12. julija 1536 je v Švici umrl nizozemski renesančni humanist, književnik, filolog, filozof in teolog Erazem Rotterdamski. 

Erazem Rotterdamski naj bi bil rojen oktobra 1466, vendar ta podatek ni potrjen. Bil je sin duhovnika in je v svojem življenju sledil očetovim stopinjam. Šolal se je v Deventeru (Nizozemska) in s’Hertogenboschu (Nizozemska), kjer se je prvič srečal z humanističnimi idejami.

Okoli leta 1485 je vstopil med avguštince in se začel izobraževati za duhovnika. Po zaključenem šolanju je nekaj časa delal kot škofov tajnik v Cambraju, a ga je škof kmalu poslal na študij teologije v Pariz, kjer je ostal do leta 1499.

V kasnejših letih je veliko potoval. Najprej se je odzval povabilu v Anglijo, od koder se je po več letih preselil v Italijo, da bi dokončal študij. V Bologni in Benetkah se je posvetil teologiji in doktoriral. Leta 1509 se je vrnil v Anglijo, kjer je dlje časa bival v hiši Thomasa Mora in služboval kot učitelj. Na celino se je vrnil šele leta 1515, kjer se je zadnja leta svojega življenja ubadal z reformacijo in se spustil v buren teološki spor z Martinom Luthrom. Ko se je njegovo zdravje poslabšalo se je odločil sprejeti vabilo in se vrniti na rodno Nizozemsko. Selitev pa je preprečila njegova nenadna smrt

S svojo sposobnostjo mu je že zelo zgodaj uspelo pridobiti slavo izobraženega teologa in humanista. Znotraj cerkve je užival intelektualno avtonomijo ustvarjanja pod statusom laičnega teologa, kar mu je omogočala finančna podpora mecenov znotraj Cerkve. Finančna odvisnost ga ni ovirala od kritike duhovnega stanja v Cerkvi, ki jo je razkrajal Lutrov reformizem, le-ta pa se mu je zdel preradikalen. Disput med Erazmom in Luthrom o svobodni volji je postal središčni filozofsko-teološki spor. Čeprav je Martin Luther zagovarjal podobna stališča kot Erazem Rotterdamski, sta imela zelo različen pogled na človekovo svobodno voljo. Rotterdamski je zagovarjal stališče, da je človekova volja povsem svobodna, medtem ko se Luther s tem ni strinjal in je zagovarjal stališče, da iz nas govori Bog, ki za nas sprejema odločitve in sodi kaj je moralno in kaj ne. To nestrinjanje je vodilo do burnih besednih dvobojev, ki so pokazali, da ne gre le za vprašanje človekove svobodne volje, ampak za spopad med renesančnim humanizmom (Rotterdamski) in protestantskim fundamentalizmom (Luther). Šlo je za soočenje dveh vélikih duhov tistega časa.

Gre za razhajanje dveh intelektualno vodečih paradigem takratnega časa – svetovljanskega humanizma, ki ga je zastopal Erazem, in lokalnostjo reform različnih cerkvenih reformatorjev. Kot precej svobodomiselni kritik tedanjih razmer, si je pridobil nasprotnike tudi v Cerkvenih krogih.

Najbolj poznano njegovo delo je šaljivoironična satira »Hvalnica norosti« (latinsko: Stultitiae Laus), ki je Erazmovo najpomembnejše delo. Je satira, ki jo je posvetil svojemu prijatelju, prav tako humanistu, Thomasu Moru. Zasnoval jo je leta 1509, prvič pa je bila natisnjena leta 1511 v Parizu. V času avtorjevega življenja je bila še večkrat prevedena in natisnjena. Čeprav Hvalnica norosti ni Erazmovo najbolj učeno ali najbolj pobožno delo, ga poznavalci označujejo kot edinstvenega in izjemnega. V delu je Rotterdamski satirično opisal svoje ideje. Predstavil je potrebo po reformaciji cerkve in zaničeval duhovništvo, ki se okorišča z denarjem pridobljenim zaradi ljudske neučenosti.

Erazem je obvladal več jezikov in je tako lahko primerjal različne prevode Svetega pisma.

Tako je hitro uvidel napake katoliške cerkve. Trdil je, da je krščanstvo življenjska pot in ne le sodelovanje pri nesmiselnih obredih. Zato se je zavzemal za prevod Svetega pisma in drugih verskih spisov tudi v druge jezike, si čimer bi ti postali vsem dostopni. Želel je reformirati cerkev – v svojih delih je satirično razkril duhovnike, njihovo izkoriščanje vernikov in njihov razkošen življenjski slog.

Rotterdamski je znan tudi po svojem prevodu Nove zaveze v grščino – prvo natisnjeno verzijo krščanskih grških spisov nasploh. Izdana je bila leta 1516, na tem prevodu pa so temeljili tudi kasnejši prevodi v nemščino, angleščino, italijanščino in španščino.

Kljub prevodu Nove zaveze, ki je zelo pripomogla k kasnejši reformaciji pa je Erazem zavračal sodelovanje v pomembnih teoloških razpravah. Ameriški kalvinistični teolog David Schaff je o njem celo zapisal, da je »umrl v osami in ni pripadal nobeni religiji. Katoličani si ga niso hoteli lastiti, protestanti pa si ga niso mogli.« Erazem Rotterdamski je največji predstavnik srednjeevropskega humanizma. Prizadeval si je za združitev krščanske filozofije z antično humanostjo.

Zagovarjal je neodvisnost uma od vsakršne avtoritete in s tem tudi, da je v vprašanjih vere vsakdo odgovoren le samemu sebi oziroma svoji vesti.

Na Erazmov duhovni razvoj je vplivalo že krščansko okolje v katerem je odraščal. V Deventerju je bil del bratovščine, ki je priznavala moderno pobožnost. Ta zavrača racionalistično srednjeveško sholastiko in razkošno krščansko obredje. Etiko so postavljali pred dogmatiko, torej so poudarjali da je človek kristjan šele ko veri sledi v duhu in ne sledi le tradicijam in obredom.

Umrl je zaradi griže 12. julija leta 1536.