Dubrovniška trgovina s soljo v srednjem veku

Dubrovniška trgovina

Dubrovnik je izrazito trgovsko srednjeveško mesto. Predvsem ekonomski dvig Dubrovniške republike je povezan s prihodki iz trgovine.

Dubrovčani so se že zelo zgodaj začeli ukvarjati s trgovino, ker jim neugodne geografske razmere ter neplodna zemljišča v okolici Dubrovnika niso dopuščali ničesar drugega. Na razvoj trgovine je vplival tudi nagel gospodarski razvoj sosednjih držav, kot so Srbija in Bosna. Ukvarjali so se tako s pomorsko kot s kopensko trgovino, in sicer najprej s primorskimi mesti na Balkanskem polotoku ter s pokrajinami v zaledju, kasneje pa še s prekomorskimi deželami. Zlasti so se povezovali z različnimi italijanskimi mesti, kot so Pisa, Ancona ali Bari, da bi konkurirali tekmecu v trgovini – Benetkam. Dubrovnik se je počasi do 13. stoletja razvil v močno pomorsko trgovsko središče na Balkanskemu polotoku. To jim je uspelo zaradi protekcije Bizantinskega cesarstva, s pravicami in gospodarskimi ustanovami, ki jim jih je le-ta podelil, ter z organizacijo in izkušnjami bizantinskih podanikov, ki so se kasneje prenašale.

Najvažnejša panoga gospodarstva je bila trgovina. Krepila se je vzporedno z razvojem trgovine na Sredozemskem morju in z gospodarskim dvigom sosednjih dežel, Srbije in Bosne. Višek dubrovniške trgovine pade v 13. stoletje pa vse tja do 15. stoletja. Dubrovnik je bil v tistem času najvažnejše trgovsko mesto na vzhodni obali Jadranskega morja. Trgovali so z robo iz Italije, ki so jo dalje prenašali na vzhod, robo iz Balkanskega polotoka pa so prenašali na zahod. Trgovina je bila najprej samo posredniška, kasneje v 15. stoletju, ko se je mesto še bolj okrepilo, je postala vse bolj pomembna izvozna trgovina. Prevladovala je kopenska trgovina nad starejšo pomorsko (predvsem z Bosno in Srbijo), čeprav se je to razmerja sčasoma spreminjalo. Ena izmed najpomembnejših surovin s katero so Dubrovčani trgovali in ki jim je prinašala največ dobička je bila sol, trgovanje s katero se je razmahnilo v 13. stoletju.

Začetki trgovanja s soljo

Glede na geološko kompozicijo Balkanskega polotoka je bil le-ta vedno v pomanjkanju soli oziroma solnih mineralov. Zaloge, ki so obstajale so bile zelo majhne (kot na primer v Tuzli v severni Bosni) ali pa so ostale neodkrite vse do časa Turkov, tako da je bilo povpraševanje po soli zelo veliko. Ker je bosanska in srbska ekonomija temeljila na vzreji živine, je bila zahteva in odvisnost od soli za preživetje živine in ljudi velika. Sol pridobljena iz morja (v dokumentih omenjena kot »sal de marina«) je dobila veliko veljavo. Tako so dubrovniški trgovci začeli izkoriščati potrebo ljudi po soli in začeli trgovati s to surovino. Sol je bila najstarejši vzrok zakaj so sploh Dubrovčani začeli trgovati z deželami v notranjosti polotoka, se pravi z Bosno in Srbijo.

Na začetku so pridelovali sol v bližnji okolici Dubrovnika, predvsem v Zatonu, Šipanu in Mljetu. Na veliko pa se je sol pridobivala pri Stonu od leta 1333, kjer so še danes obratujoče soline. Državni monopol nad soljo se je učvrščeval s proizvodnjo v stonskih solinah. Vlada je neprestano vlagala v soline, že v 14. stoletju, še posebej pa v 15. stoletju. Na ustju Neretve so izkrcavali sol iz Paga (poznano kot paško sol), pri Zadru pa sol iz Šibenika, Dubrovnika, Kotora, Drača, Valone in tudi iz spodnje Italije. Od tu je sol dalje potovala proti notranjosti Balkanskega polotoka.

Soline v stonu

Soline v Stonu

Za potrebe vse bolj intenzivnega trgovanja ter trajno rastoče trgovine z deželami v zaledju pa ni bila dovolj le domača proizvodnja soli, zato so začeli sol uvažati iz drugih krajev glede na potrebe domačinov in glede na potrebe izvoza v notranjost Balkanskega polotoka.

Konec 14. stoletja so začeli Dubrovčani uvažati sol iz Zahodne Grčije, večinoma iz otoka Krfa, vse dokler ni prišel pod nadoblast Benečanov leta 1386. Le mesto Santa Maura (današnji Levkas) je ostalo zvesto Dubrovniku, saj je komaj leta 1684 prišlo pod oblast Benetk. Kupovali so sol tudi z drugih otokov (Zakinthos) in pa od celinskih mest kot so Arta, Patras, Clarencia, … Velikokrat je dubrovniško trgovino zmotila beneška intervencija, ker so hoteli uničiti dobro poslovanje Dubrovnika, ki jim je bil glavni konkurent v trgovanju na Sredozemlju. Jonski otoki in ostala grška mesta so proizvedla dovolj soli po sprejemljivi ceni, tako da so pritegnili dubrovniške trgovce. Večina te soli ni bila za Dubrovnik, ampak za dežele v Balkanskem zaledju.

Opazno je, da je dubrovniški uvoz dalmatinske soli manjši od pričakovanega, glede na bližino dalmatinskih solin. Za to obstajata dva razloga. Prvi razlog, v širšem kontekstu, je rivalstvo med Dubrovnikom in Benetkami, drugi razlog, v ožjem kontekstu, je tekmovanje med Dubrovnikom in ostalimi dalmatinskimi mesti, predvsem v južnem delu Dalmacije (Herceg Novi, Kotor, Risan, Budva, Bar, …) . Vsa ta mesta so prav tako trgovala s soljo. Tako da so Dubrovčani raje uvažali sol iz tujih dežel.

Proizvodnja in trgovina s soljo

Trgovina s soljo je oblikovala eno izmed glavnih prihodkov Dubrovniški republiki. Centri solne proizvodnje in trgovanja so bili vzpostavljeni vzdolž jugovzhodne obale Jadranskega morja. To so bili ustje reke Neretve, Dubrovnik, Kotor in Sv. Srđ. Dubrovnik je na temeljih starih pogodb z zaledjem pridobilo monopol nad trgovanjem s soljo in je lahko konkurente, ki so vdirali na področje dubrovniškega trgovanja celo kaznovali s zmanjšanjem dobave soli. Vprašanje dubrovniškega monopola nad soljo je vpletlo Dubrovnik v vojno z vojvodo Stjepanom Vukčićem, ki je hotel uničiti tudi trgovanje Dubrovnika s suknom. Vojna je trajala med 1451 in 1454, ker je Stjepan Vukčić hotel uničiti dubrovniško prevlado nad trgovanjem s soljo v Hercegovini, katero jim je podelil kralj Tvrtko.

S prihodom bana Tvrtka (1353 – 1391) na čelo bosanske države se začenja dubrovniška trgovina intenzivneje usmerjati na področje Bosne. Tvrtko je večkrat Dubrovčanom potrdil stare privilegije, s katerimi jim je zagotovil svobodo trgovanja. Dubrovčanom je celo 10. aprila 1378 izdal svečano listino, v kateri so zajeta in točno oblikovana razna vprašanja v zvezi z reguliranjem medsebojnih trgovskih povezav. Kljub temu je tudi v času Tvrtkove vlade prišlo do motenj in zastojev v trgovskem prometu z Bosno, predvsem ko je dal zgraditi mesto Sv. Štefan, kjer je zgradil soline in postavil skladišča soli.

Spomenik bosanskega bana Tvrtka

Spomenik bosanskega bana Tvrtka

Stari privilegiji, ki jih je Tvrtko potrdil Dubrovčanom, pa izhajajo še iz časa bosanskega bana Kulina. Povelje bosanskega bana Kulina Dubrovniku iz leta 1189 je najstarejša ohranjena trgovska pogodba med Dubrovnikom in Bosno. Iz pogodbe je razvidno, da ban Kulin obljublja državljanom Dubrovnika pravico do svobodnega trgovanja po njegovi deželi. Opravičeni so bili celo davkov, če so le hoteli so lahko banu podarili kakšno darilo. Sicer pa nam je malo znano o začetkih trgovanje med Dubrovnikom in Bosno. Ta povelja velja kot nek osnutek za nadaljnje odnose med dvema državama, ki so se v naslednjih letih le še razvijali. Trgovanje je obema državama prineslo le dobro, saj sta se obe gospodarsko zelo razvili.

Trgovina s soljo je bila tudi stalno jabolko spora z Benetkami, ki so stalno skušale izpodriniti pozicijo Dubrovnika v monopolu nad soljo.

Borba za monopol

Kot je bilo že omenjeno je imel Dubrovnik kar nekaj konkurentov v sami bližnji okolici mesta ob Jadranski obali, ki so se prav tako ukvarjala s trgovanjem s soljo z deželami v notranjosti Balkanskega polotoka. Glavni konkurent jim je bilo mesto Kotor na današnji obali Črne gore.

Vendar je kaj kmalu prišla nova nevarnost. Leta 1382 so bili Dubrovčani v slabih odnosih z bosanskim kraljem Tvrtkom. Le-ta je bil nezadovoljen z Dubrovnikom in njegovim prevelikim monopolom nad trgovino. Hotel se je trgovsko emancipirati od Dubrovnika, zato je na severni strani Boke – Kotorske ustanovil mesto Sv. Štefan, današnji Herceg Novi.

Tvrtko je vložil vse svoje moči, da na novo ustanovljeno mesto naredi najpomembnejše trgovsko središče Bosanske kraljevine ter tudi na območju Jadranskega morja. To mesto je seveda nevarno ogrozilo Dubrovnik. Ne glede na vse privilegije in pogodbe, ki so jih Dubrovčani imeli, je kralj Tvtko zgradil v Herceg Novem tudi skladišče soli in kasneje organiziral tudi prodajo soli, čeprav je imel Dubrovnik monopol nad trgovino s soljo. Tako je Herceg Novi v kratkem času postal novi glavni konkurent Dubrovnika v trgovanju. Ampak Tvrtko ni uspel v svoji nameri, ker je bil takrat Dubrovnik pod Ogrsko in kralj Ludvik I. preprosto ni mogel dovoliti, da Dubrovnik propade.

Tudi sam Dubrovnik se je odločil boriti proti novonastalemu mestu. Ker so vedeli, da mesto ne bo takoj zaživelo so bojkotirali trgovanje s soljo v Bosni in prosili kralja Tvrtka, naj preneha s trgovanjem s soljo v Herceg Novem. Celo odkupovali so sol, ki naj bi bila namenjena v Herceg Novi. Kar pa so bili Dubrovčani najbolj vešči v diplomaciji so poskusili tudi s to. V Bosno h kralju Tvrtku so poslali vlastelina Dragoja Gučetića. Ta je spomnil Tvrtka na stare privilegije in pogodbe, ki jih je imel Dubrovnik, tako da je Tvrtko popustil in prekinil s trgovanjem soli v Herceg Novem.Dubrovčani so spet začeli trgovati po Bosni. Sicer pa se Tvrtkova odredba ni dosledno upoštevala. Kotorani so še naprej vozili sol v Herceg Novi, Konavljani ter prebivalci drugih dalmatinskih mest pa so kupovali sol prav v tem mestu. Vendar se Herceg Novi nikoli ni razvil v pravo konkurenco Dubrovniku, tako da so monopol nad soljo še naprej imeli v lasti Dubrovčani.

Velika pridobitev za Dubrovniško republiko je bil leta 1333 od Srbov s pogodbo pridobljeni polotok Pelješac s Stonom. Soline so dali v zakup za 5 ter kasneje za 10 let v zameno za določeno količino soli namenjeno za Dubrovnik. Leta 1351 so dali soline v zakup trem moškim (Junijo Kalić, Klimo Držič, Junijo Kašić) za 1060 perperov na leto. V zameno so lahko svobodno uporabljali opremo za pridobivanje soli ter vsak je dobil svojo hišo. Kasneje (v 16. stoletju) so bile soline v Stonu v zamiranju in je Dubrovnik ponujal veliko denarja za njihovo obnovo.

Težko je rekonstruirati število in strukturo zaposlenih. Pri mobilizaciji iz leta 1381 imamo zapiske o 50 zaposlenih. Tudi navadno delo je bilo plačano, obveznosti prebivalcev Stona in Primorja je bilo delo v solinah po odredbi dubrovniške vlade. Morali so prihajati z določenim številom svoje tovorne živine za prevoz soli iz solnih bazenov do skladišča in od tam do obale za vkrcavanje soli na ladje. Delavci so bili plačani tudi z določeno količino soli in ne samo v denarju.

Konec 15. in konec 16. stoletja so pogosteje aktivnosti Dubrovnika za tehnično izboljšanje solin, za nove stimulacije, glede na proizvedeno količino soli, za zaposlene in oficijale, in tudi za stonskega kneza, od katerega se je pričakovalo, da bo pridobil potrebno delovno silo na delo na solinah iz svojega območja.

Intenzivnejša skrb dubrovniške vlade za povečanje proizvodnje v prvi polovici 17. stoletja v okviru obsežnih mer proti recesiji in za obnovo celotnega dubrovniškega gospodarstva, je ponovno potrdila pomembno mesto proizvodnje soli v Dubrovniški republiki.

Za količino proizvedene soli so točni podatki šele od 16. stoletja. Po svoji naravi ta proizvodnja kvantitativno oscilira. Po ohranjenih podatkih je bilo najboljše obdobje proizvodnje soli od sredine 16. do sredine 17. stoletja.

Benetke – največja konkurenca Dubrovniku

Dubrovniku so poleg mest na vzhodni obali Jadranskega morja, ki so se nahajala v njegovi bližini, kot so Bari, Kotor ter druga mesta, največja konkurenca bile Benetke. Beneška republika je bila izredno trgovsko usmerjena in je terjala k monopolu nad Jadranskim morjem, da bi povečala svoj vpliv, svoje bogastvo in da bi postala absolutni gospodar Dubrovnika, kot so bili gospodarji ostalih dalmatinskih mest. Benečani so vedno usmerjali svojo trgovino proti vzhodu, tako da jim je bil Dubrovnik izreden konkurent v vseh vejah trgovine, prav tako tudi v trgovini s soljo.

Benetke s trgom sv. Marka in pogledom na Doževo palačo

Benetke s trgom sv. Marka in pogledom na Doževo palačo

Prevoz soli iz Stona v področje Neretve in Dubrovnika je bila pod vse strožjo kontrolo. Ekspanzija beneškega monopola trgovine s soljo in beneškega načina plovbe po Jadranu so pogosto zadajali Dubrovčanom veliko skrbi in težav. Benetke so kmalu sredi 16. stoletja iztržile od Turkov, da Firence (njihov poslovni partner) v Neretvi zgradijo dva skladišča soli. Dubrovnik je vložil veliko napora in denarja, da je odstranil to nevarno konkurenco. Največje ter najtežje dejanje, ki so ga Benečani naredili, da si priskrbijo monopol nad trgovino s soljo z deželami v notranjosti polotoka, je bilo sredi 17. stoletja. Benečani so izdali ukaz, da po Jadranskem morju lahko prevažajo sol le beneški podaniki, kasneje pa, da se po Jadranskem morju lahko prevaža le beneška sol. Benečani so nadaljevali s svojo težnjo po monopolu nad trgovino s soljo. Nagajali so Dubrovčanom pri dovozu soli iz Apulije ter iz Stona do Neretve. Zaplenjevali so njihove ladje s soljo. Konkurenco Dubrovčanom v trgovini s soljo z notranjostjo Balkanskega polotoka so razvijali v mestih Makarska in Kotor, vendar je Dubrovniku uspelo, da je dobil od trškega sultana privilegij, da lahko le Dubrovčani prodajajo sol na njihovem ozemlju, Benečanom pa se je to prepovedano.

Viri in literatura:

  • Carter Francis W., Dubrovnik (Ragusa). A classic city – state (London 1972)
  • Jireček Konstantin, Cvjetković Božo, Važnost Dubrovnika u trgovačkoj povijesti srednjega vijeka (Dubrovnik 1915)
  • Babić Anto, Zgodovina narodov Jugoslavije I, 12. poglavje: Dubrovnik od nastanka do konca XV. stoletja (Ljubljana 1953)
  • Foretić Vinko, Povijest Dubrovnika do 1808, prvi dio: Od osnutka do 1526 (Zagreb, 1980)
  • Stulli Bernard, Povijest Dubrovačke republike (Zagreb, 1989)
  • Cvjetković Božo, Uvod u povijest Dubrovačke republike (Dubrovnik 1916)
  • Voje Ignacij, Poslovna uspešnost trgovcev v srednjeveškem Dubrovniku (Ljubljana 2003)
  • Gošić Nevenka, Osamsto godina povelje bosanskog bana Kulina (Sarajevo 1989)
Up Next

Related Posts