Barbara Celjska

11. julija 1451 je umrla Barbara Celjska, žena ogrskega, nemškega in češkega kralja ter cesarja Svetega rimskega cesarstva Sigismunda Luksemburškega.

Barbara Celjska se je rodila kot najmlajši otrok Celjskega grofa Hermana II. in Ane, grofice Schaunberške. Barbara je v Celju preživela samo najzgodnejša otroška leta, najkasneje ob poroki leta 1405, morda že ob zaroki leta 1401, pa je Celje zapustila in se tja ni nikoli več vrnila. Zato o njenih najzgodnejših letih vemo le malo.

Zgodovinarka Amalie Fössel domneva, da so jo verjetno od leta 1401, ko je bila sklenjena njena zaroka, pripravljali na vlogo kraljice.

Barbara Celjska in Sigismund Luksemburški na Konstanškem koncilu v Konstanci ob Bodenskem jezeruV bitki z Osmani pri Nikopolju, leta 1396, v kateri je bila evropska viteška vojska poražena, je Herman II. Celjski uspešno reševal kralja Sigismunda , ki sta mu grozila smrt ali ujetništvo. Herman je skupaj s svojim ogrskim svakom Nikolajem Gorjanskim (Nikolaj je bil poročen s Hermanovo hčerko Ano) spretno posegel tudi v spor o legitimnosti kralja Sigismunda do ohranitve ogrske krone po smrti kraljice Marije, ki mu ni zapustila potomca. Del ogrskega plemstva je kralja konec aprila 1401 zaprl na gradu Gorjanskega Siklós. Po diplomatskem dogovoru je bil eden od pogojev za izpustitev Sigismunda (oktobra 1401) tudi zaroka s Hermanovo hčerko, takrat komaj 9-letno Barbaro. Kralj Sigismund je ta pogoj sprejel, čeprav je bil že od leta 1396 zaročen s Margareto, hčerko brižškega vojvode Henricha in je bila njegova nevesta že na poti.

Predvidevajo, da sta se takrat 13-letna Barbara Celjska ter ogrski kralj Sigismund Luksemburški poročila sredi novembra 1405.

Decembra istega leta so namreč nevesto kronali za ogrsko kraljico v baziliki sv. Štefana v Szekesfehervarju. Poroka je predstavljala sklepno dejanje dogajanja, ki se je pričelo s porazom križarske vojske v bitki pri Nikopolju.

Visoka, vitka in nenavadno lepa Barbara ter Sigismund, krepke postave, valovitih las in s košato brado sta med sodobniki veljala za najlepši kraljevski par v Evropi.

Poroka Sigismunda in Barbare je bila politična in je bila odraz tako strateških interesov ženina Sigismunda, kot tasta Hermana II. Celjskega. Barbara je bila zgolj sredstvo za utrditev zveze, kar je bila tedaj splošna praksa med plemiškimi rodbinami. Razlike med obema zakoncema ne bi mogle biti večje: 38-letni Sigismund je kot kraljevi sin zakonitosti dvornega življenja spoznaval od otroštva. Kot zaročenca Marije, bodoče ogrske kraljice, so ga od 12. leta dalje vzgajali na ogrskem dvoru, bodočemu položaju primerno. Bil je izobražen in razgledan, veljal je za odličnega govornika, ki je poleg latinščine govoril še nemščino, češčino, madžarščino, francoščino, italijanščino ter verjetno tudi poljščino.

Nevesti na začetku, kljub pripravi na zakon, ni moglo biti lahko, še zlasti, ker so na dvoru vladale spletke in specifične notranje razmere, toda pomagala ji je njena ambicioznost.

Brez dvoma je bila Barbara Celjska inteligentna, živo zainteresirana za gospodarska in finančna vprašanja, ter obdarjena z naravnim talentom za politiko in diplomacijo.

Prva leta po poroki se je Barbara v veliki meri zadrževala v Slavoniji. Sigismund se je tedaj boril v Bosni z domačimi velikaši in kraljem Tvrdkom II., zmago pa je slavil v Budimu, kjer sta skupaj z Barbaro leta 1408 ustanovila znameniti viteški red Zmaja. Poleg Sigismunda in Barbare ga je sestavljalo še 22 najzvestejših plemiških zaupnikov. Najvišje položaje v njem, takoj za kraljevim parom, so zasedli srbski vladar Štefan Branković, Herman II. Celjski, njegov sin Friderik II. Celjski ter ogrski palatin Nikolaj Garai.

Leta 1409 je Barbara rodila Sigismundu njunega edinega otroka, hčer Elizabeto Luksemburško, ki se je kasneje poročila z avstrijskim nadvojvodo in kasnejšim kraljem Albrehtom Habsburškim.

Po slabih sedmih letih zakona, ki jih je kraljevi par preživel na Ogrskem, se je konec leta 1412, zaradi vojne z Benetkami Sigismund moral odpraviti v Severno Italijo. Spopadi so se končali brez zmagovalca, s sklenitvijo premirja, v katerem je aktivno sodeloval tudi Barbarin oče Herman II. Celjski.

Od konca leta 1412 sta zakonca za dolga obdobja živela ločeno, vsak s svojim dvorom. Sigismund je bil namreč vse življenje »potujoči vladar«, ki je svoje vladarske funkcije in politične cilje lahko uresničeval samo s stalnim potovanjem in osebno prisotnostjo na kraju dogodkov. Poleg tega na Ogrskem ni bilo mesta, ki bi opravljalo vlogo prestolnice. Budim je že v času Sigismundovih predhodnikov veljal za priljubljeno bivališče kraljev, vendar so ogrske kralje dolgo časa kronali v današnji Bratislavi.

Barbara CeljskaBarbara je v visoko politiko vstopila že zelo zgodaj, saj jo je že leta 1411 Sigismund pritegnil v urejanje odnosov s Poljsko, čemur je gotovo botrovala rodbinska povezanost Celjskih s tamkajšnjo vladarsko hišo. Koristne Barbarine rodbinske vezi je Sigismund izkoristil tudi v zapletenem urejanju odnosov med Kraljevino Poljsko, Litvo in Nemškim viteškim redom ter Poljsko in Ogrsko. Leta 1410 so Poljaki v navezi z Litovci nemškemu viteškemu redu po dolgoletnih medsebojnih spopadih zadali odločilen udarec in Sigismundu je kot novoizvoljenemu nemškemu kralju v pogajanjih pripadla pomembna vloga.

Da je bila v kasnejša pogajanja med Poljsko in viteškim redom pritegnjena tudi Barbara, dokazuje redovni zahtevek, da se za razsodniško delo določena vsota ne izplača zgolj Sigismundu, ampak tudi Barbari.

Po soprogovi smrti je od julija 1441 pa do svoje smrti živela v češkem mestu Mělník (na Labi), kjer se je ukvarjala z alkimijo.

Umrla pa je 11. julija 1451 na Melniku in je pokopana v Pragi, na Praškem gradu v katedrali sv. Vida.

 

Up Next

Related Posts