4. januarja 1967 je v Sremski Mitrovici v avtomobilski nesreči umrl slovenski in jugoslovanski politik, Boris Kraigher.

Njegov oče je bil Lojz Kraigher, slovenski dramatik, pripovednik in zdravnik, brata pa Dušan Kraigher ter Uroš Kraigher. Med letoma 1932 in 1934 je, skupaj s kasnejšim pisateljem Vitomilom Zupanom, študiral gradbeništvo na Tehniški fakulteti v Ljubljani. Leta 1934 je bil zaradi komunistične usmerjenosti obsojen na 2 leti in pol zapora, ki ga je prebil v Sremski Mitrovici. Po prestani kazni se je preživljal kot gradbeni tehnik in postal sekretar organizacije komunistov na ljubljanski univerzi.

Leta 1937 je postal sekretar mladinske komisije CK KPS, ki se je leta 1938 preimenovala v Pokrajinski Komite Skoja za Slovenijo. Leta 1940 je bil na 3. konferenci KPS izvoljen v CK KPS.

Po okupaciji Slovenije leta 1941 se je takoj vključil v OF. Postal je sekretar Okrajnega Komiteja KPS in Okrožnega Odbora OF za Ljubljano. Sredi decembra je postal organizacijski sekretar CK KPS in maja 1942 postal član njegovega politbiroja. Tega meseca je bil poslan v bunker v Obrije ob Savi, kjer naj bi s Francem Ravbarjem uredil neke zadeve glede partizanskih enot. Med italijansko racijo pa sta bila oba zajeta, a ju zaradi ponarejenih dokumentov niso prepoznali in sta bila poslana v Koncentracijsko taborišče Gonars. Od tam je v noči na 31. julij skupaj s sedmimi drugimi taboriščniki pobegnil.

Med novembrom 1942 in majem 1943 je bil organizacijski sekretar na sedežu CK KPS in nato še nekaj časa v. d. Od 14. julija 1943 do 5. oktobra 1944 je bil politkomisar Glavnega štaba NOV in POS.

Udeležil se je Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, kjer je bil izvoljen v plenum OF ter v slovensko delegacijo Avnoj-a. Septembra 1944 je postal član IO OF. Od marca 1945 je bil tudi politični sekretar oblastnega komiteja KPS, tajnik pokrajinskega odbora OF in podpredsednik Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko Primorje.

Med 13. avgustom 1945 in 14. junijem 1946 je bil sekretar Glavnega odbora KP Julijske krajine v Trstu in obenem tajnik GO Slovensko-italijanske antifašistične unije Julijske krajine, nato pa postal minister za notranje zadeve LRS, kar je ostal do 1953, v obdobju močne in množične politične represije (mdr. z režiranimi politični procesi po stalinističnem zgledu..).

V povojnem obdobju je sodil med najvplivnejše slovenske politike kot član najožjega političnega vodstva (politbiroja CK KPS oz. Izvršnega komiteja CK ZKS); od leta 1948 je bil član CK KPJ oz. ZKJ, od 1964 tudi član izvršnega komiteja oz.1966 predsedstva CK ZKJ. Od januarja 1953 je bil član in od decembra 1953 do leta 1962 predsednik Izvršnega sveta Ljudske skupščine LRS. Od 1963 do smrti je bil podpredsednik Zveznega izvršnega sveta in predsednik odbora ZIS za gospodarstvo. Zadolžen je bil za pripravo gospodarske reforme.

4. januarja 1967 je v bližini Sremske Mitrovice umrl v prometni nesreči. Kot voznik osebnega avtomobila se je zaradi previsoke hitrosti zaletel v topol ob avtocesti, v avtu je bil skupaj s sinovoma Janezom in Markom, le mlajši sin Marko je nesrečo preživel.