»Die Mauer ist weg!« Berlinski zid in njegov padec

Berlinski zid velja za enega najbolj prepoznavnih simbolov hladne vojne oz. delitve sveta na vzhodni in zahodni blok. Zid, ki so ga postavili avgusta 1961, je ostro zarezal v vsakdan berlinskega prebivalstva, v času svojega 28-letnega obstoja pa je bil priča pomembnim zgodovinskim prelomnicam. Ena od njih je gotovo 9. november 1989, saj je Berlinski zid na ta dan zid po 28 letih obstoja padel. Zaključilo se je eno poglavje nemške zgodovine, v naslednjem letu pa je Nemčija obrnila nov list v svoji zgodovinski knjigi: prišlo je do njene ponovne združitve.

 

Zid sramote ali antifašistični zaščitni zid?

Del Berlinskega zidu leta 1986 (vir: sl.wikipedia.org)

Kmalu po koncu druge svetovne vojne sta se na področju današnje Nemčije izoblikovali dve državi: Zvezna republika Nemčija (ZRN) in Nemška demokratična republika (NDR).[1] Znotraj slednje se je nahajal tudi Berlin, ki so ga prav tako razdelili na vzhodni in zahodni del. Ne glede na številne poskuse, da bi jim to preprečili, je nekaj milijonov ljudi pobegnilo oz. skušalo pobegniti. Po nekaterih podatkih naj bi med letoma 1949 in 1961 samo iz vzhodne v zahodno Nemčijo pobegnilo 2,6 milijona ljudi,[2] po drugih celo še več. Ravno množični pobegi so eden od glavnih razlogov za gradnjo berlinskega zidu, s čimer se je pričela druga berlinska kriza.[3] Vzhodnonemška vlada je gradnjo zidu opravičevala z zaščito svojih državljanov. Trdili so, da naj bi zahod ugrabljal in kvaril prebivalce vzhodnega Berlina. Zid so poimenovali antifašistični zaščitni zid (nem. antifaschistischer Schutzwall).[4] Povsem drugačno poimenovanje so mu dali mnogi drugi prebivalci Berlina: Schandmauer oz. zid sramote. Gradnja zidu se je začela 13. avgusta 1961 malo po polnoči, končali pa so jo zelo hitro. Do pol četrte ure zjutraj je vojska zaprla vse poti do zahodnega Berlina, ob peti uri zjutraj so se pri Brandenburških vratih že začeli zbirati očividci in se pogovarjali o dogajanju.[5] Zahodni Berlin je bil medtem obdan s 156 km bodeče žice, s katero so ogradili vse tri zahodne cone Berlina, dodali pa so ji še 43 km bodeče žice na meji med sovjetsko in zahodno berlinsko cono. Pri postavljanju zidu so bile presekane ulice, linije podzemne železnice in druge komunikacije med vzhodnim in zahodnim Berlinom. Celotno gradnjo so spremljale enote ljudske armade in bojne enote delavskega ljudstva. Te so imele tudi ukaz, da ustrelijo vsakogar, ki bi poskusil prečkati zid. Med mejo je bila postavljena tudi t. i. tampon cona, v kateri so se nahajale številne ograje, zidovi in minska polja. V desetletjih, ki so sledila, so zid nekajkrat izboljšali, s čimer so želeli še učinkoviteje preprečiti poskuse pobega, kar pa jim ni popolnoma uspelo.

Berlinski zid je imel tudi kontrolne točke, med najbolj znane spada Checkpoint Charlie. Prebivalci NDR mejnih točk niso smeli prečkati, če niso imeli posebne dovolilnice. Obiski zahodnega Berlina so bili dovoljeni le v izjemnih okoliščinah, kot so bili npr. občasni božični obiski. Eden takih obiskov se je zgodil leta 1963, sledili pa so še obiski v letu 1964, 1965 in 1966.[6]

Poskusi pobega

Skok Conrada Schumanna (vir: rarehistoricalphotos.com)

Enega prvih poskusov pobega na zahod po začetku gradnje je izvedel Conrad Schumann, takrat 19-letni vojak NDR. Bil je član posebnega sektorja policije, poznanega pod okrajšavo »BePo«, kar je pomenilo Bereitschaftspolizei. Njihova osnovna naloga je bilo zatiranje različnih uporov, kar je bil tudi razlog, da je Schumann prišel v bližino zidu. 15. avgusta 1961 je namreč na vogalu ulic Ruppiner in Bernauer Straße nadzoroval gradnjo zidu. Takrat zid še ni bil betonski, temveč je predstavljal zgolj nizko žičnato ograjo. Na zahodnonemški strani pa je prav v tistem trenutku stal Peter Leibing, 19-letni fotograf. Leibing je več kot uro opazoval nervoznega Schumanna. Zraven je bila tudi množica prebivalcev Zahodnega Berlina, ki so Schumanna z vzkliki Komm’ rüber! (Pridi sem!) želeli prepričati, da bi prišel v zahodni del. Okrog 16. ure se je to res zgodilo: Schumann je odvrgel svojo puško in stekel čez mejo, kar je Leibing ujel tudi v svoj fotografski objektiv. Fotografija njegovega dejanja še danes velja za eno bolj znanih fotografij iz tega časa. Slava pa Schumannu ni prinesla veliko dobrega: ker je prelomil vojaško prisego, se je bal za svoje življenje in življenje svoje družine. Pobegu navkljub se ni čutil svobodnega: v intervjuju v devetdesetih letih je dejal, da je občutek svobode doživel šele takrat, ko je zid padel. Tudi po tem se je izogibal stikom s svojimi starši, njegovi vzhodnonemški tovariši pa z njim zaradi dezerterstva niso hoteli imeti nobenega opravka. Leta 1998 je storil samomor.[7] To seveda niso bili edini poskusi pobega. Ljudje v stanovanjih na ulici Bernauer Straße so imeli okna obrnjena proti zahodnemu Berlinu, kar jim je omogočalo, da so z okenskih polic lahko skočili na zahodno stran.

Poznan je tudi primer dveh družin, ki sta na zahodno stran Nemčije prebegnili z doma narejenim balonom – poskus pobega se sicer ni zgodil v Berlinu, temveč v kraju Pößneck, ki se nahaja v zvezi deželi Turingija. Peter Strelzyk in Günter Wetzel sta s poskusom pobega poskrbela za enega najspektakularnejših pobegov, ki pa ni minil brez težav, kar je v svojem poročilu zapisala tudi Stasi, tajna policija Nemške demokratične republike. Kot pišejo v poročilu, je do pobega prišlo 16. septembra 1979, ko sta Strelzyk in Wetzel izdelala že svoj tretji balon. Prvi balon se zaradi zračne prepustnosti ni dvignil dovolj visoko. 4. julija 1979 ste družini izvedli svoj drugi poskus pobega, v katerem se jim je sicer uspelo dvigniti, vendar so leteli zgolj dobra dva kilometra. V tretje sta ustvarila dovolj dober balon, da so lahko prečkali mejo. V poročilu so zapisali še, da je Strelzyk material za izdelavo balonov kupil na več kot sto različnih koncih. V tistih prodajalnah, ker materiala za izdelavo balonov niso imeli na razpolago, je celo pustil svoj naslov z željo, da ga o zadostni zalogi obvestijo. Njegovi nakupi niso ostali popolnoma neopaženi: v Jeni ga je prodajalec vprašal po namenu nakupa, vendar mu Strelzyk ni želel odgovoriti. Ko je material dobil, je hitro zapustil trgovino, da mu trgovec ne bi postavil še kakšnega neprijetnega vprašanja.[8] Balon so izdelovali v nočnih urah v lastni garaži. Strelzyk in Wetzel sta sama izdelala košaro, s katero so poleteli na zahod, v gozdovih sta preizkušala gorilnike oz. moč, ki bi jo potrebovali za polet z balonom. Skupaj z ženama in Strelzykovim najstarejšim sinom so sami šivali blago za balon, skupaj za približno 1200 kvadratnih metrov blaga, za 28 metrov visok in 20 metrov širok balon.[9]

Zemljevid Berlina z mejnimi točkami (vir: en.wikipedia.org)

Ljudje so poskušali pobegniti tudi pod zemljo, okrog 100 ljudi pa je pobegnilo skozi kanalizacijo, ki so jo oblasti pozabile zapečatiti.[10] Enega od takih primerov predstavlja tudi zgodba Carla-Augusta von Halleja, študenta arhitekture, ki je od leta 1956 dalje živel v zahodnem Berlinu. Gradnja zidu je bila zanj velik šok. Kmalu zatem se je odločil, da bo pomagal pri pobegu prebivalcev na zahodno stran meje. Skupaj s kolegi je imel dostop do zemljevida berlinske kanalizacije, prek katere so na zahod prepeljali veliko ljudi, dokler tega niso ugotovile oblasti. Septembra 1961 je želel pomagati igralcu iz Potsdama, ki je na zahod želel prepeljati svojo ženo. Halle mu je povedal o podzemeljski poti in igralcu celo pomagal pri pridobitvi lažnega potnega lista za ženo. Ko se je 6. oktobra 1961 odpravil v vzhodni Berlin, da bi ženi predal igralčeva pisma in družino pripravil na odhod, so ga zajele enote vzhodnonemške tajne policije. V priporu je ugotovil, da je potsdamski igralec v resnici sodeloval s policijo Stasi.[11]

Čeprav so bili nekateri poizkusi zelo iznajdljivi, so terjali tudi smrtne žrtve. Ena bolj znanih je bila smrt 18-letnega Petra Fechterja. Pri poskusu pobega so ga vojaki ustrelili, nato pa so ga pustili, da je izkrvavel. Ljudem ni bilo dovoljeno, da bi mu pomagali, niti niso hoteli ogrožati svojega življenja.[12] Policisti iz zahodnega Berlina so ga sicer povprašali po imenu in mu vrgli obveze, niso pa si upali prestopiti meje in mu pomagati. Tudi pripadniki ameriške vojaške policije, ki so se nahajali na bližnji mejni točki Checkpoint Charlie, niso upali priskočiti na pomoč, saj so se bali, da bi v napetih časih vstop v drugi del mesta lahko povzročil začetek vojaškega konflikta. Eden od njih naj bi celo dejal »It’s not our problem« (»To ni naš problem.«). Po približno 50 minutah so kriki Fechterja potihnili, mejne enote Nemške demokratične republike pa so odnesle njegovo truplo.[13] Njegova smrt ni bila edina, poskusi pobegov v zahodni del Berlina so se dejansko končali šele po padcu zidu.

Kaj se je zgodilo leta 1989?

V drugi polovici 80. let 20. stoletja so se v vzhodni Evropi začele kazati posledice perestrojke in glasnosti, ki ju je v Sovjetski zvezi uvedel Mihail Gorbačov. Leta 1991 je Sovjetska zveza razpadla, zatem pa so padli še ostali režimi vzhodnoevropskega bloka. Na Nemce je v tem času bolj vplivalo dejstvo, da sta spomladi 1989 Avstrija in Madžarska odstranili žične ovire na meji. Prebivalci NDR so se množično odpravljali na počitnice na Madžarsko, od tam pa so želeli priti v ZRN, kjer so avtomatično postali zahodnonemški državljani. Do konca leta 1989 je pobegnilo več kot 80.000 ljudi.[14] 7. oktobra 1989 so v vzhodnem Berlinu praznovali 40. obletnico ustanovitve NDR. Parado so spremljale velike demonstracije, ki so se v večernih urah razširile tudi v druga vzhodnonemška mesta kot npr. Dresden, Leipzig, Magdeburg itd. Protestniki so vzklikali gesla »Freiheit, Freiheit« (»Svoboda, svoboda«) in »Gorbi, hilf uns« (»Gorbačov, pomagaj nam«).[15] Na paradi je bil prisoten tudi Mihail Gorbačov, ki je v tajnem pogovoru Honeckerju zatrdil, da je edina možnost za konec demonstracij »nemška različica perestrojke«.[16] 18. oktobra je bil s položaja odstavljen Erich Honecker, nadomestil pa ga je Egon Krenz.[17] Velik pritisk nemškega prebivalstva je povzročil, da je 9. novembra padel berlinski zid. Zgodba, ki je pomagala pripeljati do padca zidu, pa je zanimiva in povezana z Günterjem Schabowskim.

Günter Schabowski na sloviti tiskovni konferenci 9. novembra 1989 (vir: www.dw.com)

Günter Schabowski je bil tiskovni predstavnik vlade Egona Krenza in glavni govornik na novinarski konferenci 9. novembra 1989. Na njej so predstavili nova pravila v povezavi s potovanji v tujino, naloga Schabowskega pa je bila, da je ta navodila prebral. V njih je bilo zapisano, da prebivalci Nemške demokratične republike lahko potujejo v tujino, ne bi morali zato izpolnjevati posebne pogoje (npr. sorodstvene vezi). Dejal je še, da bodo zavrnili zgolj posebne primere, odobreni primeri pa bodo dovoljenje dobili takoj. Za potovanje prav tako ni bilo več potrebno navajati posebnih razlogov, iz vzhodnega v zahodni del Nemčije pa bodo lahko prehajali preko vseh mejnih prehodov.[18] Med novinarji je med govorom završalo, Schabowskemu pa so novinarji kmalu zatem postavili vprašanje, kdaj bodo ta pravila stopila v veljavo. Schabowski je preveril dokumente na mizi in izrekel znameniti stavek: »Nach meiner Kenntnis … ist das sofort, unverzüglich.« (»Kolikor jaz vem… takoj, nemudoma.«). Konferenco je v živo predvajala tudi vzhodnonemška televizija, veliko njenih gledalcev v Berlinu pa se je odpravilo na ulice proti zidu, ker so želeli prečkati mejo. Cariniki niso vedeli, kako naj se odzovejo, saj pred tem niso dobili nobenih navodil, kako postopati po uveljavitvi novega zakona. Zahodnonemška televizija se je na konferenco odzvala s prispevkom, ki so ga naslovili z DDR öffnet Grenze, s čimer so jasno sporočili, kako razumejo sporočilo na tiskovni konferenci. Vzhodnonemška televizija se je odzvala drugače: ob 22.28 so na vzhodnonemški televiziji še zadnjič poskusili zaustaviti dogodke: Povzeli so, da je nova ureditev glede potovanj na zahod resda že v veljavi, vendar le ob vloženem zahtevku za prehod meje. Gledalcem so tako dejali, da naj počakajo do uradnih ur naslednjega dne, ko bodo za to zadolženi uradi lahko izdali dovolilnice.[19]

Ko je bilo ljudi preveč, so meje preprosto odprli in ljudi spustili skozi. Veselje ob odprtju meja je bilo neizmerno. Nemška nacionalna televizija je poročala o spontanih zborih in o miroljubni revoluciji. Berlinski župan je po padcu zidu dejal, da so Nemci sedaj najsrečnejši narod na svetu. Več tisoč ljudi je zapustilo vzhodni Berlin: nekateri zgolj za kratek čas, da bi se sprehodili po znameniti ulici Kürfürstendamm, spet drugi so vzhodni Berlin zapustili za vedno. Ob spontanih zborih in prehajanju ljudi je bilo veliko veselja: vzdolž zidu je bilo mnogo godb, veliko restavracij in nakupovalnih centrov je kot plačilo dovolilo uporabo vzhodne nemške marke, ki so jo menjali po menjalnem tečaju 1:10. Gneča je bila nepopisna. Na ulici Kürfürstendamm se je prometni režim popolnoma sesul, saj se je ta prometna žila spremenila v velik prostor za zabavo. V dnevniku nemške nacionalne televizije so še poročali, da je bil v noči z 9. na 10. november gneča prisotna na vseh mejnih prehodih, vendar na nekaterih zaradi množice ljudi dokumentov bodisi niso pregledovali bodisi so jih pogledali zgolj bežno.[20]

Prihodnje leto, 3. oktobra 1990, sta se obe nemški državi s privolitvijo ameriškega predsednika Busha in predsednika Sovjetske zveze Gorbačova združili. Prvi kancler združene Nemčije je bil Helmut Kohl, ki je svojo funkcijo opravljal vse do leta 1998. Po začetnem navdušenju se je začela dolga in zahtevna obnova vzhodnega dela, ki pa se je izkazala za zelo težavno. V nemški besednjak sta bili vneseni besedi Ossi in Wessi, ki sta označevali človeka glede na kraj njegovega izvora. Bivša ZRN je v prvih letih po združitvi v območje bivše NDR vložila več kot 100 milijard nemških mark, namenjenih za obnovo gospodarstva in industrije.[21]

 

Viri in literatura:

[1] V nemščini BRD (Bundesrepublik Deutschland) in DDR (Deutsche Demokratische Republik).

[2] Rooney, The Berlin wall, 20.

[3] Do prve berlinske krize je prišlo leta 1948, ko so na področju združene ameriške in britanske okupacijske cone (t. i. »Bicona«) uvedli novo valuto – Deutsche Mark. Na to dejanje se je zelo burno odzvala Sovjetska zveza: Z blokado je zahodnim zaveznikom preprečila dostop do svojih zasedbenih con v Berlinu, prebivalci teh predelov pa so tako ostali brez osnovnih dobrin.

[4] Rooney, The Berlin wall, 23.

[5] Rühle, 13. August 1961 Die Mauer von Berlin, 144–145.

[6] Rooney, The Berlin wall, 26.

[7] »Conrad Schumann defects to West Berlin, 1961«.

[8] »Schlußfolgerungen aus dem schweren Grenzdurchbruch mittels Ballon im Kreis Lobenstein am 16. 9. 1979«.

[9] Schnee, »Ballonflucht aus der DDR. Mit Heißluft in die Freiheit«.

[10] Rooney, The Berlin wall, 30–33.

[11] Münch, »Fluchthilfe durch die Kanalisation in den Westen – und an die Stasi verraten, 6. Oktober 1961«.

[12] Brecht, »Peter Fechter«.

[13] Brecht, »Todesopfer. Peter Fechter«.

[14] Nećak in Repe, Oris sodobne zgodovine, 235.

[15] Bögeholz, Die Deutschen nach dem Krieg, 663.

[16] Bögeholz, Die Deutschen nach dem Krieg, 663.

[17] Bögeholz, Die Deutschen nach dem Krieg, 667.

[18] »„Schabowskis Zettel”: Zeitweilige Übergangsregelung des DDR-Ministerrates für Reisen und ständige Ausreise aus der DDR, 9. November 1989«.

[19] »Chronik 1989«.

[20] »Tagesschau vom 10. November 1989 Teil 1,« 0:30–4:53.

[21] Bögeholz, Die Deutschen nach dem Krieg, 734.

Up Next

Related Posts