Med italijansko-prusko vojno leta 1866 je bil poveljnik avstrijske vojne mornarice kontraadmiral Viljem Tegetthoff, rojen v Mariboru. Na današnji dan tistega leta – torej pred 151-imi leti – je poveljeval največji pomorski bitki na Jadranskem morju.
Do bitke je prišlo po tem, ko je italijansko ladjevje poizkušalo zasesti otok Vis (Italijansko: Lissa), ki je v tistem času spadal pod Avstrijo. Močno italijansko ladjevje, ki je poskušalo zasesti otok Vis, je s precej šibkejšo floto presenetil kontraadmiral Tegetthoff in se s poveljniško oklepno ladjo zaletel v največjo sovražnikovo oklepnico; ta se je potopila v treh minutah. Močnejši Italijani so se še nekaj časa bojevali, a admiral Tegetthoff jih je prisilil k umiku. Zmaga je avstrijski mornarici zagotovila popoln nadzor na Jadranskem morju vse do konca prve svetovne vojne.
Avstrijci so v bitki dosegli dvojno zmago. Preprečili so zavzetje Visa in na morju premagali veliko večjo in močnejšo italijansko floto.
V bitki niso izgubili nobene od ladij, čeprav so bile nekatere ladje močno poškodovane. Padlo je le 56 mož, med katerimi so bili trije oficirji. Italijanska flota je izgubila dve ladji, padlo je 643 mož, med katerimi je bilo 38 oficirjev.
Avstrijska flota je med boji pokazala močan ofenzivni duh, k zmagi pa so veliko pripomogli številni naskoki avstrijskih ladij na italijansko floto. Italijanska stran se je bojevala prav tako požrtvovalno in bojevito, kar pa ji ni dosti pomagalo, saj je šepalo vodstvo v floti, ki je med potekom bitke storilo veliko taktičnih napak, ki so italijansko floto stale zmage. O silovitosti bitke govori tudi število izstreljenih topovskih granat. Avstrijci so med bitko jih izstrelili 4566, cilj jih je zadelo le 414, Italijani pa 1580 granat, od katerih jih je cilj zadelo kar 500.
Bitka pri Visu je bila prva velika bitka po Trafalgarju ter tudi prva velika bitka, v katero so bile vpletene oklepne bojne ladje. Ugotovitve iz te bitke so naslednjih trideset let pomembno vplivale na gradnjo ladij, topov in taktiko pomorskega vojskovanja po celem svetu.
Po tem vojaškem uspehu pri Visu se je Avstrija odločila, da bo Pulj postal njeno vojaško pristanišče in zato začela načrtovati novo železniško povezavo Trsta prek Poreča s Kanfanarjem, kjer bi se pridružila progi po osrednji Istri. Čeprav so 123 kilometrov ozkotirne proge leta 1902 zgradili le do Poreča, so jo s pridom uporabljali prebivalci zahodne Istre, ki so vozili v Trst, od tam naprej pa po Južni železnici v notranjost monarhije sol, zelenjavo, sadje, oljčno olje, vino in živino, nazaj pa žito, stroje in različen gradbeni material.
Na progi, ki je tekla prek Kopra, Izole, Svete Lucije pri Portorožu, Buj in Motovuna, je bilo osem predorov. Najdaljši, 544 metrov dolg med Strunjanom in Portorožem, je danes še odlično ohranjen in je del turistične poti. Leta 1935 so Italijani zaradi nerentabilnosti ozkotirno progo med Trstom in Porečem ukinili, lokomotive in vagone prodali drugim železnicam v državi, razdrte tirnice pa so poslali v Etiopijo, a ladja je s tovorom vred potonila v Sredozemskem morju.
Vir:
Wikimedia, Radio Prvi