Na današnji dan leta 1814 se je začel Dunajski kongres, zborovanje predstavnikov večine evropskih držav oziroma mirovna konferenca, ki naj bi uredila razmere v Evropi po Napoleonovem padcu.

Kongres naj bi razveljavil ozemeljske spremembe, ki so bile posledica francoske revolucije in Napoleonove politike širjenja francoskega gospostva. Predstavniki zmagovitih držav so hoteli obnoviti dinastično oziroma absolutistično vladavino 18. stoletja in zatreti revolucionarne ideje in gibanja. Kongresu – na njem se je zbralo 90 vladarjev velikih in malih samostojnih kraljevin, 53 vladarjev nesamostojnih območij in 215 vodij knežjih hiš – so predsedovali zastopniki štirih evropskih velesil – Velike Britanije, Avstrije, Rusije in Prusije – z avstrijskim kanclerjem Metternichom na čelu.

Namen kongresa je bil začrtati nove meje na političnem zemljevidu Evrope po vojaškem porazu Napoleonove Francije in njegovem izgonu na otok Elbo.

Po osmih mesecih pogajanj se je morala Francija vrniti v okvire iz leta 1792, avstrijskemu cesarstvu pa je bilo vrnjenega veliko ozemlja, med drugim tudi tisto, ki je sodilo v Ilirske province. Sprejeli so še nekaj sklepov splošnega pomena: prepovedano je bilo trgovanje z ljudmi, vsem vladam so priporočili, naj sprejmejo dogovor o enakopravnosti Židov, urejena je bila rečna vožnja in sprejet pravilnik mednarodne diplomacije. Dunajski kongres je za Slovence pomemben tudi zato, ker je avstrijskemu cesarstvu pripojil nekdanje beneške posesti, in to je za pol stoletja združilo vse Slovence v eni državi.

Dunajski kongres je bil pogosto kritiziran zaradi zanemarjanja nacionalnih in svobodomiselnih idej. Posledice so se čutile skozi vse 19. stoletje, od demonstracij preko revolucij vse do vojn.

Kongres je zadeval oblikovanje celotne Evrope po napoleonskih vojnah, z izjemo mirovnih pogojev s Francijo, ki so bili že določeni s pariškim mirovnim sporazumom, podpisanim 30. maja 1814.