Od leta 1458 do smrti leta 1490 je bil madžarski kralj Matija Korvin (Matija Hunyadi). Uspešno je odbijal turške napade in Turke zadržal južno od Save. To njegovo zadrževanje Turkov je trajalo skoraj pol stoletja. Na prestolu ga je nasledil Vladislav II. Jagielon. Leta 1505 je sicer potrdil sklep ogrskega sabora, da se za madžarskega in hrvaškega kralja ne sme predlagati tujca – s tem so želeli preprečiti, da bi na madžarski prestol prišli Habsburžani, vendar so že deset let kasneje na Dunaju sklenili dogovor, ki je Habsburžanom zagotavljal madžarski prestol po izumrtju Jagieloncev (dogovor je bil podkrepljen z medsebojno poroko Habsburžanov in Jagieloncev).
Vladislav II. je leta 1516 umrl in nasledil ga je sin Ludvik, ki pa je bil še mladoleten. S petnajstimi leti starosti je leta 1521 sam prevzel oblast v državi. Od leta 1516 do 1521 je namesto Ludvika državi vladal državni svet, ki so ga sestavljali visoki fevdalci. Posledica vladanja teh fevdalcev je bilo popolno razsulo in huda finančna kriza. Pred vrati pa je bila velika nevarnost – Turki. Nevarnost za Madžarsko pa je bila še toliko večja, saj je bila v času vladanja Vladislava razpuščena najemniška vojska. Vzrok razpustitve je bil v pomanjkanju denarja. Edine vojaške sile so bile čete posameznih fevdalcev.
Turki so v 15. stoletju zasedli velika področja na Balkanu, kar so jim omogočile zmage pri Varni leta 1444 in nekatere druge zmage. Tako je leta 1453 padel v turške roke Konstantinopolis. Nekaj let kasneje so zasedli Srbijo, dele Grčije, Albanijo in Bosno. Do konca stoletja so zasedli še Hercegovino (1482) in Zeto (1499). Turki so v pogostih vdorih prihajali ropat tudi v Slovenijo. Na eni od vrnitev so premagali hrvatsko vojsko na Krbavskem polju (1493). V istem času so Turki zmagovali tudi na vzhodu proti Perzijcem, kjer so osvojili Sirijo, Palestino in Egipt.
Največji vzpon so Turki doživeli pod sultanom Sulejmanom, ki je vladal med leti 1520 in 1566. Evropejci Sulejmana poznamo po vzdevku Veliki, Turki pa ga poznajo kot Sulejmana Kanunija (zakonodajalca). Sulejman je leta 1521 zasedel Šabac in Zemun in se pričel pripravljati za vdor na Madžarsko. Leta 1526 se je turška vojska premika prek Plovdiva, Niša in Beograda. Zasedla je Srem in Osijek. Madžari na prihod turške vojske niso bili pripravljeni. Kralj Ludvik je junija pozval plemstvo na vojno, vendar je bil odziv zelo majhen. Številni so razmišljali, da bi se bitki izognili in počakali na okrepitve, ki so prihajale pod vodstvom transilvanskega vojvode Ivana Zapolje. Vendar sta poveljnika madžarske vojske István Weböczy in Pál Tomori sklenila sprejeti boj. Na madžarski strani je bilo na bojišču okoli 30.000 vojakov, od tega okoli 14.000 pešcev in okoli 14.000 konjenikov, vojska je imela tudi 80 topov. Ivan Zapolja z 12.000 vojaki ni prišel na bojišče. Turška vojska naj bi štela 100.000 mož, vendar nekateri menijo, da je ta številka prevelika. Sulejman naj bi razpolagal tudi s 300 topovi. Turške čete so 26. avgusta 1526, s pomočjo plavajočega mosta, prečkale Dravo pri Osijeku. 28. avgusta je Sulejman prišel 6 km južno od Mohača.
Madžarska vojska se je 29. avgusta razporedila v dve vrsti, s topovi pred enotami. V prvi vrsti sta enotam na desnem krilu poveljevala hrvaški ban Franjo Bačani in hrvaški fevdalec Ivan Tahi. Enotam v sredini je poveljeval Tomori, levemu krilu pa Péter Perényi. V drugi vrsti za Tomorijem je bila garda s kraljem Ludvikom. Obe nasprotni vojski je ločeval manjši grič. Turške enote so bile razporejene tako, da je bil del konjenice namenjen za bočni napad na Madžare in na njihov tabor. To konjenico je vodil Balibeg. Prvo vrsto turške vojske so sestavljale enote iz Rumelije, poveljeval pa jim je veliki vezir Ibrahim. Drugo vrsto turške vojske so sestavljale enote iz Anadolije. Tem enotam, ki so imele za svojimi hrbti še topove, je poveljeval Beram paša, beglerbeg (»generalni guverner«) Anadolije. V zadnji vrsti pa je bil sultan z janičarji.
Bitka naj bi se začela okoli tretje ure popoldan, ko je po topovskih strelih madžarska vojska prešla v napad, ki je sprva obetal uspeh. Prebili so prvo vrsto turške vojske in napadali tudi že drugo vrsto. Vendar pa je sledil preobrat. Anadolci so se razdelili na dve skupini – lahko kot posledica madžarskega napada ali pa je bila to namerna odločitev. Dejstvo je, da so turški topovi začeli streljati po madžarskem desnem krilu in centru. Madžarsko desno krilo je ogrožala tudi Balibegova konjenica. V madžarskih enotah je prišlo do zmede in poskusili so se umikati. Turška konjenica pa je močno napadla in v dveh urah je bilo bitke konec. Madžarska vojska je bila poražena. Na bojišču naj bi obležalo med 22.000 in 24.000 madžarskih vojakov. Med njimi je bil tudi kralj Ludvik, ki je na begu utonil v bližnjem potoku Čele. Med mrtvimi na madžarski strani je bilo sedem škofov, 28 velikih fevdalcev in več kot 500 drugih plemičev.
Poraz pri Mohaču je bil posledica krize v državi in vojski, ki jo je delno povzročil tudi Ivan Zapolja, ki ni prišel na bojišče. Madžarska je bila po Mohaču razdeljena na tri dele. Turki so zasedli področje med Donavo in Tiso. Vzhodni Madžarski je vladal Ivan Zapolja, zahodni del in s tem tudi Hrvaška pa je za vladarja sprejel avstrijskega nadvojvodo Ferdinanda Habsburžana. Ferdinand si je lastil oblast nad vso Madžarsko, saj naj bi imel to pravico na osnovi pogodbe iz leta 1515. Zapolja je iskal oporo v boju proti Ferdinandu tudi pri Turkih in je kmalu postal njihov vazal.
Turki so leta 1529 zasedli Budim in z veliko vojsko so prišli do Dunaja, ki pa ga niso uspeli zasesti. To je bil le eden od neuspešnih turških napadov na Dunaj. Ferdinand in Zapolja sta se leta 1538 sporazumela, da vsak vlada na področju, ki ga ima v svojih rokah. Če pa bi Zapolja umrl brez moškega naslednika, bi Habsburžani prevzeli tudi njegovo posest. Kljub temu, da je imel Zapolja, ki je leta 1540 umrl, sina, je Ferdinand zasedel tudi njegove posesti in po Zapoljini smrti krenil proti Budimu. Turki so leta 1541 razbili avstrijsko vojsko, ki je oblegala Budim in na ozemlju osrednje Madžarske so ustanovili Budimski pašaluk (1541-1686). Velik del Madžarske je bil skoraj stoletje in pol del imperija, ki mu je vladal sultan.
EHB
