Osemnajstega oktobra 1663 se je v Parizu rodil princ, ki so ga krstili za Evgena. Ime je dobil po očetu Evgenu Maurice Savoya-Carignana grofa de Soissonsa, ki je bil poročen z Olimpijo Mancini. Evgenov oče je imel za seboj uspešno kariero. Tudi mati je izhajal iz ugledne družine, bila je namreč nečakinja pomembnega državnika kardinala Mazarina. Pri desetih letih je Evgen izgubil očeta, kmalu pa je morala mati zaradi nekega škandala oditi v tujino. Za malega Evgena je skrbela babica v Parizu.
Evgen je bil telesno šibak in sorodniki so menili, da mu bo najlažje, če bo šel v duhovniški poklic. Evgenu to ni najbolj dišala in nekako se je uspel zriniti v vojaški poklic. Ne glede na to, da je lahko tudi duhovniška kariera zanimiva, pa je zagotovo vojaška še bolj zanimiva. Evgena so zanimale vojaške knjige in tudi matematika. Evgen je zaprosil za sprejem med dragonce, a je kralj Ludvik XIV. njegovo prošnjo zavrnil. Verjetno je bil vzrok za kraljevo zavrnitev tudi škandal Evgenove matere. Evgen se je odločil, da poišče srečo drugje julija 1683 je odšel na Avstrijsko Nizozemsko od tam pa v Passau. Tam je stopil v vojaško službo rimsko-nemškega cesarja Leopolda I. In začela se je briljantna kariera velike vojskovodje.
Evgen starejši brat Ludvik je vodil regiment (polk), a je v boju padel julija 1683. Evgen je upal, da bo prevzel poveljevanje regimentu, a je cesar poveljevanje že zaupal nekomu drugemu. In Evgen je potem začel vojaško pot kot prostovoljec v enotah, ki so branile Dunaj, ki so ga oblegali Turki. Že decembra 1683 je Evgen prevzel poveljevanje nad regimentom dragonarjev. Sodeloval je v bojih na Madžarskem, kjer sta se vojskovali Avstrija in Turčija. S svojimi vojaki je sodeloval v bojih na Madžarskem. Tam so se spopadale avstrijske in turške čete. Pomembne bitke so bile pri Estergomu in Budimu 1684 in 1685. Evgen se je izkazal in že konec leta 1685 je prevzel poveljevanje nad dragonsko brigado in postal je general. V bojih brigade pri Budimu leta 1686 je bil ranjen. Ranjen je bil tudi ob napadu na Beograd 6. oktobra 1688. Že pred tem je bil povišan v čin feldmaršala. Dve leti kasneje je bil v Piemontu, kjer je sodeloval v zavezniški vojski cesarskih, savojskih in španskih čet nasproti Francozom.
Prvi vrhunec kariere je Evgen dosegel z odmevno zmago avstrijske vojske proti Turkom pri Senti 12. septembra 1697. Ta zmaga je Habsburžanom omogočila oblast nad celotno Madžarsko in Transilvanijo. To si je zagotovila z mirom v Sremskih Karlovcih. V tednih po zmagi pri Senti je Evgen prodrl celo do Sarajeva, a se je moral umakniti. Nekaj tednov po zmagi pri Senti je Evgen oktobra 1697 prodrl celo do Sarajeva, vendar se je moral vrniti na sever. Z zmago pri Senti je Evgen postala najslavnejši poveljnik v Evropi.
Naslednja velika vojaška operacija, v kateri je sodelovale Evgen Savojski je bila španska nasledstvena vojna. Ta se je začela po izumrtju španske veje Habsburžanov leta 1700. Ker španski kralj Karel II. ni imel moških potomcev, za svojega naslednika pa je izbral vnuka francoskega kralja Ludvika XIV, je izbruhnila vojna. Avstrijski Habsburžani so tudi trdili, da so legitimni dediči španske krone. Avstrija sicer ni bila pripravljena na vojno vendar je Evgen skupaj z nadvojvodo Jožefom (kasnejšim cesarjem Jožefom I.) uspel prepričati cesarja Leopolda, da je stopil v vojno. Evgen je v vojni poveljeval vojski v Italiji. Večkrat je skupaj angleškim vojskovodjem Marlboroughom premagal Francoze. V nadaljevanju vojne se je vojskoval tudi na Nizozemskem. Leta 1703 je Evgen postal Dvornega vojaškega sveta (nekakšen načelnik generalštaba), kar je ostal vse do svoje smrti.
Hitro po koncu španske nasledstvene vojne je spet izbruhnila vojna na vzhodu, spet sta se vojskovali Avstrija in Turčija. Evgen je Turke premagal v bitki pri Petrovaradinu 5. avgusta 1716 in leto dni kasneje je zasedel Beograd. Z mirom v Požarevcu je Avstrija dobila severno Srbijo in Evgen je bil imenovan guvernerja zasedenih ozemelj.
Po vojni s Turki je Evgen postajal vse bolj svetovalec svojega cesarja Karla VI. Postal je guverner Avstrijske Nizozemske (Belgija). Do konca življenja ni več sodeloval v vojnah, razen malo pred smrtjo v poljski nasledstveni vojni med leti 1734 in 1736. Evgen je bil vojskovodja, ki se je za nasprotnikom spopadal na različne način in tudi zmagoval na različne načine, lahko z direktnim napadom ali z obkoljevanjem. Njegovo vojaško znanje in sposobnosti so Avstriji omogočili, da se je konec 17. in v začetku 18. stoletja utrdila kot vodilna sila med nemškimi državami. Evgen je bil velik ljubitelj znanosti in umetnosti. Imel je bogato knjižnico in prekrasen grad Belvedere na Dunaju, ki ga lahko občudujemo še danes. Zanimivi so tudi njegovi gospodarski poskusi. Po zmagi pri Senti je dobil v last posesti v Baranji, ki so danes znane kot Belje. Ker pa Evgen ni bil poročen in ni imel potomcev je to posestvo po njegovi smrti vse do konca prve svetovne vojne bilo upravljano kot dvorna posestva.
Evgen je umrl 21. aprila 1736. Kot zaslužnega moža, so ga pokopali v katedrali svetega Štefana.
Vojskovanje Evgena Savojskega so v svoja literarna dela vpletli Miroslav Malovrh. Ljubezen in junaštva strahopetnega praporščaka, 1910, Peter Bohinjec: Za poklicem, 1912 in Ivan Tavčar: Visoška kronika, 1919.
Po njem so poimenovali tudi različne stvari. Tako se je cesta čez prelaz Vršič, ki so jo zgradili med prvo svetovno vojno imenovala Prinz-Eugen-Strasse. Na Dunaju in v Budimpešti stojita kipa z njegovo upodobitvijo. V avstro-ogrski mornarici je nekaj ladij nosilo njegovo ime. Po njem so, zanimivo leta 1915 v Veliki Britaniji imenovali vojaško ladjo, ki je bila edina poimenovana po poveljniku kopenske vojske. Med drugo svetovno vojno sta delovala križarki v nemški in italijanski mornarici, ki sta se imenovali Princ Evgen. Verjetno najbolj znano poimenovanje po Evgenu Savojskem pa je zloglasna 7. SS divizija Prinz Eugen, ki so jo ustanovili iz folksdojčerjev iz Banata, NDH, Madžarske in Romunije. Med vojno je delovala v glavnem na jugoslovanskem ozemlju, kjer so njeni pripadniki storili veliko zločinov proti civilnemu prebivalstvu.
BB
Viri: Wikipedia
Slikovno gradivo: Jacob van Schuppen (1670–1751), Prinz Eugen von Savoyen https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Prinz_Eugene_of_Savoy.PNG (izrez)
