Prispevek predstavlja odkritji spominskih plošč Dragotinu Ketteju na pročelju nekdanje Štamcarjeve domačije pod Marofom v Novem mestu, v kateri je pesnik med letoma 1897 in 1898 živel in ustvarjal ter na pročelju stavbe nekdanje premske osnovne šole, v kateri se je pesnik rodil in prebival dve leti svojega življenja (v vas se je pesnik sicer še vračal, vendar ni nikoli več v njej prebival). Nastanek prispevka je vzpodbudila 72. obletnica odkritja spominske plošče na Premu, ki se je odvijalo 27. novembra 1949.

ZAVOD ZA SPOMENIŠKO VARSTVO LJUDSKE REPUBLIKE SLOVENIJE – GONILNA SILA ZA POSTAVLJANJE SPOMINSKIH PLOŠČ PO DRUGI SVETOVNI VOJNI

Pomembno vlogo pri oblikovanju in utrjevanju slovenske identitete po drugi svetovni vojni je imel Zavod za varstvo in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Ljudske Republike Slovenije (v nadaljevanju Zavod), ki je bil ustanovljen leta 1945. Z letom 1949 je poleg referatov za upodabljajoče umetnine, urbanizem in arhitekturo ter za spomenike NOB, pokrival neposredno tudi referat za domove pomembnih slovenskih figur. Ta naloga mu je pripadla tudi po spremembah organizacije leta 1950. Poleg domov so v delokrog referata sodili tudi spomeniki v ožjem pomenu besede in grobovi. Pod pomembne figure so šteli pesnike in glasbenike, »od Primoža Trubarja, ki je stal ob rojstvu slovenske knjige,« glasbenike, »počenši z Jakobom Gallusom Petelinom,« likovne umetnike »od najstarejših mojstrov pa do impresionistov in umetnikov – borcev,« znanstvenike in mojstre slovenske odrske umetnosti. Seveda pa so bili med njimi izpuščeni tisti, ki so bili v času druge svetovne vojne nasprotniki Osvobodilne fronte, kot je bil na primer France Balantič.

Zgoraj našteti »bodo dobili,« kot je dejal Marjan Zadnikar, »za svoje delo skromno priznanje šele takrat, kadar njihovi domovi ne bodo razpadali in na njihova poslednja bivališča kulturen narod ne bo odlagal – smeti« (Zadnikar, Spomeniki velikih Slovencev, str. 10). Pri tem je izpostavil ruševine domnevne rojstne hiše Antona Aškerca in prekopan grob Ivana Groharja na takratnem pokopališču sv. Križa v Ljubljani. Ob tem je poudaril, da sta oba navedena primera slovenska kulturna spomenika, saj so Aškerčeve pesmi in Groharjeve slike pomembne priče slovenske literarne oziroma slikarske kulture in da kot take predstavljajo bogastvo slovenskega naroda. Pomembnost ohranjanja domov slovenskih pomembnih mož je pojasnil tudi s primerjavo z ostalimi kulturnimi spomeniki. »Spomeniška pomembnost gotske plastike, romanske cerkve ali Šubičeve slike je v njej sami, ker gre v sebi za zaključeno umetnino, ki je samostojen in enkraten likovni organizem. Rojstna hiša Ivana Cankarja na Vrhniki n. pr., ki celo ni več prvotna niti ni pomembna kot primer bodisi kmečke ali meščanske hiše določene starosti, pa je kljub temu kulturni spomenik, ker se veže z rojstvom našega največjega pisatelja, kar ji posredno daje spomeniški značaj« (Zadnikar, Spomeniki slavnih Slovencev, str. 63). Zavod je imel tudi nalogo, da zaščiti vse predmete, povezane z velikimi slovenskimi figurami, dokler ne bodo postali last določenega muzeja, knjižnice, galerije, ali pa našli svojega končnega mesta v za to urejenem poslopju, kot je rojstna hiša.

Z ustanovitvijo referata za domove slovenskih pomembnih mož je Zavod stopil na precej neobdelano polje. Zato je moral najprej evidentirati domove, grobove in druge spomenike v ožjem pomenu besede ter ugotoviti njihovo stanje. Sledila sta ureditev grobov in popravilo domov pomembnih slovenskih mož. Po splošnem načelu varstva kulturne dediščine so najprej poskrbeli za najbolj ogrožene spomenike. Pri nepremičninah, pri katerih je bila prepoznana spomeniška vrednost zaradi rojstva, smrti ali bivanja ene od pomembnih slovenskih figur, sta sledili še dostojna označitev in promocija.

Zamišljeno je bilo, da bo Zavod dal pobudo za postavitev spominskih plošč, odgovornost za izvedbo in slavnostno odkritje pa naj bi padla na Ljudsko prosveto in strokovno društvo, na čigar področju se je dotični mož, ki se mu bo postavila spominska plošča, posebno izkazal. Nato naj bi se tako Ljudska prosveta kot tudi strokovno društvo povezala z množičnimi organizacijami, ki so delovale v kraju odkritja spominske plošče. Zavod je v nasprotju s pričakovanjem ponekod naletel na gluha ušesa in je moral sam priskrbeti plošče in organizirati s pomočjo krajevnih organizacij ljudske prosvete, šol in množičnih organizacij slavnostna odkritja. Eden izmed takih primerov je bila postavitev spominske plošče Dragotinu Ketteju na Premu leta 1949, medtem ko so se v Novem mestu precej bolje odrezali.

ODKRITJE KETTEJEVE SPOMINSKE PLOŠČE V NOVEM MESTU

Spominska plošča Dragotinu Ketteju na nekdanji Štamcarjevi hiši v Novem mestu (Kettejev drevored št. 7). Vir: Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, spletni portal Kamra.

Spominska plošča Dragotina Ketteja v Novem mestu je bila postavljena na pobudo Zavoda 5. junija 1949 na t. i. Štamcarjevi hiši pod Marofom, ki je stala na takratni Tavčarjevi cesti 5 (danes Kettejev drevored). Narejena je bila iz marmorja, nanjo pa so vklesali napis: »V tej hiši je leta 1897 in 1898 živel in ustvarjal svoja največja dela Dragotin Kette, slovenski pesnik.« Slovesnost njenega odkritja se je začela že v soboto dopoldne, 4. junija 1949. V pritličnih prostorih novozgrajene stavbe okrajnega magazina na Glavnem trgu je bila razstava Kettejevih fotografij, rokopisov, dokumentov in spominov na pesnika. Obširno gradivo je uredil takratni ravnatelj novomeške študijske knjižnice Bogo Komelj. Posebno pozornost so vzpodbudili zapisniki novomeške dijaške Zadruge, Kettejeva pisma Cankarju in Resmanu ter gradivo, ki ga je zbiral takrat že pokojni literarni zgodovinar Alojz Turk. Na razstavi je bilo postavljenih tudi 24 risb Vladimirja Lamuta, ter dve Vavpotičevi sliki, »Novo mesto« in znamenit Kettejev portret (1932).

Zvečer se je dogajanje premestilo v Dom Ljudske prosvete, kjer se je odvijala Ketteju v čast spominska svečanost. Predsednik odbora za Kettejevo prireditev je na začetku pozdravil vse prisotne, med katerimi so bili Božidar Jakac kot rektor Akademije upodabljajočih umetnosti, Ignac Koprivec kot član Društva slovenskih književnikov, in Janko Jarc kot višji arhivar v Muzeju narodne osvoboditve v Ljubljani. Na prireditev je bil povabljen tudi Oton Župančič, vendar se je zaradi bolezni ni mogel udeležiti. Le nekaj dni za tem, 11. junija, je preminil. Sledil je program, v katerem so člani dramatskega društva SKUD Dušan Jereb recitirali nekaj Kettejevih pesmi, nekaj pesmi pa sta zapela tudi novomeški moški pevski zbor in orkester. Za konec je sledila še igra z naslovom Kette v Novem mestu avtorja Severina Šalija, ki je v šestih slikah prikazala pesnikovo življenje in delo v Novem mestu.

Epilog slovesnosti je bilo odkritje spominske plošče. Ob številni ljudski množici so se slovesnega odkritja udeležili tudi predstavniki Okrajnega komiteja Komunistične partije Slovenije Novo Mesto, predstavniki Okrajnega ljudskega odbora, Mestnega komiteja in Mestnega ljudskega odbora, Mestnega komiteja ljudske mladine Slovenije in frontne organizacije. Povabili so tudi nekaj visokih gostov iz Ljubljane. Varstvo nad ploščo je prevzel Mestni odbor Osvobodilne fronte. Po polaganju venca se je Ignac Koprivec v imenu Slovenskega društva književnikov poklonil spominu na Ketteja, pesnikovo življenje pa je predstavil knjižničar in profesor slovenščine na novomeški gimnaziji, Milan Dodič. Prireditev se je končala z eno od Kettejevih uglasbljenih pesmi v izvedbi moškega pevskega zbora.

Nekdanja Štamcarjeva hiša pod Marofom v Novem mestu. Vir: Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, spletni portal Kamra.

Spominska plošča Dragotinu Ketteju na stavbi nekdanje premske osnovne šole, kjer je od leta 1968 urejena Kettejeva spominska sobo. Foto: Aneja Rože.

ODKRITJE KETTEJEVE SPOMINSKE PLOŠČE NA PREMU

Novembra 1949 je sledila še postavitev spominske plošče Dragotinu Ketteju na sredino pročelja takrat še delujoče premske osnovne šole, v kateri se je pesnik leta 1876 rodil in preživel dve leti svojega otroštva. Zato so na spominsko ploščo tudi napisali »Tu je bil rojen 19. 1. 1876 Dragotin Kette, slovenski pesnik.« Iz repentaborskega marmorja jo je izdelalo podjetje Marmor Sežana in je podobna tisti, ki so jo pred tem odkrili Srečku Kosovelu na t. i. »stari šoli« v Sežani (Bazoviška cesta 9, Sežana).Spominska plošča Dragotinu Ketteju na stavbi nekdanje premske osnovne šole, kjer je od leta 1968 urejena Kettejeva spominska sobo. Foto: Aneja Rože.

Slavnostno odkritje je potekalo v nedeljo, 27. novembra. Pozno dopoldne so se pred okrašeno šolsko stavbo zbrali Premci, med katerimi so bili tudi »trdni možje, ki so pesnika še poznali, saj je še večkrat prihajal v svoj rojstni kraj, matere v črnih oblekah, kakršno je nosila tudi pesnikova mati« (Primorski dnevnik, 24. 12. 1949, str. 4). Zbrane je nagovoril premski učitelj Hinko Kukovec, ki je Premcem najprej »po domače« povedal, kako je prišlo do tega, da se njihovemu rojaku odkriva spominska plošča. Zatem je literarni zgodovinar Lino Legiša »v preprostih besedah, ki so jih razumele tudi premske matere in predvsem mladina« orisal pomen Kettejevega ustvarjanja za slovensko kulturo (Primorski dnevnik, 24. 12. 1949, str. 4). Učenci so recitirali nekaj pesnikovih del, prvošolci pa so bili sprejeti v pionirski odred Dragotina Ketteja in s tem v Zvezo pionirjev Slovenije. S pionirsko himno se je dopoldanski svečani del zaključil. Druženje se je nadaljevalo popoldne na premskem gradu, kjer je nastopil pevski zbor Toneta Tomšiča iz Ilirske Bistrice. Leta 1968, ko je Odbor za ureditev Kettejeve spominske sobe s predsednikom Vojkom Čeligojem na čelu, urejal v pritličju premske osnovne šole razstavo o Dragotinu Ketteju, so spominsko ploščo premaknili nižje, k vhodnim vratom v razstavni prostor.

Stavba nekdanje premske osnovne šole okrog leta 1965. Na fotografiji je vidna še prvotna lokacija spominske plošče, ki je bila leta 1968  prenesena k vratom v pritlični razstavni prostor. Vir: Vojko Čeligoj, spletni portal Kamra.

Stavba nekdanje premske osnovne šole letos. V njej je od leta 1968 razstava posvečena življenju in delu Dragotina Ketteja. Vir: Arhiv TIC-a Ilirska Bistrica.

Citat v glavnem naslovu je vzet iz prispevka Marjana Zadnikarja, Spomeniki slavnih Slovencev (str. 12).

Aneja Rože,
Občina Ilirska Bistrica

Viri in literatura

Enakopravnost, 3. 1. 1950, str. 2.

Alenka Kuševič, »Razvoj spomeniškega varstva na Slovenskem,« Varstvo spomenikov, št. 38, str. 247–254.

Ljudska pravica, 8. 6. 1949, str. 3.

Ljudski tednik, 4. 11. 1949, str. 8–9.

Primorski dnevnik, 10. 12. 1949, str. 3.

Primorski dnevnik, 24. 12. 1949, str. 4.

Ur. list LRS 23/1948

Marjan Zadnikar, »Domovi in spominske plošče velikih Slovencev,« Varstvo spomenikov, let. 2, št. 3–4, str. 91–93.

Marjan Zadnikar, »Spomeniki slavnih Slovencev,« Varstvo spomenikov,« let. 3, št. 3–4, str. 63–65.

Marjan Zadnikar, »Spomeniki velikih Slovencev,« Varstvo spomenikov, let. 2, št. 3–4, str. 10–13.

Niko Zupančič, »Še nekaj spominov na Dragotina Ketteja,« Tovariš, 13. 7. 1950, str. 113 – 114.