Berlinski zid

Svet po drugi svetovni vojni je zaznamoval razdor med vojnimi zavezniki in nova razporeditev moči. Poleg ideološke razdelitve med demokratičnim in socialističnim pogledom, je bila začrtana tudi fizična delitev Evrope.

Po besedah Winstona Churchilla je od Baltika do Jadrana padla železna zavesa, ki naj bi oba ideološka svetova varovala pred vplivi nasprotnega tabora. Advent hladne vojne je spodbujal boj proti komunizmu, ohranjanje vojaškega ravnotežja, ohlajanje gospodarskih in političnih odnosov ter proces dekolonizacije in antikolonializma. Enega izmed glavnih povojnih konfliktov pa je predstavljala ureditev Nemčije, katere vprašanje je bilo eno najpomembnejših vzpodbujevalcev hladne vojne. Boj za Nemčijo je bil hkrati boj za politične, ideološke in gospodarske pozicije. Preko dveh nemških držav pa je tekel proces nenehne napetosti.

Zahodni zavezniki so želeli enotno Nemčijo, ki bi prevzela obveznosti iz mirovne pogodbe. Sovjetska zveza je nasprotno želela razdeljeno Nemčijo, da ne bi bila zmožna nikdar več ogrožati njene varnosti. A 1. januarja 1947 sta se združili ameriška in britanska okupacijska cona v dvojno cono, ki je postala osnova gospodarskemu in kasneje političnemu združevanju Nemčije. Z gospodarstvom so upravljali Nemci, kar ni bilo všeč Sovjetski zvezi. Ko pa so zahodne okupacijske oblasti 20. junija 1948 uvedle še reformirano zahodnonemško valuto, je Sovjetska zveza uvedla blokado Berlina, kar je pripeljalo do I. berlinske krize. Ta je trajala 13 mesecev in zahodni Berlin je lahko preživel le s pomočjo letalskega mostu, s katerim so zahodni zavezniki oskrbovali mesto.

Kjer je nekoč potekal berlinski zid

Kjer je nekoč potekal berlinski zid

23. maja 1949 je bila ustanovljena zahodna Zvezna republika Nemčija, 7. oktobra 1949 pa še Nemška demokratična republika. Zahodni blok je sicer še naprej stremel k združeni Nemčiji, zato so ZDA stopnjevale avtonomijo zahodnonemške države. 26. maja 1952 je bila podpisana t.i. Generalna ali Nemška pogodba, s katero je bila dana osnova za izničenje okupacijskega statuta za Nemčijo. ZRN z zahodnim Berlinom je dobila omejeno suverenost in se je lahko začela integrirati v zahodne gospodarske, vojaške in politične zveze. Čez dve leti, od 19. do 23. oktobra 1954 so bili podpisani še t.i. Pariški protokoli, ki so vodili še naprej k popolni suverenosti. Na podlagi teh protokolov so 5. maja 1955 trije zahodni komisarji objavili ukinitev zasedbenega statusa za Nemčijo in ZRN je ta dan razglasila za Dan suverenosti. Že 15. januarja 1955 je Sovjetska zveza razglasila konec vojnega stanja z Nemčijo, kar je dalo ZRN meseca maja še prosti vstop v zvezo NATO.

NDR je medtem uživala drugačno usodo. Sovjetska zveza je postala nosilec ideje o nadzorovanem razvoju Nemčije in se je posledično zavzemala za počasno združitev nemškega naroda. Leta 1953 je prišlo do poskusa vstaje, ki pa je klavrno in krvavo propadel. NDR zahodne države, še posebno pa ZRN, nekaj desetletij niso priznale za predstavnico nemškega naroda. Leta 1955 so v ZRN oblikovali celo t.i. Hallsteinovo doktrino, po kateri bi ZRN avtomatično prekinila vse diplomatske odnose z državami, ki bi priznale suverenost NDR. Prvič je bila Hallsteinova doktrina implementirana 19. oktobra 1957 proti Jugoslaviji. NDR je svojo zunanjo politiko posledično usmerjala proti vzhodu in delovala v okviru sovjetskega bloka. 25. julija 1954 je SZ razširila suverenost NDR, vendar ne v večjem obsegu, kot je to določala Nemška pogodba iz leta 1952. Med 11. in 15. majem 1955 je bil ustanovljen Varšavski pakt, vojaška protiutež NATU, med državami ustanoviteljicami pa je bila tudi NDR.

Zemljevid pokaže delitev Berlina na Vzhodni in Zahodni del

Zemljevid pokaže delitev Berlina na Vzhodni in Zahodni del

Hkrati z nepriznavanjem NDR zaradi njene komunistične ureditve, ki je bremenila odnose med državama, je posegel v zgodbo še človeški faktor. Iz NDR so začeli v ZRN bežati prebivalci. Meja med državama je bila uradno zapečatena že leta 1952, medtem ko je mestna meja v Berlinu ostala razmeroma odprta zaradi administrativnih potreb štirih okupacijskih con. Berlin je tako postal glavna pot emigrantov, ki so bežali na zahod. Decembra 1957 je NDR sicer sprejela nov zakon o potnih listinah, ki je zmanjšal pretok beguncev preko drugih prehodov, medtem ko se je povečal pretok beguncev preko zahodnega Berlina. Tiste, ki so ujeli ob bežanju v zahodno Nemčijo so čakale težke kazni, a so bile tudi te brez učinka. V letih 1945 – 1961 je tako v ZRN pribežalo okoli 3,5 milijona ljudi iz vzhodne Nemčije, kar je pomenilo okoli 20% prebivalstva NDR.

Očitno je bilo, da bo beg iz vzhodnega Berlina preprečila le fizična pregrada. Danes je znan prepis pogovora med sovjetskim voditeljem Nikito Hruščevom in vzhodnonemškim predsednikom Staatsrata Walterjem Ulbrichtom 1. avgusta 1961, ki nakazuje, da je dal pobudo za postavitev zidu Hruščev. 12. avgusta je Ulbricht podpisal ukaz o zaprtju meje in postavitvi zidu, ki so ga začeli graditi v zgodnjih jutranjih urah 13. avgusta 1961. Vojaki in delavci so zabarikadirali prehode cest ter okna in vrata zgradb, ki so stale ob meji. S 156 kilometri bodeče žice so ogradili vse tri zahodne cone na zahodni strani Berlina in s še 43 kilometri mejo med zahodnimi conami in sovijetsko cono, ki je na koncu delila Berlin na vzhodni in zahodni del. Prve zidane razmejitve so začele nastajati 15. avgusta. Gradnjo so nadzorovale enote Ljudske armade in Bojnih enot delavskega ljudstva, ki so imele ukaz ustreliti vsakogar, ki bi skušal prebegniti na zahodno stran. Na vzhodni strani meje pa je nastala še t.i. tampon cona, ki je bila prepredena železnimi ograjami, zidovi in minskimi polji.

Gradnja je pomenila začetek II. berlinske krize, zid pa je postal simbol delitve mesta, države, naroda in sveta. Vzhodni Nemci so le še stežka bežali na zahod. Zahodni Berlin je postal izolirana enklava obkrožena s sovražnim ozemljem. Njegovi prebivalci so skupaj z županom Willyjem Brandtom protestirali proti gradnji in barali ZDA, ker se ni odločila intervenirati. Medtem pa je tajna služba ZDA napačno predvidevala, da zid ne bo postavljen po sredini mesta, pač pa da ga bo zaobjel v celoti. Pa vendar so zahodni zavezniki videli v postavitvi zidu tudi konec aspiracij Sovjetske zveze, da bi zasedla celoten Berlin.

Meja med ZRN in NDR je doživela še tri modifikacije. Že junija 1962 so dodali dodatno vzporedno ograjo 100 metrov v notranjost vzhodne Nemčije. Hiše v vmesnem območju so bile porušene, prebivalstvo razseljeno, kar je omogočilo vzpostavitev nikogaršnje zemlje, znane pod imenom Polje smrti. V letih 1965 – 1975 so dokončali betonski zid, ki pa so ga nato v letih 1975 – 1980 še utrdili, ko so namesto njega postavili 45 tisoč posameznih kosov utrjenega betona, visokega 3,5 metra in širokega 1,2 metra. Polje smrti so nadzorovali s pomočjo 116 opazovalnih stolpov in 20 bunkerji.

Meja je sicer imela nekaj prehodov, ki so povezovali vzhodni in zahodni Berlin:

  • Bornholmer Straße: preko mostu Bösenbrucke med Berlin – Prenzlauer Bergom in Berlin Weddingom. Uporabljali so ga lahko državljani ZRN, NDR in diplomati.
  • Chausseestraße/Reinickendorfer Straße: med Belin-Weddingom in Berlin-Mitte. Za zahodne berlinčane in državljane NDR.
  • Invalidenstraße/Sandkrugbrücke: med Tiergartnom in Belin – Mitte. Za zahodne berlinčane in državljane NDR.
  • Checkpoint Charlie/ Friedrichstraße: med Berlin-Mitte in Belin-Kreuzbergom. Za tujce, diplomate, vojaškimi uradniki zaveznikov in državljane NDR.
  • Heinrich-Heine Straße/Prinzenstraße (Checkpoint Delta): med Berlin-Mitte in Belin-Kreuzbergom. Za državljane ZRN, NDR in diplomate.
  • Oberbaubrücke: med Friedrichshain in Berlin-Kreuzbergom. Za zahodne berlinčane in državljane NDR (prehod za pešce).
  • Sonnenalee: med Neukölln in Treptowom. Za zahodne berlinčane in državljane NDR.
  • Postaja Friedrichstraße: prihod na postajo le z vlakom, tamvajem ali podzemno železnico. Prehod je stal v vzhodnem Berlinu. Za zahodne berlinčane, državljane ZRN, tujce, diplomate, potnike v tranzitu in državljane NDR.
Dan padca berlinskega zidu 1989

Dan padca berlinskega zidu 1989

Medtem je v ZRN doživljala konec Adenauerjeve ere (1949 – 1963), imenovane po »železnem kanclerju« Konradu Adenauerju, ki je vodil politiko graditve nemškega gospodarstva, antikomunizma, povezave z zahodom in pomiritev z večno tekmico Francijo. Do NDR je bil Adenauer nepopustljiv. Leta 1969 je kanclersko pozicijo prevzel Willy Brandt, ki je bil prvi socialist na mestu predsednika vlade v Nemčiji po 39. letih. Uspešno je začel z t.i. »Ostpolitik«, ki je priznala meje med Nemčijo in Poljsko na Odri in Nisi. Spomladi 1970 je kot prvi kancler ZRN obiskal NDR in s tem priznal obstoj dveh držav. Dosegel je pomiritev s Poljsko, ko je simbolično pokleknil pred spomenikom neznanega junaka v Varšavi, s čimer se je Poljakom opravičil za nacistične zločine. Za svoja prizadevanja je dobil Nobelovo nagrado za mir, leta 1974 pa je odstopil. NDR je v temu obdobju nasprotno ostala ena izmed najbolj pravovernih držav vzhodnega bloka. Delovala je na podlagi napotkov Moskve, politični pritisk pa je postal del vsakdana, ki je nazadnje pripeljal do izbruha revolucij po vsej Evropi, ki so bile povod za padec komunističnih sistemov na prehodu iz 80. v 90. leta.

Zid med državama je dejansko zajezil emigracijo, kljub temu pa so vzhodni Nemci vseeno večkrat skušali preiti mejo in prebegniti na drugo stran. Bilo je nekaj uspešnih poskusov, ki so lahko bili zelo preprosti, ali pa zelo težki. Nekateri so v začetnih fazah Berlinskega zidu enostavno vrgli vrv na drugo stran in preplezali ogrado. Drugi so se zaletavali v zid s tovornjaki in nato skušali zbežati skozi razpoke. Spet tretji so se v svoji brezupnosti poslužili samomorilskih poskusov, kot je bil skok iz okenskih polic zgornjih nadstropij še nezazidanih stavb ob meji. A ko je zid postajal vedno bolj utrjen, so ti poskusi pobegov postali bolj zapleteni. Nekateri so kopali tunele iz kletnih prostorov vzhodne strani na zahodno stran. Ena izmed skupin je sešila toplotni balon iz odpadkov tekstila in preletela preko zidu. Vendar pa se vsi poskusi pobega niso končali srečno. Ker so imeli vzhodnonemški stražarji ukaz za usmrtitev vsakogar, ki skuša pobegniti, je število mrtvih ocenjeno na okoli 100 do 200 ljudi. Eden izmed ponesrečenih pobegov se je zgodil 17. avgusta 1962. Sredi dneva sta dva 18 letnika stekla k zidu z namenom, da ga preplezata. Prvemu je uspelo splezati na zid, medtem ko drugemu, Petru Fechterju, to ni uspelo. Ko se je ponovno skušal povzpeti na zid, so stražarji začeli streljati nanj in ga ranili. Petru je zmanjkalo moči tik preden je dosegel vrh zida in je ranjen omahnil nazaj na vzhodno stran. Eno uro so ga vzhodnonemški stražarji pustili trpeti v agoniji in šele ko je izkrvavel do smrti, so odnesli njegovo truplo. Peter Fechter je bil 50. smrtna žrtev Berlinskega zidu.

Up Next

Related Posts