavsta organiziral številne dogodke, med drugim je gostil tudi pogovor s preživelim taboriščnikom, Dušanom Stefančičem).
Uredništvo portala Zgodovina.si
