»Čuvajte mi Jugoslavijo« – Figuralni spomeniki Karađorđevićem v Sloveniji

»Čuvajte mi Jugoslavijo« – Figuralni spomeniki Karađorđevićem v Sloveniji

Knjiga avtorjev Ivana Smiljaniča, Petra Mikše in Nanija Poljanca govori o spomenikih, ki so bili posvečeni kraljevi družini Karađorđević na prostoru današnje Slovenije. Večina teh spomenikov je bila porušenih med 2. svetovno vojno ali kmalu po njenem koncu. Kot pravijo avtorji, spomenik »nastaja v procesu selektivne obdelave, ki nekatere spomine obdrži, druge pa zavrže.«[1] O pomenu teh spomenikov govori tudi dejstvo, da so dekleti, ki sta leta 1941 v Ljubljani položili cvetje pred kip kralja Aleksandra, v prvih mesecih vojne, izgnali v Srbijo.[2] Usodnih prelomov za spomenik kot tudi za ljudi je bilo v 20. stoletju veliko: propad Avstro-Ogrske, začetek 2. svetovne vojne in razdelitev ozemlja med štiri države, prihod socialistične vladavine in demokracije. V delu »Čuvajte mi Jugoslavijo« avtorji predstavljajo spomenike dinastije brez spomina s pomočjo slik, skic, časopisnih člankov, ostankov spomenikov in zapisov iz raznih odborov.

V uvodnem delu knjige spoznamo jugoslovansko kraljevo družino vse od leta 1903, ko je srbski prestol zasedel kralj Peter I. Karađorđević. Ta je postal prvi kralj Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, čeprav je to državo s svojega regentskega mesta razglasil njegov sin Aleksander Karađorđević, ki je kraljevi prestol zasedel po očetovi smrti leta 1921. Kralj Aleksander se je v današnjo zgodovinsko zavest Slovencev zapisal kot tisti, ki je uvedel diktaturo in leta 1934 doživel svoj bridki konec na tujih francoskih tleh. Na prestolu ga je nasledil sin Peter II., a je državo zaradi njegove mladoletnosti vodil knez Pavel. Peter II. je zavladal šele na predvečer nemškega napada na Jugoslavijo. Avtorji bralcu ob tem podajajo obilico fotografij, ki pričajo o življenju Karađorđevićev in pečatu, ki so ga pustili za seboj.

Prvi kip posvečen kraljevi družini Karađorđević, je na slovenskem stal v Domžalah. Doprsni kip Kralja Aleksandra, delo kiparja Toneta Kosa, so odkrili leta 1924. Leto kasneje si ga je osebno ogledal tudi sam kralj. V Kranju so spomenik posvečen kralju Petru I. postavili dve leti pozneje in ga svečano odkrili 1. avgusta 1926. Na ta dogodek sta bila povabljena tudi kralj Aleksander in kraljica Marija. Kip so postavili v parku Zvezda, ki je dobil ime Petrov park in je predstavljal središče novonastalega dela mesta. Kip kralja Petra I. je pred ljubljanskim magistratom stal od septembra 1931. Kipar Lojze Dolinar je iz podpeškega marmorja izklesal konjeniški kraljevi kip. S tem je Ljubljana dobila prvi konjeniški kip in tako sledila večini evropskih mest, kjer so takšne skulpture postavljali že prej. S tem kipom je avtor želel preminulega kralja prikazati kot velikega vojaškega zmagovalca in pravičnega zakonodajalca.

Novo obdobje Kraljevine Jugoslavije je nastopilo po atentatu na kralja Aleksandra leta 1934. To je spodbudilo ljudi, da so pogosteje začeli postavljati kraljeve spomenike. Tako je leta 1935 doprsni kraljevi kip ustreljenega kralja našel svoje mesto pred tobačno tovarno na Tržaški cesti v Ljubljani. Kip je bil delo sarajevske kiparke Ive Despić-Simonović, čeprav so prvotno za njegovo izdelavo prosili Ivana Zajca. Vodstvo tovarne je po tem podalo odredbo in zahtevalo, da pred vsemi njihovimi obrati stoji identičen odlitek kipa. Kiparka je bila sicer prijateljica kraljice Marije, kralj pa je bil mnenja, da njeno delo najbolj odraža njegovo resnično podobo. Doprsni kip kralja Aleksandra je stal tudi v Ribnici. Postavili so ga na pobudo lokalnega sokolskega društva, ki je v letu 1936 praznovalo 30 let obstoja. Istega leta so doprsni kraljevi kip postavili v Gornjem Gradu. Na Jesenicah je stal prvi kip, ki so ga financirali iz zbranih prispevkov izseljenskih delavcev, združenih v Zvezo jugoslovanskih delavcev Kraljeviča Andreja. V Rakeku ob meji je stal celopostavni kip kralja, oblečenega v vojaški plašč. S svojo prisotnostjo je dajal vedeti, da na tem mestu kralj varuje svoje ljudstvo. Podobno so leta 1938 v Svetem Juriju ob Ščavnici postavili doprsni kraljevi kip, ki se je oziral preko severne meje, kjer se je že bohotil Tretji rajh. V podstavku so bile zapisane besede: »Ne pozabimo na zadnje besede Viteškega kralja Aleksandra I. Zedinjatelja – Čuvajte Jugoslavijo.«[3] V Trbovljah je stal dopasni kip Aleksandra v lovski opravi s sklenjenimi rokami. Kipar naj bi si želel s tem spodbuditi sodržavljane, da bi v času stiske ostali povezani.

Najbolj veličasten Aleksandrov kip je v ljubljanskem parku Zvezda stal le 11 mesecev. Za postavitev so v treh letih zbrali 1 600 000 dinarjev, izdelal ga je kipar Lojze Dolinar. Konj z jezdecem je v višino meril 6,8 metra in je stal na štiri metre visokem podstavku. Kip so slovesno odgrnili 6. septembra 1940 na 17. rojstni dan kralja Petra II. Po prihodu Italijanov, so ti od župana Jura Adlešiča zahtevali, da kip odstrani in ga postavi v muzej. Ker župan zahteve ni izpolnil, okupator pa je menil, da kip pri ljudeh sproža preveč patriotska čustva, so ga neke poletne noči leta 1941 odstranili sami. V mesecih pred vojno so imeli intenzivne priprave na postavitev spomenika tudi v Mariboru, kjer je bil marca 1941 kip jezdeca do polovice narejen, a ga niso nikoli dokončali. 8. septembra 1940 je bil na slovenskem območju postavljen zadnji javni kip posvečen Karađorđevićem. To je bil doprsni kip Aleksandra v Zagorju ob Savi, ki se je ohranil do danes.

Prav odkritje edinega ohranjenega kipa iz Zagorja, je povzročilo nastanek te knjige. Kip je nekoč stal pred Sokolskim domom v Zagorju, danes pa je svoje mesto našel v Kraljevi zbirki Ljudskega muzeja Rogaška Slatina, kjer je njegovo veliko vrednost spoznal Nani Poljanec. Ta je s svojo vztrajnostjo in predanostjo uspel ustvariti zbirko, kjer s pomočjo fotografij, značk, zastav, kraljevih portretov, odlikovanj in mnogih drugih eksponatov poskuša predstaviti kraljevo družino Karađorđević. Svojih najdb ne skriva ljubosumno, ampak jih vedno znova rad predstavlja širši množici in tudi v tem delu ni nič drugače. Na zadnjih straneh s pomočjo fotografij bralcem predstavi delček svoje zbirke v upanju, da bi bolje razumeli čas pred 100 leti.

Delo »Čuvajte mi Jugoslavijo!« Figuralni spomeniki Karađorđevićev v Sloveniji ima veliko vrednost, saj predstavlja del slovenske zgodovine, za katerega v šoli velikokrat zmanjka časa. Prva in druga svetovna vojna sta namreč bolj privlačni, poleg tega pa napovedane spremembe učnega načrta čas za obravnavo te teme še bolj krčijo. Avtorji v delu obravnavajo dva kipa posvečena kralju Petru I. in dvanajst kipov posvečenih Aleksandru I. Kipi so se največkrat nahajali pred gospodarskimi objekti in upravnimi stavbami, mnogo pa je bilo tudi spominskih plošč, spominskih lip itd. Zanimivo je, da so pri postavitvi kraljevih kipov velikokrat sodelovali bolj liberalno usmerjeni sokoli. Kipi so bili gradniki in opomini kraljeve oblasti. Ivan Smiljanič, Peter Mikša in Nani Poljanec so ustvarili delo, ki je za bralce zanimivo, ponuja obilico slikovnega gradiva, hkrati pa izpolnjuje poslanstvo, ki so si ga zadali na začetku dela – da bodo poskušali na nek način še vedno čuvati Jugoslavijo.

Polona Meglič

[1] Smiljanić, Mikša, Poljanec, 2023. str. 8.
[2] Smiljanić, Mikša, Poljanec, 2023. str. 84.
[3] Smiljanić, Mikša, Poljanec, 2023. str. 63.