10. oktober 1920 je bil za Koroško pomemben dan. Takrat je potekal plebiscit, na katerem so se tamkajšnji prebivalci odločali, v kateri državi želijo živeti. O prednostih ene in slabostih druge strani sta prebivalce neprestano opozarjala propagandna stroja Avstrije in Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) in pri tem poskrbela za zanimive izjave, slogane in karikature. Nekatere med njimi bodo predstavljene v sledečem prispevku.

V letu 2020 obeležujemo več pomembnih dogodkov, ki so močno zaznamovali slovensko zgodovino. V seriji prispevkov vam bomo na portalu zgodovina.si skušali predstaviti čim več tovrstnih dogodkov in tako pripraviti svoj kamenček v mozaiku spominjanja nanje. V tem prispevku bo predstavljena propaganda na koroškem plebiscitu, s čimer obeležujemo njegovo stoto obletnico. Za lažjo obravnavo bo članek razdeljen na več vsebinskih enot. Sprva bo orisana zgodovinska situacija, ki je privedla do plebiscita, v osrednjem delu pa se bomo osredotočili na različne vidike propagande, s katerimi je skušala vsaka stran vplivati na koroško prebivalstvo.

Kako je prišlo do koroškega plebiscita?

Kako boš glasoval (vir: sistory.si)

Da bi razumeli vzroke, ki so privedli do plebiscita, se moramo ozreti v čas po prvi svetovni vojni. Od januarja 1919 do januarja 1920 je v Parizu potekala mirovna konferenca, na kateri so pripravili mirovne pogodbe s posameznimi državami poraženkami. Za koroški plebiscit je pomembna predvsem Saintgermainska pogodba, ki je bila podpisana  10. septembra 1919 v francoskem kraju Saint – Germain – en – Laye. Pogodbo je podpisalo pet antantnih sil in dvanajst zavezniških držav, v njej pa so novoustanovljeni Avstriji naložili več dolžnosti, mdr. prepoved združitve z Nemčijo, omejitev števila vojakov na 30.000 mož ter upoštevanje manjšinskih pravic.[1] V nasprotju z načelom skladnosti državnih meja z jezikovnimi so na konferenci sklenili, da bo za področje južne Koroške meja določena s plebiscitom, ki pa je potekal na drugačen način, kot ga poznamo danes. Plebiscitno območje so razdelili na cono A (obsegala je jugovzhodni del Celovške kotline, kar je znašalo pribl. 1768 km². Po štetju iz leta 1910 je tu živelo 73.488 prebivalcev, od tega 69,18% s slovenskih občevalnim jezikom.) in cono B (ta je obsegala območje Celovca z okolico, to pa je znašalo približno 352 km²).[2] Sprva bi plebiscit izvedli v coni A, v coni B pa bi se ljudje odpravili na volišča samo v primeru, če bi se večina prebivalcev na prvem plebiscitu odločila za Kraljevino SHS. Plebiscit v coni A je potekal 10. oktobra 1920, za določanje meje pa je bila odločilna navadna večina vseh veljavnih glasov in ne izidi v posameznih občinah. Tovrstno obliko plebiscita je sicer zahtevala Kraljevina SHS, spočetka pa je pri tem vztrajala tudi avstrijska stran.

Glasovanje na plebiscitu je potekalo tako, da je vsak volivec na volišču oddal legitimacijo, s katero so preverili njegovo istovetnost. Zatem je komisija glasovalcu izročila kuverto ter belo in zeleno glasovnico, pri čemer je bila bela namenjena jugoslovanski, zelena pa avstrijski strani. Po prejemu je volivec odšel v posebno kabino, v kateri je raztrgal glasovnico države, ki je ni želel voliti. Zatem je obe polovici in drug (ter hkrati cel) glasovalni listič vstavil v ovojnico. To je nato izročil predsedniku komisije, slednji pa jo je vrgel v volilno skrinjico. Po koncu glasovalnega dne je komisija skrinjico zapečatila in jo predala vojaški službi, ki jo je nato prenesla v prostore okrajnih glasovalnih svetov, kjer so jih zastražili.[3] Kasneje so glasovnice prešteli in javnosti predstavili rezultate in odločitev Korošcev.

»Mačeha Avstrija« in »prava mati Jugoslavija« skozi gospodarsko prizmo

Primerjava dolga med Avstrijo in Kraljevino SHS (Vir: Urbanc, Anton. Verzweifelte Lage Deutsch-Oesterreichs. Narodni svet za koroško, 12.)

Avstrijska in jugoslovanska propaganda sta pri svojem delu izpostavljali prednosti svoje in slabosti druge strani. Tako je jugoslovanska stran pripravila poseben pamflet, v katerem je v dvajsetih točkah primerjala »mačeho Avstrijo« in »pravo mater Jugoslavijo«. Za Avstrijo so dejali, da gre za premagano državo, ki se mora v povojnem času spopadati z mnogimi problemi, kot npr. s plačevanjem vojne škode in oddajanjem živine, omejevanjem velikosti vojske, hkrati pa je bila  pod stalnim nadzorstvom zmagovitih držav. Obenem so izpostavili tudi njeno gorato zemljo, ki je zaradi slabih pogojev tri mesece na leto ne morejo vzdrževati. Dodatno negativno točko predstavlja še dejstvo, da nima dostopa do odprtega morja. Koroškemu prebivalstvu so sporočili, da ima Avstrija še vedno racionalizirano prehrano in visoke davke, ki naj bi bili tako strašni, »da mora vsak pet dni na teden delati za štajre in državo.«[4] Dodatno so izpostavili, da so se avstrijski tovarnarji soočali s hudim pomanjkanjem premoga in surovin, kar je vodilo v brezposelnost in lakoto med delavskim razredom. Hkrati se je zaradi slabega finančnega položaja dogajal t. i. Ausverkauf, oz. razprodaja vseh državnih podjetij. Po navedbah pamfleta so se od države želeli odcepiti celo njeni posamezni deli (npr. Tirolska, Salzburg in Predarlska), kar je še dodatno nakazovalo na črno prihodnost za tamkajšnjo prebivalstvo. Po drugi strani so se lahko Korošci odločili za svetlo prihodnost v novi južnoslovanski državi. Ta je spadala med zmagovite države, ki vojne škode ni plačevala, temveč je denar dobivala. Korošcem so lepo prihodnost obljubljali zaradi svobodne volje, rodovitne zemlje in dobrega izvoza, na čelu katere je kraljevala svobodna trgovina. Industrija se je v tem času razvijala, predvsem po zaslugi rudnih nahajališč, kar je delavstvu omogočalo dobre službe. Za razliko od Avstrije je Kraljevina SHS razpolagala z odprtim morjem, ki je še dodatno omogočal razvoj dobre trgovine. Medtem, ko si je Korošec v Avstriji lahko obetal več kot 10.000 kron dolga, naj bi ta v Kraljevini SHS znašal zgolj 840 kron na prebivalca. Če k temu dodamo še dobro vojsko, zmerne davke in vreden denar, je pamflet Korošcem sporočal, da »otroke Jugoslavije čakajo svetli dnevi!« [5]

Ena milijarda kron v praksi (Vir- Urbanc, Anton. Verzweifelte Lage Deutsch-Oesterreichs. Narodni svet za koroško, 7.)

Finančne težave nove avstrijske države je jugoslovanska stran poudarila v posebni knjigi  Verzweifelte Lage Deutsch-Oesterreichs, s katero so nemško govorečim prebivalcem orisali slabo gospodarsko stanje nove avstrijske republike. Finančni dolgovi naj bi bili visoki že v času pred in med vojno, po porazu leta 1918 pa se je stanje še poslabšalo. Nemško govoreče Korošce so opozarjali, da težave niso povezane zgolj z vojnim dolgom, temveč tudi z visokimi stroški nakupa hrane iz drugih držav. Avtor je svoje bralce dodatno opominjal na veliko možnost izseljevanja, ki je bila posledica nezaposljivosti v tovarnah.[6]

Zanimiv dodatek tega dela predstavljajo primerjave, s katerimi je avtor želel podkrepiti visok avstrijski dolg. Če bi milijonski dolg želeli ponazoriti z bankovci za 100 kron, bi ta v višino meril približno dva metra, kar je več kot višina povprečnega odraslega človeka. Če bi taiste bankovce položili drug poleg drugega, bi ustvarili ravno vrsto v dolžini 1.600 m. Pri številki milijarda so stvari še težje predstavljive. Glede na avtorjevo analizo, bi višina zgoraj omenjenih bankovcev presegla 2000 m, kar je več kot marsikateri okoliški gorski vrh.[7] Ta milijardni stolp bi bil celo tako visok, da bi segal v oblake. Dodatno težavo bi predstavljalo še štetje tako velike vsote denarja. Po avtorjevih podatkih bi moral en človek šteti 28 dni in noči, da bi prišel do željenega zneska. Vse to je izračunal v primeru, da bi ta oseba preštela dva bankovca po 100 kron na sekundo.[8] Avtorjeve slikovite primerjave so prisotne tudi v nadaljevanju. Po njegovih podatkih naj bi se nova avstrijska država dnevno zadolžila za šestdeset novih milijonov, kar pomeni 120 metrov v višino, če upoštevamo avtorjeve prejšnje izračune. Ta dolg je torej »višji« kot najvišja točka mestne cerkve v Celovcu.[9] S temi nazornimi primerjavami so bralci lahko na praktični podlagi spoznali višino avstrijskega državnega dolga, medtem, ko naj bi bila situacija v Kraljevini SHS dosti boljša.

“Višina” dnevnega dolga (Vir: Urbanc, Anton. Verzweifelte Lage Deutsch-Oesterreichs. Narodni svet za koroško, 10)

Tudi z naslednjim oglasom je želela jugoslovanska propaganda prepričati Korošce, da Avstrijci zaradi slabe gospodarske situacije množično zapuščajo državo, obenem pa je prihajalo do več zdravstvenih težav, ki so nastale kot posledica pomanjkanja hrane. Na plakatu so navajali podatke o velikem prirastu judovskega prebivalstva na Dunaju, hkrati pa tudi pretresljive ugotovitve glede splošnega upada prebivalstva. Po nekaterih podatkih naj bi bilo to tako izrazito, da naj bi se prebivalstvo Avstrije v petih desetletjih zmanjšalo za polovico, če se trend izseljevanja ne bi ustavil. Iz tega razloga so z razglasom apelirali na nemške bralce, da naj na prihajajočem plebiscitu volijo za belo barvo oz. za Kraljevino SHS.[10] Avstrijska stran je po drugi strani govorila ravno nasprotno: koroškim Slovencem so sporočali, da je Kraljevina SHS v globokih dolgovih, ki so znašali 10.000 kron na vsakega človeka. Pri tem so jih retorično vprašali, če hočejo plačati za »srbsko balkansko gospodarijo?«[11]

»Korošci ste in to tudi ostanite!« in strah pred »nekulturno balkansko državo«

Korošci ste in to ostanite! (vir- dLib.si)

Avstrijska propaganda je pri svojem delu močno igrala na karto deželne zavesti, ki so jo poudarjali na različne načine. Z enim propagandnim plakatom so Korošcem sporočali, da so in bodo ostali Korošci, pri tem pa so prikazali zemljevid Koroške in ozemlja, na katerem poteka plebiscit.[12] Tovrstno sliko lahko interpretiramo na različne načine, pri tem pa bi lahko upoštevali razlike vidike situacije. Eden od njih bi lahko zajemal velikost Koroške v primerjavi s plebiscitnim območjem, kot da bi želeli prebivalce prepričati, da bodo z glasovanjem za Kraljevino SHS od »prave« Koroške odtrgali njen pomemben del. Z drugimi besedami so to sporočili na enem od propagandnih plakatov, na katerem so v zeleni pisavi zapisali, da morajo na plebiscitu vsi raztrgati beli glasovalni listič, saj bodo v nasprotnem primeru raztrgali svojo deželo.[13] Z drugimi pamfleti so Slovence opozarjali še na ostale prednosti, ki bi jih s seboj prinesla ohranitev Koroške v celoti. Tako so poudarili, da je Korošcem glede na razdaljo dosti bližje Beljak, kot pa Ljubljana.[14] Dodatno prednost glasovanja za Avstrijo bi lahko kmetje videli predvsem v gospodarstvu: na enotnem Koroškem bi kmetje lahko prodajali svoje poljščine, saj so jih močno potrebovali tako v Beljaku kot v Celovcu. V primeru »bele« zmage tovrstna menjava seveda ne bi bila mogoča, s čimer so namigovali na konkretno slabšanje socialnega položaja kmeta.[15]

Celotno koroško prebivalstvo (tudi nemške bralce) niso opominjali zgolj na deželno zavest, temveč so jih svarili pred nevarno, balkansko mentaliteto. Marsikateri takratni časnik je v člankih sporočal svojim bralcem, da Kraljevina SHS preko svojih predstavnikov jasno dokazuje, da je nekulturna balkanska država, v kateri oblast s pomočjo surovega nasilja in z zapiranjem v podzemne celice ovira pravice in svobodo ljudstva. V nekem drugem članku so slabosti južnoslovanske države označili za tako kritične, da v njej ni mogoč noben gospodarski napredek, zato je torej bistveno, da vsi Korošci na plebiscitu volijo zeleno.[16] Z nekim drugim propagandnim lističem so Korošcem sporočali, da je zeleni glasovalni listič njihov »Serbengift« oz. »srbski strup.«[17]

Strgaj belo glasovnico (vir: dLib.si)

»Bela« propaganda je kot odgovor na te navedbe pripravila svoj napad: Korošce so podučili, da o balkanski oz. srbski nekulturnosti ne moremo govoriti, saj je bila že pred začetkom vojne v Beogradu postavljena nemška protestantska šola. Obenem so omenili, da je bila Srbija v preteklih stoletjih varuhinja evropske kulture. Bralce so opomnili še na turške vpade, pred katerimi naj bi jih v večji meri ščitili prav Srbi. Na koncu so prispevek zaključili z bolj osebno noto: koroškemu prebivalstvu so omenili, da jim taisti »nekulturni Srb« pomaga pri delu ali pa se igra z njihovimi otroki, s čimer so želeli še dodatno poudariti nesmiselnost ideje o nekulturnosti Srbov.[18]

Vojna in mir ter vprašanje slovenskega jezika

Propaganda in vprašanje vojne oz. miru (vir: dLib.si)

Vprašanje vojne in (predvsem) miru je bilo za prebivalstvo v letu 1920 zelo pomembno. Četudi sta od konca prve svetovne vojne minili dve leti, je ta še vedno pustila močan pečat v spominu ljudi, kar je s pridom izkoriščala propaganda na koroškem plebiscitu. Kraljevina SHS se je v tem času ukvarjala z različnimi zunanjepolitičnimi problemi, zato je problem vojne naslavljala predvsem avstrijska propaganda. V posebnem razglasu so Korošcem sporočili, da je zaznati še posebej veliko nevarnost med Kraljevino SHS in Italijo, ki naj bi narasla do te mere, da naj bi na kranjskih tleh že izvajali vpoklic v vojsko.[19] V nadaljevanju so postavili več retoričnih vprašanj, v katerih so koroško prebivalstvo spraševali po smislu vstopa v novo vojno, ki bi družinam ponovno iztrgala očete, partnerje in sinove. Rešitev pred vojno so videli v glasovanju za Avstrijo, vse južnoslovanske podpornike pa so opomnili, da s svojim agitiranjem koroške moške izpostavljajo novim nevarnostim in trpljenju.[20]

Pri nagovoru niso pozabili niti na koroške kmete, ki so jih obvestili o stanju v Kraljevini SHS. Tam naj bi se na prihajajočo vojno pripravljali tako, da so kmetom vzeli njihove konje. V razglasu je bilo na koncu ponovno izpostavljeno dejstvo, da se bo avstrijska južna soseda v kratkem času zapletla v novo vojno, temu pa je sledilo vprašanje, če bodo Korošci v tem primeru bili »kanonfuter« oz. topovska hrana.[21] Glede na navedbe propagande bi to postali, če bi na plebiscitu glasovali za belo glasovnico. Poleg tovrstnih razlag so koroškemu prebivalstvu zgornje ideje sporočali tudi na krajši in bolj slikovit način. Na eni od propagandnih slik so upodobili sina, ki je svojo mamo prosil, da naj na plebiscitu ne voli za »Jugoslavijo, kar moram ajnrukat (izhaja iz nemške besede einrücken in pomeni biti vpoklican v vojno, op. a.) za kralja Petra.«[22]

Poleg vojnega vprašanja so se propagandna kopja močno lomila tudi ob vprašanju položaja slovenskega jezika. Propaganda Kraljevine SHS je slovenskemu prebivalstvu na Koroškem sporočala, da imajo s plebiscitom edinstveno priložnost, da za vselej končajo trpljenje pod nemških terorjem. Avstrijska stran je predstavila popolnoma drugačno zgodbo. V posebni knjižici z naslovom Ljudske šole na Koroškem so v slovenščini in nemščini poučili bralce o napačnih trditvah nasprotne propagande. V začetku so bralcem orisali situacijo pred vojno in izpostavili primere uporabe slovenščine v šolah. Priznali so, da je slovenski jezik resda prisoten zgolj v prvih šolskih letih, pri čemer so odgovornost za vpeljavo slovenščine v višjih razredih prevalili na občine. V nadaljevanju so še zapisali:

Če se je torej v srednjih in višjih letnikih ljudskih šol kot nemščina kot jezik pouka vpeljala, so se otroci najlajši in najhitrejši naučili nemškega jezika, katerim jim je za njih napredek in kruh le v prid in korist, ja kateri jim je mnogokratno neogibno in vsekako potreben. Kajti koroškim Slovencem nakazuje lega bivališča občevanje in kupčijo z nemškimi Korošci, posebno z mestoma Celovec in Beljak, že od nekdaj, nakazuje jim to nepremično tudi na dalje![23]

Zeleno je strup za Srbe in Kranjce (vir: dLib.si)

Kasneje so se osredotočili na čas po letu 1918. Omenili so določila iz povojne konference, ki so od avstrijske države zahtevale zavezo k varovanju manjšin in njihovih jezikov. Določila so Slovencem na Koroškem zagotavljala možnost uporabe slovenščine v šolstvu, na sodiščih, hkrati pa prepovedovala avstrijski državi kakršno koli omejevanje pri uporabi nenemških jezikov v cerkvah, časopisih in na javnih shodih.[24] Temu »svetlemu« primeru upoštevanja določil so kot antitezo predstavili južnoslovansko sosedo, ki je preganjala nemško prebivalstvo, jim jemala premoženje ter jim onemogočala normalno uporabo jezika. Korošcem so dejali, da v primeru glasovanja za Kraljevino SHS tudi Slovence čaka podobna usoda, saj bi se morali pod vodstvom uradnega Beograda »vaši otroki namesto nemškega jezika, kateri je za nje potreben, učiti srbohrvaščine in cirilice. Zakaj, da Slovenec Srba in Hrvata ne zastopi, ste se že sami prepričali.«[25]

»Kni škoda za črivle, za tvoje noge, da za spufano Avstrijo brusiš pete?«[26] O literarnih navdihih  in smešenju nasprotnika

Propaganda na koroškem plebiscitu koroškega življa ni nagovarjala zgolj s pamfleti in udarnimi parolami, temveč se je pri svojem delu posluževala še pisanja različnih krajših, bolj ali manj literarnih zapisih. Z nekaterimi so poudarjali zvestobo Kraljevini SHS na različnih področjih, mdr. tudi na ljubezenskem: »Mora Dravca vsahniti, noj črno morje, prej da bom pustil slovensko dekle!«[27] Z drugo pesmijo so poudarili svojo zavezanost h glasovanju za Kraljevino SHS: »Bom škorne nabiksov (zloščiti, naloščiti, op. a.) cigaro pržgav, za Jugoslavijo našo svoj glas bom oddav!«[28]

Še posebej veliko norčavih pesmi in zapisov lahko najdemo v časniku Hoo-rruk..!!, ki je nastal prav za namene plebiscita in je vseboval šaljive uganke (npr. Kakšna je razlika med kuščarjem in nemčurjem? Kaj se zgodi z nemčurjem, če mu pade bomba na glavo?) in različne napise, ki so bili naperjeni proti Avstrijcem. Eden od takih je npr. sporočal da je glasovalna komisija »sklenila, da noben nemčur nima glasovalne pravice radi slaboumnosti, ker noben pameten človek si ne želi pod Avstrijo!«[29] V časniku lahko preberemo tudi pesmi, ki avstrijsko stran predstavljajo v negativni luči. Tak primer je pesem Križev pot nemčurske deputacije:

Šli so se pritožit k Italijanu –
ta jih je poslal k Angležu –
ta jih je poslal k Francozom –
Francoz jih je poslal spet k Angležu-
Anglež spet k Italijanu –
ta pa je rekel:
»Majne keren! Ende kut, ales kut –
ende žleht – kan ih nikt helfen!«[30]

Zadnjo poved zgornje pesmi bi v slovenščino prevedli tako: »Moji gospodje! Konec dober, vse dobro. Če pa je konec slab, vam pa ne morem pomagati.« To poved bi lahko interpretirali v luči italijanskih odločitev med in po prvi svetovni vojni, ki so povezane s podporo svojim zaveznikom, ki pa se lahko kaj hitro obrne v nasprotno smer.

Avstrijska stran je pesmi sicer pisala v manjši meri, a jih še vedno lahko najdemo. Pesem, ki so jo naslovili z Wählt grün! (volite zeleno, op. a.) je polna naštevanja lepih zelenih stvari: zelenega bleska dežele, zelenih semen na kalečih poljih, zelenih gozdov, livad in božje narave na splošno. Iz tega razloga naj Korošci rešijo svojo deželo s tem, da volijo zeleno.[31]

Nagovor jugoslovanske propagande (vir: de.wikipedia.org)

V tovrsten boj so lahko vključili tudi versko konotacijo. Jugoslovanska stran je pripravila deset plebiscitnih zapovedi za Slovence, ki so po strukturi podobni desetim božjim zapovedim iz Svetega pisma: medtem ko se prva svetopisemska zapoved glasi Veruj v enega Boga!, se v plebiscitnem naštevanju spremeni v Veruj v našo zmago. Peta svetopisemska zapoved se glasi Ne ubijaj, v plebiscitnem letaku pa lahko preberemo njeno preoblikovanje v Ne ubijaj sebe in svojih potomcev z glasovanjem za Nemce! Tudi ostale zapovedi so oblikovane na podoben način, vse pa spodbujajo Korošce h glasovanju za belo stran.[32] Avstrijska propaganda je šla v tem vidiku še korak naprej in je za propagandne namene pripravila dvajset plebiscitnih zapovedi. V njih so v obliki dvajsetih točk zapisali prednosti Avstrije ter močno očrnili južnoslovanske sosede. Korošcem so poročali o številnih sovražnikih, ki jih je imela Kraljevina SHS, nemoči slovenskega kmeta v boju s kmeti iz Slavonije, niso pa pozabili niti na visoke dolgove, srbsko pravoslavno veroizpoved ter na požrešen, neizobražen, nasilen in zaostal Balkanski polotok na splošno.[33]

Zaključek

10. oktobra 1920 se je propagandni boj končal, saj je nastopil plebiscit. Volilna udeležba je bila zelo visoka: koroškega plebiscita se je udeležilo 37.304 volilnih upravičencev od skupno 39.291, kar znaša 94,94% vseh posameznikov z glasovalno pravico. Na plebiscitu je z 22.025 glasovi (59,04%) zmagala avstrijska stran, zato do glasovanja v coni B ni prišlo.[34] Glede na kasnejše podatke je bilo za avstrijsko zmago odločilnih 10.000 glasov za Avstrijo, ki so jih oddali slovenski volivci. Pri tem velja poudariti, da lahko razloge za takšno odločitev vidimo v vse večji germanizaciji, uspešni avstrijski propagandi, ki je poudarjala prednosti življenja v demokratični državi, ki za razliko od južne sosede ni imela vojaške obveznosti. Hkrati je potrebno omeniti tudi dejstvo, da je Celovec za (večinoma) kmečko slovensko prebivalstvo predstavljal pomembno središče kot trg kmetijskih izdelkov, od katerega bi bili v primeru priključitve h Kraljevini SHS odrezani.[35] Vseeno pa ne smemo zanemariti pomembnosti avstrijske obljube o spoštovanju slovenskih manjšinskih pravic. Večkrat omenjajo, da se je avstrijska vlada svečano izrekla za njihovo spoštovanje, pri tem pa so koroškim Slovencem polagali na srce, da naj ostanejo »Slovenci-Korošci, obvarovani od zveze narodov.«[36]

Z današnjega stališča je pogled v leto 1920 in na tedanje zapise rahlo paradoksen, saj koroški Slovenci le nekaj let kasneje teh pravic niso dobili, kaj šele, da bi se lahko opredelili za »Slovence-Korošce«. Borba za slovenski jezik na avstrijskem Koroškem se ni končala s plebiscitom. Lahko bi celo rekli, da se ni končala niti v prihodnjih desetletjih, mdr. pa je bila povezana  s postavitvijo oz. namernim podiranjem (pre)majhnih dvojezičnih krajevnih napisov.

Viri in literatura:

• Hörzer, Thomas. Die Darstellung von Grenze und ethnischer Differenz in den politischen Plakaten zur Kärntner Volksabstimmung von 1920. Hausarbeit für das Seminar mit begleitender Exkursion Grenze und Grenzräume im Sommersemster 2008. Gradec: Univerza v Gradcu, 2008. http://www.lwg.uni-hannover.de/w/images/3/33/H%C3%B6rzer%2C_Die_Darstellung_von_Grenze_redigiert_f._prof_rauh.pdf, (Dostop: oktober 2020).
• Kač, Maja. »Gasparijeve razglednice in predplebiscitna propagandna prizadevanja : “Bela glasovnica mora ostati cela, zeleno glasovnico pa moraš raztrgati na dva dela”« MMC Podrobno. Objavljeno 9. oktobra 2020. https://www.rtvslo.si/mmc-podrobno/sto-let-koroskega-plebiscita-zeleno-veselje-in-bela-zalost/538476 (Dostop: oktober 2020).
• Klokočovnik, Sara. »Boj za slovensko severno mejo 1918–1920.« Diplomsko delo. Maribor: Filozofska fakulteta UM, 2009.
• Troha, Nevenka. »Mirovna konferenca in oblikovanje mej.« V: Slovenska novejša zgodovina : od programa zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja republike Slovenije : 1848-1992. Prvi zvezek. Jasna Fischer (gl. ur.), 218–226. Ljubljana: Mladinska knjiga/ Inštitut za novejše zgodovino, 2004.

Dostop do propagandnega materiala:

• »20 plebiscitnih zapovedi za Korošce!« si. https://www.sistory.si/cdn/publikacije/20001-21000/20849/16.pdf, (Dostop: oktober 2020).
• »Der Deutschösterreicher flieht sein Vaterland!« http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:IMG-5QGMVMRO/a8276165-0263-41c3-8bd6-90afeede1ca3/IMAGE, (Dostop: oktober 2020).
• http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:IMG-WU99PHU6/1cca2a49-2f59-46fe-9ca0-33dd421653e4/IMAGE, (Dostop: oktober 2020).
• http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:IMG-95TBV5PQ/5be08181-6046-4c4b-937a-d3d82496b3f2/IMAGE, (Dostop: oktober 2020).
• http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:IMG-38IVAQ6R/4bc1f93d-aa28-4772-87e7-2751563b4ca4/IMAGE, (Dostop: oktober 2020).
• http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:IMG-3EUAUXX7/65c76bda-50fb-4323-8717-47a2340dded5/IMAGE, (Dostop: oktober 2020).
• http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:IMG-VDE8F2OF/cc9f2a86-2368-4ba6-bc30-b252de4c2c97/IMAGE, (Dostop: oktober 2020).
• http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:IMG-FPCVISIJ/0a2f9c09-6c9e-454e-828f-b32173cf05d4/IMAGE, (Dostop: oktober 2020).
• http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:IMG-2S2TJ8AB/addb5696-8369-4b68-a9a7-6d5f5544ea85/IMAGE, (Dostop: oktober 2020).
• http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:IMG-VPRZ00PO/23f1dc41-7098-478f-9b3a-c38f722411cc/IMAGE, (Dostop: oktober 2020).
• http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:IMG-S5156316/8479fca4-1fe8-4163-93de-ae185633d621/IMAGE, (Dostop: oktober 2020).
• http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:IMG-1UUIGGA6/42c289d9-849c-4d72-9f9c-7fecadf6242a/IMAGE, (Dostop: oktober 2020).
• »Einrücken für König Peter!« http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:IMG-Y44OLY6O/32fd0c88-2512-4c14-91d7-023c72191f80/IMAGE, (Dostop: oktober 2020).
• »Korošci! Spoznajte zrnje, ki raste v Jugoslaviji.« http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:IMG-TTEMWO9E/8fa1b9ea-2b0f-421f-9856-831a9d51f87a/IMAGE, (Dostop: oktober 2020).
• »Križev pot nemčurske deputacije.« Hoo-rruk..!! List za plebiscitno zabavo. 1/3 (1920).
• Urbanc, Anton. Verzweifelte Lage Deutsch-Oesterreichs. Narodni svet za koroško, 1920. http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-R7FWMCD2/f7bf0126-2793-47ad-9d78-815ceccbfcb3/PDF, (Dostop: oktober 2020).
• »Volksschulen in Kärnten.« Koroški letaki za ljudsko glasovanje, 1920.« http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-N0WXZ77R/6de31fac-1785-476f-95ff-3b39ce3b9f9d/PDF, (Dostop: oktober 2020).
• »Wählt grün!« http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:IMG-O7YA6K94/befeae3f-7c24-4241-85b8-f82e7cf857de/IMAGE, (Dostop: oktober 2020).
• »Zadnja brzojavka.« Hoo-rruk..!! List za plebiscitno zabavo. 1/3 (1920),

[1] Troha, Nevenka. »Mirovna konferenca in oblikovanje mej.« V: Slovenska novejša zgodovina : od programa zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja republike Slovenije : 1848-1992. Prvi zvezek. dr. Jasna Fischer (gl. ur.), 218–226. Ljubljana: Mladinska knjiga/ Inštitut za novejše zgodovino, 2004, 220.

[2] Troha, Nevenka. »Mirovna konferenca in oblikovanje mej«, 221.

[3] Klokočovnik, Sara. »Boj za slovensko severno mejo 1918–1920.« Diplomsko delo. Maribor: Filozofska fakulteta UM, 2009, 91.

[4] »Korošci! Spoznajte zrnje, ki raste v Jugoslaviji.« dLib. http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:IMG-TTEMWO9E/8fa1b9ea-2b0f-421f-9856-831a9d51f87a/IMAGE, (Dostop: oktober 2020).

[5] »Korošci! Spoznajte zrnje, ki raste v Jugoslaviji.«

[6] Urbanc, Anton. Verzweifelte Lage Deutsch-Oesterreichs. Narodni svet za koroško, 1920, 4–5.

[7] Urbanc, Verzweifelte Lage Deutsch-Oesterreichs. 6–7.

[8] Urbanc, Verzweifelte Lage Deutsch-Oesterreichs. 7–8.

[9] Urbanc, Verzweifelte Lage Deutsch-Oesterreichs. 7–8.

[10] »Der Deutschösterreicher flieht sein Vaterland!« dLib. http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:IMG-5QGMVMRO/a8276165-0263-41c3-8bd6-90afeede1ca3/IMAGE, (Dostop: oktober 2020).

[11] dLib. http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:IMG-WU99PHU6/1cca2a49-2f59-46fe-9ca0-33dd421653e4/IMAGE, (Dostop: oktober 2020).

[12] dLib. http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:IMG-95TBV5PQ/5be08181-6046-4c4b-937a-d3d82496b3f2/IMAGE, (Dostop: oktober 2020).

[13] dLib. http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:IMG-VDE8F2OF/cc9f2a86-2368-4ba6-bc30-b252de4c2c97/IMAGE, (Dostop: oktober 2020).

[14] dLib. http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:IMG-38IVAQ6R/4bc1f93d-aa28-4772-87e7-2751563b4ca4/IMAGE, (Dostop: oktober 2020).

[15] dLib. http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:IMG-3EUAUXX7/65c76bda-50fb-4323-8717-47a2340dded5/IMAGE, (Dostop: oktober 2020).

[16] Hörzer, Thomas. Die Darstellung von Grenze und ethnischer Differenz in den politischen Plakaten zur Kärntner Volksabstimmung von 1920. Hausarbeit für das Seminar mit begleitender Exkursion Grenze und Grenzräume im Sommersemster 2008. Gradec: Univerza v Gradcu, 2008. http://www.lwg.uni-hannover.de/w/images/3/33/H%C3%B6rzer%2C_Die_Darstellung_von_Grenze_redigiert_f._prof_rauh.pdf, (Dostop: oktober 2020), 10.

[17] dLib. http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:IMG-FPCVISIJ/0a2f9c09-6c9e-454e-828f-b32173cf05d4/IMAGE, (Dostop: oktober 2020).

[18] Hörzer, Thomas. Die Darstellung von Grenze und ethnischer Differenz in den politischen Plakaten zur Kärntner Volksabstimmung von 1920, 16..

[19] »Einrücken für König Peter!« dLib. http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:IMG-Y44OLY6O/32fd0c88-2512-4c14-91d7-023c72191f80/IMAGE, (Dostop: oktober 2020).

[20] »Einrücken für König Peter!«

[21] »Einrücken für König Peter!«

[22] dLib. http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:IMG-2S2TJ8AB/addb5696-8369-4b68-a9a7-6d5f5544ea85/IMAGE, (Dostop: oktober 2020).

[23] »Volksschulen in Kärnten.« Koroški letaki za ljudsko glasovanje, 1920.« dLib. http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-N0WXZ77R/6de31fac-1785-476f-95ff-3b39ce3b9f9d/PDF, (Dostop: oktober 2020), 11

[24] »Volksschulen in Kärnten.«13.

[25] »Volksschulen in Kärnten.«14.

[26] dLib. http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:IMG-VPRZ00PO/23f1dc41-7098-478f-9b3a-c38f722411cc/IMAGE, (Dostop: oktober 2020). Naj na tem mestu omenim, da je v originalnem besedilu beseda noge zapisana noje. Ker gre pri slednjem zapisu verjetno za napako, je v naslovu tega podpoglavja prispevka beseda popravljena.

[27] dLib. http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:IMG-S5156316/8479fca4-1fe8-4163-93de-ae185633d621/IMAGE, (Dostop: oktober 2020).

[28]  dLib. http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:IMG-1UUIGGA6/42c289d9-849c-4d72-9f9c-7fecadf6242a/IMAGE, (Dostop: oktober 2020).

[29] »Zadnja brzojavka.« Hoo-rruk..!!. List za plebiscitno zabavo. 1/3 (1920),  4.

[30] »Križev pot nemčurske deputacije.« Hoo-rruk..!!. List za plebiscitno zabavo. 1/3 (1920),  3

[31] »Wählt grün!« dLib. http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:IMG-O7YA6K94/befeae3f-7c24-4241-85b8-f82e7cf857de/IMAGE, (Dostop: oktober 2020).

[32] Kač, Maja. »Gasparijeve razglednice in predplebiscitna propagandna prizadevanja : “Bela glasovnica mora ostati cela, zeleno glasovnico pa moraš raztrgati na dva dela”« MMC Podrobno. Objavljeno 9. oktobra 2020. https://www.rtvslo.si/mmc-podrobno/sto-let-koroskega-plebiscita-zeleno-veselje-in-bela-zalost/538476 (Dostop: oktober 2020).

[33] »20 plebiscitnih zapovedi za Korošce!« sistory.si. https://www.sistory.si/cdn/publikacije/20001-21000/20849/16.pdf, (Dostop: oktober 2020).

[34] Troha, Nevenka. »Mirovna konferenca in oblikovanje mej«, 221.

[35] Troha, Nevenka. »Mirovna konferenca in oblikovanje mej«, 221.

[36] »Volksschulen in Kärnten.«15.