»Deb zlomu si glavo
kaj voščit ne vem,
lan` tlačil sim travo,
še letos jo grem.«
(Valentin Vodnik, 1798)
V božičnem času je posebno mesto dobil tudi zadnji dan v koledarskem letu. Na ta dan kristjani obhajajo drugi sveti večer, ko s kajenjem in kropljenjem blagoslovijo svoje domove. Zadnji večer v letu pa nosi ime po svetniku, ki na ta dan goduje – sv. Silvestru. Silvester je bil rimski škof in v času njegovega pontifikata, se je spreobrnil cesar Konstantin, kar je prineslo več svobode kristjanom. Njegova atributa sta papeška tiara ter bikova glava, saj naj bi Silvester v življenje obudil bika, ki ga je usmrtil neki judovski čarodej. Sicer se je sv. Silvester v zgodovino zapisal kot razgledan mož, velike dobrotljivosti in ljubeznivosti. Umrl je na zadnji dan leta 335 in je eden izmed prvih svetnikov, ki ni umrl mučeniške smrti. Damjan Ovsec pa sicer zapiše, da so Slovenci ta dan pogosteje imenovali staro leto ali pa drugi sveti večer, silvestrovo ali Silvestrov večer pa sta kasnejšega izvora.
Matija Majer je o praznovanju drugega svetega večera leta 1858 zapisal: »Na sveti večer, to je zvečer pred božičem, se po Rožju i v Žabnicah ogrne miza s slovenskim prtičem /…/ Zvečer se tudi cela hiša moleč pokadi i z blagoslovljeno vodo pokropi. Ravno to se zgodi tudi na večer pred novim letom i pred praznikom svetih treh kraljev, samo da se pred novim letom nad duri zapiše s kredo čislo novega leta i zvečer pred sv. tremi kralji se zapiše med letno čislo še tri velike pismena, tako: 18 G + M + B + 51, kar pomeni: Gašper, Miha, Boltažar.« V Mariborskem večerniku so o praznovanju silvestrskega večera leta 1927 zapisali: »Na Silvestrov večer prinese gospodinja božični kruh na mizo, hišo poškropi z blagoslovljeno vodo, potem pa tudi hlev in vsa druga poslopja. Tudi na polje mora kdo iti škropit, če je še tako visok sneg.«
To je bil od nekdaj večer, ko so se ljudje poslavljali od preteklega leta in prosili blagoslova, za leto, ki je bilo pred njimi. Ta noč je imela posebno moč, saj so mnogi verjeli, da se v mraku te noči na zemljo spuščajo duhovi umrlih. V otroški reviji Zvonček, so leta 1933 zapisali: »Nekoč, ko so se ljudje verovali, da je zemlja obljudena z duhovi, so mislili, da zli duhovi posebno v času dvanajstih svetih noči obiščejo zemljo in prizadevajo ljudem in njihovim delom škodo. Da bi bila moč teh duhov zelo velika, niso verovali, zato so mislili, da jo lahko preženejo z vpitjem, streljanjem, pokanjem, s hruščem in truščem.« Iz strahu pred temi duhovi je v Zgornji Bohinjski dolini nastal običaj, ko se po vaseh strašili otepovci in preganjali duhove. V mnogih drugih krajih, še danes na Silvestrov večer streljajo možnarji. Niso pa bili ti duhovi le slabi. Tako so ponekod verjeli, da jim bodo sadna drevesa dobro obrodila, če jih bodo na ta dan otresali. Ta šega se je pri nas uveljavila predvsem v Škofji Loki in njeni oklici. Srečo v novem letu pa so v tem času prinašali tudi koledniki.
Ljudje so nekdaj silvestrovali predvsem doma, čas do trenutka, ko bo odbila polnoč, pa so si krajšali z igranjem raznih iger. Zelo razširjeno je bilo vedeževanje, kjer so si pomagali s svincem. Svinec so vlivali v mrzlo vodo in ugotavljali kaj pomeni oblika, ki je ob tem nastala (venec, prstan, sveča, križ …). Pri vedeževanju so si pomagali tudi s čevljem. Dekleta so čez glavo k vratom metale čevlje in če je čevelj pristal s prednjim delom obrnjenim proti vratom, je to pomenilo, da bo to dekle domačo hišo kot nevesta zapustila pred naslednjim novim letom.
Javna in bučna praznovanja novega leta so precej nov pojav. Dr. Tomaž Simetinger je zapisal, da so se javna praznovanja prihoda novega leti na Slovenskem razširila predvsem med prvo in drugo svetovno vojno. Prvotno so se ta praznovanja razširila predvsem med meščanstvom in delavstvom. Z razvojem društvenega življenja od konca 19. stoletja naprej so ta poskrbela za skupna silvestrovanja, ki so največkrat potekala v obliko plesov, ki jih je spremljal kulturni program. Najbolj imenitna praznovanja v Ljubljani so se odvijala v Grand hotelu Union, Slonu, Narodnemu domu, Kazini … Karte za udeležbo takšnih praznovanj so bile precej drage. Šlo je za imenitna slavja, ki so se precej razlikovala od tistih v gostilnah. Prehod starega v novo leto so ponekod zaznamovali z ugašanjem sveče, ko je odbila ura polnoč. Ta navada se je ohranila tudi v časih, ko je večino domov že imela električno razsvetljavo, a so za nekaj trenutkov prekinili dovod elektrike.
Praznovanje novega leta je bilo okrnjeno tako v času prve svetovne vojne, predvsem pa v času druge svetovne vojne.
Praznovanje novega leta je v času druge Jugoslavije bilo še posebej pomembno za otroke, saj jih je začel obiskovati dedek Mraz. V zavest Slovencev se je najbolj vtisnila podoba dedka Mraza, ki jo je leta 1952 ustvaril Maksim Gaspari.
Viri: dr. Tomaž Simetinger: Plesno izročilo na Slovenskem in njegova raba v folklorni skupini (V: Priročnik za folklorno dejavnost); Niko Kurent: Praznično leto Slovencev (2. del); Damjan J. Ovsec: Velika knjiga o praznikih; Mariborski večernik »Jutra«; Zvonček; Novice; Slovenec; Slovenski narod; Slovenski poročevalec; Tovariš