Zgornje verze je v svojih Primorskih pesmih zapisal slovenski pesnik Igo Gruden. Z njimi je jasno pokazal, da se je z letom 1920 za prebivalce večjega dela slovenske Primorske življenje močno spremenilo. 12. novembra 1920 je bila namreč podpisana Rapalska pogodba, s katero je bila določena meja med tedanjima Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) ter Kraljevino Italijo. Pogodba, s katero je Kraljevina Italija priznala svojo vzhodno sosedo, je terjala visok davek: več kot četrtino današnje slovenske Primorske je bilo priključeno Italiji.

Pričujoči prispevek je drugi v nizu prispevkov, s katerim na portalu zgodovina.si obeležujemo pomembne obletnice dogodkov. V prejšnjem prispevku smo se osredotočili na stoto obletnico koroškega plebiscita, v nadaljevanju pa bodo predstavljeni različni vidiki Rapalske pogodbe, ki je bila podpisana na današnji dan pred sto leti. Vsebinsko bo prispevek razdeljen na različna poglavja. Sprva bo predstavljen zgodovinski oris tedanjega dogajanja. V nadaljevanju bo poleg temeljne vsebine Rapalske pogodbe predstavljen tudi odziv slovenskih časnikov Slovenec in Slovenski narod na podpis pogodbe kot tudi primer pesmi in slike na to temo. Temu bo sledila predstavitev vzpostavljanja meje, sporov skupne obmejne komisije kot tudi iznajdljivosti ljudi, ki so preko meje tihotapili različne stvari.

Konec vojne in različni mejni predlogi

Ozemlje, ki je pripadlo Italiji (črtkane črte) (Vir: sl.wikipedia.org)

Da bi v celotni razumeli dogajanje, ki je privedlo do podpisa Rapalske pogodbe, se moramo ozreti v zgodovino. Že med vojno vihro prve svetovne vojne je Italija skušala doseči različne dogovore, s pomočjo katerih bi razširila svoje vplivno področje. Rezultat njenih pogajanj je bil podpis Londonskega sporazuma aprila 1915, s katerim je tudi uradno stopila na stan antantnih sil. Obenem je v tajnem delu sporazuma dobila zagotovilo, da v primeru zmage dobi želena ozemlja, ki so potekala po demarkacijski liniji Trbiž – Predel – Mangart – Podbrdo – Idrija – Snežnik – Kvarner. Italijanska vojska je začela prodirati proti svoji vzhodni sosedi, kar je vodilo v nastanek nove fronte v vojni: soške fronte. Njeno zadnje dejanje je bilo povezano s silovitim napadom avstro-ogrskih in nemških sil, ki ga imenujemo tudi »Čudež pri Kobaridu«. Čeravno so avstro-ogrske sile z zavezniki dosegle zmago, uradnemu Dunaju to ni kaj prida pomagalo, saj so vojno na koncu izgubili.

Leta 1918 se je končala prva svetovna vojna, iz nje pa je Kraljevina Italija izšla kot zmagovalka, s čimer se je situacija začela zapletati. Na mirovni konferenci so bili namreč predstavljeni različni predlogi za reševanje mejne problematike. Jugoslovanska diplomacija je zahtevala, da Italija dobi ozemlje Furlanije do črte Krmin-Gradišče-Tržič, medtem ko naj bi se za Trst in zahodno obalo Istre odločalo na posebnem arbitražnem sodišču pod taktirko ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona. Vse ozemlje vzhodno od te črte, celotno jadransko obalo z otoki pa naj dobi jugoslovanska stran.[1] Italijanska stran je imela seveda popolnoma drugačne načrte. Glede na to, da je v vojni zmagala, je zahtevala mejo, ki je bila določena z Londonskim sporazumom, dodatno pa še Reko.

Ameriški predsednik Wilson je na koncu predstavil svoj predlog, ki je temeljil na načelu razmejitve po čim bolj razpoznavnih etičnih mejah. Tako je predlagal svojo mejno črto, ki bi potekala na severu od meje z Avstrijo do Porezna, nato zahodno od Cerknega na Čepovan, ob vzhodnem robu Trnovskega gozda do Razdrtega, mimo Senožeč na Učko, od tam pa do izliva reke Raše v morje. Po Wilsonovem predlogu bi Reka postala samostojna država, Italiji pa bi prisodil še labinski okraj, lošinjske otoke, Vis in Palagružo.[2] Britanska in francoska stran sta bili s predlogom zadovoljni, zato so ga predložili italijanski in jugoslovanski strani v pregled. Kompromisni predlog ni ustrezal niti italijanski niti jugoslovanski strani, zato sta se morali slednji dogovoriti sami.

Težave vlade v Beogradu in podpis Rapalske pogodbe

V nadaljevanju so se za Kraljevino SHS začele velike težave: italijanska stran je zahtevala uveljavitev londonske meje iz leta 1915 z manjšimi popravki (npr. sprejeli so neodvisnost Reke, Dalmacijo so, z izjemo Zadra, prepustili Kraljevini SHS ob pogoju, da bo zaščitena italijanska manjšina), obenem pa sta na uradni Beograd pritiskali še Francija in Velika Britanija, ki se jima je mudilo uresničiti zaveze iz Londonskega sporazuma. Dodatno težavo za jugoslovansko stran je povzročil odhod ameriškega predsednika Wilsona. Ta je namreč poudarjal ničelno toleranco do tajne diplomacije in s tem tudi do tajnih točk Londonskega sporazuma, ki so govorili o določitvi slovenske zahodne meje. Pritiski na vlado v Beogradu so prihajali tudi s kraljeve strani, saj se je regent Aleksander Karadžordžević zavzemal za čim hitrejšo rešitev jadranskega vprašanja, ne glede na morebitne teritorialne žrtve.[3]

Ozemlje Zadra (Vir: en.wikipedia.org)

8. novembra 1920 so se tako začeli pogovori v italijanskem mestu Rapallo, njihov rezultat pa je bil podpis istoimenske pogodbe 12. novembra 1920. Izvirnik pogodbe je bil napisan v italijanščini, saj sta se obe strani strinjali, da bo to skupni jezik pogodbe, kasneje pa jo bodo prevedli v srbščino. Razdeljena je bila na devet členov, pri čemer je najobširnejši prvi člen, v katerem je natančno določen potek meje med kraljevinama SHS in Italijo. Drugi člen določa meje Zadra, s tretjim členom sta Cres in Lošinj pripadla Italiji, v četrtem členu pa je omenjena ustanovitev Svobodne države Reka. Peti člen je pomemben zaradi zakoličenja meja, ki bi ga izvedla posebna komisija za razmejitev in bi bila enakovredno zastopana s predstavniki obeh držav. V primeru nestrinjanj pri določanju odsekov bo na pomoč priskočil predsednik švicarske konfederacije. Šesti člen določa sklic skupne konference, na kateri bodo predstavniki obeh strani predstavili skupen predlog izmere, finančnih stroškov ter obveznosti obeh kraljevin. Sedmi člen govori o italijanskih interesih v Dalmaciji ter o pravici vseh nekdanjih državljanov Avstro-Ogrske na ozemlju Kraljevine SHS, da v roku enega leta zaprosijo za italijansko državljanstvo. Osmi člen obema stranema nalaga pripravo skupnega predloga o izobraževanju v šolah, z devetim členom pa je pripravljen duplikat pogodbe, pri čemer je eden zapisan v italijanščini, drugi pa v srbohrvaščini. V primeru spora je bil mednarodno veljaven zgolj italijanski izvod.[4]

Določena meja je na posameznih mestih odstopala od meje, ki je bila določena z Londonskim sporazumom: tako je Kraljevina SHS dobila Dalmacijo (z izjemo Zadra ter otokov Lastovo in Palagruže), vendar je na severnem delu meja na posameznih mestih potekala v škodo Slovencev. Meja je po razvodju potekala do Javornika, od tam pa je zahodno od Postojne do vznožja v Planini, nato na Snežnik in zahodno od Reke do morja. Poleg tega so s pogodbo sprejeli tudi konvencijo proti obnovitvi habsburške monarhije.[5]

Rapalska meja je praktično v vseh vidikih ustrezala italijanskim apetitom in je od ozemlja, ki so ga Slovenci smatrali za svojega, vzela dobro četrtino. Italija je bila pri podpisu pogodbe v nadrejenem položaju, kar nakazuje tudi obravnava manjšin. Rapalska pogodba je zagotavljala popolno zaščito italijanske manjšine na ozemlju Kraljevine SHS, ki je po italijanskih diplomatskih virih štela 6226 prebivalcev, nasprotno pa polmilijonska slovenska in hrvaška manjšina (oz. ponekod lahko govorimo že kar o večini) sploh nista omenjeni.[6]

Italija je pogodbo ratificirala zelo hitro: 17. decembra 1920 jo je potrdil italijanski parlament, deset dni kasneje pa še senat. Pogodba je bila sicer ratificirana, vendar je potrebno omeniti dejstvo, da so proti njej glasovali fašisti, saj so bile zanje rapalske pridobitve v primerjavi z londonskimi nezadostne. To velja omeniti predvsem zaradi kasnejšega razvoja dogodkov, ki je povezan z velikim vzponom fašistične stranke in poudarjanjem nepravičnih meja. V Kraljevini SHS je bila situacija drugačna: javno ogorčenje je bilo tako izrazito, da pogodba sploh ni bila predložena narodni skupščini, temveč je bila 8. decembra 1920 zgolj objavljena v uradnem listu, brez kakršnih koli napovedi in dodatnih pojasnil. Pogodba je bila šele 27. junija 1921 označena kot začasni zakon, ki je v veljavo stopil po potrditvi v Narodnem predstavništvu Kraljevine SHS. To se je zgodilo leta 1922, ko je Rapalska pogodba postala del 130. člena Vidovdanske ustave.[7]

Odzivi na podpis pogodbe

Pogodba je v slovenski javnosti naletela na oster odziv. V slovenskem časniku Slovenec so še en dan pred podpisom pogodbe kritizirali italijanske želje po pridobitvi večjega dela slovenske Primorske. Dejali so, da moderna Italija nima nobenega čuta za zmernost in da je vse na njej napihnjeno, pretirano in kričavo.[8] Verjeli so, da se jugoslovanska delegacija ne bo vdala italijanskemu poniževalnemu načinu delovanja in obenem omenili, da

Če hoče Italija izvršiti rop, naj ga izvrši brez pogodbe in brez naših podpisov. Dolžnost naših delegatov pa je v slučaju, da Italija vztraja pri svetih zahtevah, da vstanejo in gredo. Potem bo jugoslovanski narod Italiji odločno povedal, da zahteva zase vse slovansko ozemlje najmanj v tistem obsegu, kakor so šle meje med Italijo in bivšo Avstrijo, ako Italija ni zadovoljna s Trstom in nas hoče oropati ozemlja, ki nikoli ni bilo sporno! [9]

Rapalska meja (Vir: sl.wikipedia.org)

Naslednji dan, ko so bili že znani rezultati pogajanj, v Slovencu niso skrivali svoje jeze. V članku na naslovni strani so zapisali, da je dogovor na določenih mestih celo prešel meje, ki so bile oblikovane z Londonskim sporazumom, samo pogodbo pa naj bi sklenili »moderni civilizirani roparji, katere nazivlja svet kapitalistične velevlasti.«[10] Svoje razočaranje so izrazili tudi nad jugoslovansko delegacijo, ki je praktično brez boja predala slovensko zemljo italijanskim sosedom. Dodali so, da italijanskega »diktata« ne bi smeli podpisati in da naj Italijani sami izvršijo rop brez njihove odobritve. Takšen dogovor v Slovencu niso obravnavali kot mirovno pogodbo temveč kot italijanski diktat, kar bi morala jugoslovanska oblast priznati pred celim svetom. Zaključili so, da mora biti cilj slovenskega in hrvaškega naroda skupna priprava na osvoboditev, do katere mora priti čim hitreje, če obstaja kaj pravice.[11]

Jezni ton Slovenca je razviden tudi iz prihodnjih številk. 13. novembra so ponovno izpostavili veliko ozemeljsko izgubo, ki je vodila v strateško in demografsko slabljenje jugoslovanske države. Jugoslovansko delegacijo v Italiji so označili za nevredne sinove lastnega naroda, ki so plačali previsoko ceno za dosego sprave med sosednjima državama. Dodatno so izpostavili še dejstvo, da delegacija ni zahtevala varstva slovenske oz. hrvaške manjšine, ki je po pogodbi prišla pod Italijo in zahtevali vsesplošno obsodbo te pogodbe.[12] V naslednjih številkah ogorčenje ni pojenjalo, pri čemer so objavili ogorčeno pismo slovenskih Primorcev, ki so zavračali podpis »suženjske pogodbe«, poročali pa so tudi o protestih, ki so bili organizirani kot nasprotovanje popisu pogodbe.

S kritikami niso skoparili niti v konkurenčnem liberalnem časopisu Slovenski narod. Dan po podpisu sporazuma so zapisali, da je dogovor tako slab, da ga niso pričakovali niti najbolj črnogledi pesimisti. Celotno dogajanje so označili za jadransko žaloigro, ki je svoj vrh dosegla s koroškim plebiscitom. Po tem je bilo jasno, da bo šla jugoslovanska država z italijanskim dogovarjanjem zgolj v Kanoso (frazem v pomenu priznavanja podrejenosti, skesanosti in ponižanja, op. a.). Podobno kot v Slovencu so tudi v tem časopisu izpostavili, da na tem mestu lahko govorimo samo o italijanskem nareku:

S tem se je moralo računati, ali da bo Kanosa za nas tako sramotna, tega ni pričakoval nihče. Govorilo se je, da se bodo vršila v Rapallu pogajanja med italijanskimi in jugoslovenskimi delegati. Pogajanja? Ironija! Jugoslovenska delegacija je prišla v Santo Margherito, ne da se pogaja z enakovrednimi in enakopravnimi pogodniki, marveč da sprejme diktat zmagovalca nad poražencem.[13]

V Slovenskem narodu so zapisali, da bi morala jugoslovanska delegacija zavlačevati na tak način, kot je to poprej storila italijanska. Ta naj bi to storila zato, ker je čakala na rezultate koroškega plebiscita in na volitve v Združenih državah Amerike. Ker se je koroški plebiscit za Kraljevino SHS končal katastrofalno, obenem pa je bil ameriški predsednik in zagovornik Kraljevine SHS Woodrow Wilson že v Ameriki, so tako ocenili, da je čas za diplomatski napad primeren.[14] Nadaljevali so, da se je jugoslovanska delegacija odpravila pod italijanski nož, ki je temeljito opravil svoj posel ter izrezal »Jugoslaviji pljuča in jo pretvoril v kadaver, ki lahko pač životari, ne more pa več živeti samostojne, neodvisne države vrednega življenja.«[15] Prispevek so zaključili z besedami, da mednarodna politika na podoben način postopa proti vsem slovanskim narodom, zato so posledično rešitev videli v obuditvi ideje vseslovanske vzajemnosti.[16] Razloge za sklenitev »rapalskega nareka« so v Slovenskem narodu iskali predvsem v domnevni suženjski naravi slovenskega naroda, ki je narod »jagnjet, ki so vedno le žrtve, ki odjemlje grehe tega sveta. Mi smo končno narod neke čudne suženjske pravičnosti napram svojim sovražnikom, s katero pa vendar, kakor se reče doplačujemo.«[17] Izpostavljali so svetle primere ostalih narodov in omenjali, da suženj potrebuje gospodarja nad seboj, da ga tepe. Če ga slučajno ni, pa si ga je potrebno ustvariti. Slovenska majhnost in omenjena suženjska narava naj bi bila »eden glavnih vzrokov naše nesreče tudi na Koroškem in v St. Margheriti.«[18]

Tudi v tem časopisu so natančno spremljali proteste, ki so izbruhnili po podpisu pogodbe ter v svojih zapisih predstavljali tudi povzetke govorov različnih poslancev, iz katerih je bilo vidno nasprotovanje dogovoru v Rapallu. Zanimivo je, da so v Slovenskem narodu do jugoslovanske delegacije, ki je podpisala sporazum, postopali z drugačnim tonom, kot so to storili pri Slovencu. Svojim bralcem so predstavili težko situacijo, v kateri se je takrat znašla jugoslovanska država (mednarodna nezainteresiranost za reševanje jadranskega vprašanja, poraz na koroškem plebiscitu) in jim nato postavili nekaj vprašanj:

Ali bi mi, ki jih sedaj proglašamo za prodane duše in veleizdajnike, na njihovem mestu ravnali drugače? Ali bi žrtvovali državni interes popularnosti? Ako smo rodoljubi, ako smo zavedni, našo državo, to dete sanj naših najboljših sinov, nad vse ljubeči Jugosloveni, gotovo ne. Za to pravimo: Ako so Trumbić in Vesnić in Stojanović manj pošteni patriotje in manj navdušeni poborniki naše državne ideje, kakor smo mi, potem kamen v roke in pobijmo jih na tla ali pa jih obesimo na prvo poulično svetilko.[19]

Iz zgornjega odstavka je razvidno, da so pri Slovenskem narodu na podpis pogodbe gledali tudi skozi prizmo ohranjanja jugoslovanske države, četudi bi ta izgubila bistven del svojega ozemlja.

Poleg časopisov velja omeniti tudi druge načine, s pomočjo katerih so ljudje (v večini primerov) obsojali podpis pogodbe. Primorski pesnik Igro Gruden je svoje razočaranje zajel v sledečih verzih:

Dol od Logatca – tik od Ljubljane
črne so vrane
krila ogromna čez svet razprostrle,
zarje za njimi za nas so umrle,
črne so sence pale čez Kras,
črne sence zakrile so nas.[20]

Tone Kralj – Rapallo (Vir: Pokrajinski muzej Koper)

Verjetno ena najbolj znanih likovnih upodobitev podpisa Rapalske pogodbe predstavlja slika Rapallo, ki jo med drugo svetovno vojno naslikal Tone Kralj. Osrednji simbol dela predstavlja žensko figuro, ki je odeta v barve slovenske zastave in je privezana na zemljevid Slovenije. Nad njo vidimo neme maske, ki simbolizirajo ignorantske politične obraze, ki so povezani s kupčkanjem s slovenskim ozemljem. Ker je delo nastalo med drugo svetovno vojno, lahko prepoznamo politične obraze iz tega obdobja (npr. maska v zgornjem levem kotu simbolizira Mussolinija. Na čeladi te maske lahko vidimo vzhajajoče sonce, ki je veljalo za simbol japonskega cesarstva). Predvsem je potrebno poudariti, da na maskah vidimo črke, oblikovane v besedo RAPALLO, s čimer je simbolika jasno poudarjena. Nad maskami vidimo nemškega orla, označenega s kljukastim križem, ki se s kremplji zabada v ženskine roke ter ji tako želi odvzeti drug del ozemlja, s čimer bi bila lahko mišljena tudi Koroška. Suličasta ograja prebada žensko figuro in bi jo glede na ostale simbole lahko interpretirali kot rapalsko mejo, ki prebada slovenski prostor in ločuje primorske Slovence od matične domovine. Toskanska volkova simbolizirata fašizem v Julijski krajini, saj so bili trije volkovi v prvi svetovni vojni znak 78. regimenta, ki je spadal pod elitni pehotni oddelek iz Toskane. V spodnjem levem kotu slike vidimo dva pritlikavca, ki »grizeta« ženskine noge. Pritlikavca na glavi nosita italijansko vojaško čelado in fašistični fes, kar indicira na fašistično represijo, ki jo je slovensko prebivalstvo trpelo pod Italijo. Pomemben element na sliki je tudi krvava mošnja z denarjem, na kateri je viden napis »London 1915«, s čimer je prikazano krvavo kupčkanje s slovenskim ozemljem, povezano z Londonskim sporazumom. Čeprav je slika nastala v obdobju druge svetovne vojne, njena sporočilnost o nepravični rapalski meji ni nič manjša, kot če bi nastala v času neposredno po podpisu Rapalske pogodbe.

Urejanje meje, spor glede Triglava in kontrabant

Kot je bilo zapisano v preteklih poglavjih, sta se obe kraljevini zavezali k ustanovitvi mešane skupine, ki bi natančno začrtala mejo med državama. Komisija se je uradno imenovala Commissione italo – s.h.s. per la delimitazione dei confini fra il Regno d´Italia e il Regno S.H.S. in je bila ustanovljena 23. februarja 1921 v Ljubljani. Delegacija je pri materialnem označevanju meje uporabljala različne mejne kamne. Glavne mejnike (termini principali) so postavili na pomembnejših mejnih točkah. Visoki so bili po en meter in so bili označeni z zaporednimi arabskimi številkami. Mejniki druge vrste (termini secondari) so se nahajali na prostoru med glavnimi mejniki in so bili pomembni za natančnejše določanje meje. Označeni so bili s številko sektorja ter zaporedno rimsko številko. Posebne mejnike (termini speciali) so stali ob večjih komunikacijskih poteh (npr. ceste) ali mejnih prehodih in so imeli enake oznake kot mejniki druge vrste ter so merili 1,5 m v višino. Uporaba tromejnih mejnikov (termine triconfinale) je razvidna že iz njihovega imena: stali so na vrhu gore Peč in označevali stik med Avstrijo, Italijo ter Kraljevino SHS. Skupno so na 244.523,73 metov dolgi meji postavili 69 glavnih mejnikov, med njimi 4508 mejnikov druge vrste ter 38 specialnih mejnikov.[21] Tako je bilo konec leta 1921 določena že velika večina rapalske meje, na manjšem delu pa meje niso uspeli določiti, saj člani komisije niso dosegli medsebojnega konsenza. Najbolj žgoče je bilo določanje meje pri Triglavu.

Mejna problematika okrog Triglava je potekala vse do leta 1924 in je bila zaznamovana z različnimi mejnimi predlogi, ki večinoma niso bili sprejemljivi za nobeno stran. Triglav je bil za Slovence pomemben simbol in je predstavljal še zadnji branik nepravične rapalske meje. Italijani so na drugi strani Triglav obravnavali kot simbol trpljenja v prvi svetovni vojni, kar je še dodatno poudarjal naraščajoči fašizem. Najodmevnejši politični spopad se je zgodil julija 1923, ko so polkovnika jugoslovanskega dela komisije obtožili sodelovanja z Orjuno. Iz tega razloga je italijanska stran zahtevala zamenjavo celotne jugoslovanske delegacije, obenem pa so poudarjali tudi njihovo nerazumnost, nepopustljivost in nepripravljenost za sodelovanje. Komisijo so kasneje zamenjali, kmalu zatem pa so določili tudi mejo med državama potrdili kar na vrhu Triglava.[22]

Komisija za obeleževanje meje (Vir: Muzej novejše zgodovine Slovenije)

Četudi je bila meja zastražena, so ljudje kaj kmalu začeli tihotapiti blago z ene na drugo stran. Pri tem so tihotapili različne stvari, eno donosnejših možnosti pa je predstavljalo tihotapljenje konj. Par konj je v Kraljevini SHS stal med 4000 in 5000 dinarjev, v Italiji pa prav toliko lir. Pri tem je potrebno poudariti, da je bilo razmerje med dinarjem in liro 1 proti 2,3 oz. celo do 3,5.[23] Kontrabant je potekal na različne načine: v nekaterih primerih so se preko meje odpravili s konjem, ga tam prodali in se nazaj vrnili peš. Spet drugi so se čez mejo odpravili z dvema konjema, nazaj pa so se vrnili z enim. Obmejni organi so hitro ugotovili nakane tihotapcev, zato so živino pričeli označevati s t. i. plombami, a so se tudi tu tihotapci znašli po svoje: živini so nadeli posebne, lažne plombe, ki so bile narejene iz moke nularice in so bile podobne pravim. Pri nočnem tihotapljenju je bilo bistveno predvsem ohranjanje tišine. Iz tega razloga so kopita konj zavili v žakljevino.[24] Pogosto so na italijansko stran tihotapili cigarete, pri čemer so bile pri delu zelo uspešne predvsem ženske. Slednje so moškim na drugo stran meje prinašale kosilo, pri tem pa so si odparale robove kril in vanje všile prepovedano blago.[25]

Še posebej donosno je bilo tihotapljenje lesa v Italijo, saj so bila odkupne cene v Italiji tudi po petkrat višje kot doma. Italijanski organi so prodajo lesa strogo nadzorovali in pri tem žigosali les ter zahtevali posebne obrazce, ljudje pa so nato rezali mesta z žigi ali pa s ponarejenim kladivom ponovno žigosali debelejše hlode, da bi v Italijo spravili več lesa.[26] Zanimive zgodbe lahko najdemo tudi pri tihotapljenju saharina, saj je bila njegova prodaja v Italiji monopolizirana in je obenem spadal med blago, ki so ga obmejni organi uvrščali med bolj prepovedanega. Pri tem je potrebno poudariti, da je njegovo tihotapljenje prinašalo velike dobičke, zato so ga ljudje kljub temu tihotapili na italijansko stran. Tehnike skrivanja so bile zelo iznajdljive in raznolike: v lesene dela voza so izvrtali luknje in jih napolnili s saharinom, nato pa so izvrtana mesta spretno zakrili. Ženske so ga skrivale pod spodnjicami, ovitega okrog stegen ali pa celo v štrucah kruha, ki so mu odstranili sredico, izdolbli luknjo ter ga nato zavili v papir.[27]

Viri in literatura:

• Hrabar, Marina. »Kontrabant – nekoč junaštvo, danes le spomin: Kontrabant čez italijansko-jugoslovansko mejo v 20. stoletju.« Magistrsko delo. Koper: Fakulteta za humanistične študije UP, 2016.
• »Igo Gruden.« https://sl.wikiquote.org/wiki/Igo_Gruden, (Dostop: november 2020).
• Kacin Wohinz, Milica. »Meja z Italijo.« V: Slovenska novejša zgodovina : od programa zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja republike Slovenije : 1848-1992. Prvi zvezek. Jasna Fischer (gl. ur.), 222–226. Ljubljana: Mladinska knjiga/ Inštitut za novejše zgodovino, 2004.
• Mikša, Peter; Matija Zorn. »Rapalska meja: četrt stoletja obstoja in stoletje dediščine.« V: Nečakov zbornik: Procesi, teme in dogodki iz .19. in 20. stoletja. Kornelija Ajlec, Bojan Balkovec, Božo Repe (ur.), 605–641. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2018.
• »Naš poraz v jadranskem vprašanju.« Slovenski narod, november 1920, letnik 53, št. 260, 1.
• »Ne priznavamo!« Slovenec: političen list za slovenski narod, november 1920, letnik 48, št. 259, 1.
• »Poglavje o našem suženjstvu.« Slovenski narod, november 1920, letnik 53, št. 261, 1.
• »Rapalska pogodba.« Zgodovinsko društvo Rapalska meja. https://www.rapalskameja.si/rapalska-pogodba/, (Dostop: november 2020).
• Slovenec: političen list za slovenski narod, november 1920, letnik 48, št. 258, 1.
• »Zakaj smo šli v Kanoso?« Slovenski narod, november 1920, letnik 53, št. 263, 1.
• Žorž, Grega. »Še pojasnilo glede nastanka zgradbe Morbegno.« gore-ljudje.si. Objavljeno 7. septembra 2015. https://www.gore-ljudje.si/kategorije/novosti/se-pojasnilo-glede-nastanka-zgradbe-morbegno (Dostop: november 2020).
• »Žrtvovani.« Slovenec: političen list za slovenski narod, november 1920, letnik 48, št. 260, 1.

[1] Kacin Wohinz, Milica. »Meja z Italijo.« V: Slovenska novejša zgodovina : od programa zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja republike Slovenije : 1848-1992. Prvi zvezek. Jasna Fischer (gl. ur.), 222–226. Ljubljana: Mladinska knjiga/ Inštitut za novejše zgodovino, 2004, 222–223.

[2] Kacin Wohinz, Milica. »Meja z Italijo,« 223.

[3] Kacin Wohinz, Milica. »Meja z Italijo,« 224.

[4] »Rapalska pogodba.« Zgodovinsko društvo Rapalska meja. https://www.rapalskameja.si/rapalska-pogodba/, (Dostop: november 2020).

[5] Kacin Wohinz, Milica. »Meja z Italijo,« 224.

[6] Kacin Wohinz, Milica. »Meja z Italijo,« 225.

[7] Mikša, Peter; Matija Zorn. »Rapalska meja: četrt stoletja obstoja in stoletje dediščine.« V: Nečakov zbornik: Procesi, teme in dogodki iz .19. in 20. stoletja. Kornelija Ajlec, Bojan Balkovec, Božo Repe (ur.), 605–641. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2018, 612.

[8] Slovenec: političen list za slovenski narod, 11. november 1920, letnik 48, št. 258, 1.

[9] Slovenec: političen list za slovenski narod, 11. november 1920, letnik 48, št. 258, 1.

[10] »Ne priznavamo!« Slovenec: političen list za slovenski narod, 12. november 1920, letnik 48, št. 259, 1.

[11] »Ne priznavamo!« Slovenec: političen list za slovenski narod, 12. november 1920, letnik 48, št. 259, 1.

[12] »Žrtvovani.« Slovenec: političen list za slovenski narod, 13. november 1920, letnik 48, št. 260, 1.

[13] »Naš poraz v jadranskem vprašanju.« Slovenski narod, 13. november 1920, letnik 53, št. 260, 1.

[14] »Naš poraz v jadranskem vprašanju.« Slovenski narod, 13. november 1920, letnik 53, št. 260, 1.

[15] »Naš poraz v jadranskem vprašanju.« Slovenski narod, 13. november 1920, letnik 53, št. 260, 1.

[16] »Naš poraz v jadranskem vprašanju.« Slovenski narod, 13. november 1920, letnik 53, št. 260, 1.

[17] »Poglavje o našem suženjstvu.« Slovenski narod, 14. november 1920, letnik 53, št. 261, 1.

[18] »Poglavje o našem suženjstvu.« Slovenski narod, 14. november 1920, letnik 53, št. 261, 1.

[19] »Zakaj smo šli v Kanoso?« Slovenski narod, 17. november 1920, letnik 53, št. 263, 1.

[20] »Igo Gruden.« Wikiquote. https://sl.wikiquote.org/wiki/Igo_Gruden, (Dostop: november 2020).

[21] »Rapalska pogodba.« Zgodovinsko društvo Rapalska meja. https://www.rapalskameja.si/rapalska-pogodba/, (Dostop: november 2020).

[22] Žorž, Grega. »Še pojasnilo glede nastanka zgradbe Morbegno.« gore-ljudje.si. Objavljeno 7. septembra 2015. https://www.gore-ljudje.si/kategorije/novosti/se-pojasnilo-glede-nastanka-zgradbe-morbegno (Dostop: november 2020).

[23] Hrabar, Marina. »Kontrabant – nekoč junaštvo, danes le spomin: Kontrabant čez italijansko-jugoslovansko mejo v 20. stoletju.« Magistrsko delo. Koper: Fakulteta za humanistične študije UP, 2016, 21.

[24] Hrabar, Marina. »Kontrabant – nekoč junaštvo, danes le spomin: Kontrabant čez italijansko-jugoslovansko mejo v 20. stoletju.« 21–22.

[25] Hrabar, Marina. »Kontrabant – nekoč junaštvo, danes le spomin: Kontrabant čez italijansko-jugoslovansko mejo v 20. stoletju.« 24.

[26] Hrabar, Marina. »Kontrabant – nekoč junaštvo, danes le spomin: Kontrabant čez italijansko-jugoslovansko mejo v 20. stoletju.« 27.

[27] Hrabar, Marina. »Kontrabant – nekoč junaštvo, danes le spomin: Kontrabant čez italijansko-jugoslovansko mejo v 20. stoletju.« 27.