17. septembra 1890 se je v Zakojci rodil slovenski pisatelj, dramatik, urednik, pesnik in prevajalec, France Bevk.

Rodil se je v bajtarski družini kot najstarejši od osmih otrok vaškega čevljarja Ivana in žene Katarine. Končal je ljudsko šolo v Bukovem, bil krajši čas trgovski vajenec v Kranju, nato je šolanje nadaljeval na učiteljišču v Kopru in Gorici. Po maturi leta 1913 je učil v vasi Orehek, Cerkno pri Cerknem, leta 1916 je bil zaradi pisanja črtic s protivojno tematiko kazensko premeščen v Novake. Leta 1917 so ga vpoklicali v vojsko na vzhodno fronto v Galicijo in Bukovino.

Po vojni je opustil učiteljski poklic, leta 1919 je postal urednik ljubljanskega Večernega lista, nato še kulturne rubrike časopisa Slovenec.

V Gorici je za prihodnji dve leti prevzel uredništvo Mladike. Hkrati se je posvetil gledališču; vodil je Ljudski oder in režiral. Urejal je tudi politični časnik Goriška straža in humoristični Čuk na pal’ci, leta 1923 je postal ravnatelj Narodne knjigarne v Gorici, urejal je knjige, zbiral slovstveno izročilo, predvsem pa veliko pisal.

Zaradi ene od satiričnih pesmi, objavljene v Čuku na pal’ci, je bil štiri mesece zaprt.

Po podpisu Rapalske pogodbe je bilo za primorske Slovence vedno težje, še posebej oteženo je bilo kulturno in ustvarjalno delovanje. Tudi za Bevka so sledila leta hišnih priporov, zaporov, konfinacij, ko pa je bil prost, je potoval in dejavno sodeloval na kongresih kluba PEN (tudi v Barceloni, Parizu in Pragi). Urejal je še Naš glas, Edinost in Razglede v Trstu.

Do leta 1943 je bil po italijanskih zaporih, se istega leta pridružil partizanom in postal eden izmed voditeljev narodnoosvobodilnega gibanja v Slovenskem primorju (predsednik Pokraijnskega odbora OF za Slovensko Primorje in Trst); do konca vojne in po osvoboditvi je deloval v organih oblasti: 1944 član predsedstva SNOS in zvršnega odbora OF ter predsednik PNOO za Slovensko Primorje, predsednik Slovensko-iltalijanske antifašistične unije v Trstu, podpredsednik Prezidija Ljudske skupščine LRS (1947-53), večkrat republiški in zvezni poslanec in bil član delegacij, mdr. na mirovni konferenci v Parizu 1946. Pogosto se je srečeval z mladimi bralci. Od 1950 je bil dva mandata predsednik Društva slovenskih pisateljev, predsednik Ljudske prosvete, podpredsednik Slovenske matice in član SAZU (od 1953; 1960-66 tajnik njenega razreda za umetnosti),

Po drugi svetovni vojni je sprva živel v Trstu, nato pa v Ljubljani, kjer je na svoj 80. rojstni dan umrl. Pokopan je v Solkanu.

Franceta Bevka najbolj poznamo po njegovi mladinski literaturi. Pred vojno in po njej je veliko pisal za mladino. Za najmlajše je pripovedoval pravljice, starejše pa vodil po svetu, jih učil kulturnega vedenja ali pa jim pripovedoval o svojem življenju. V mladinska dela je vnesel spoznanja o naravi, družbi in življenju ter domoljubje. V povestih Pastirci, Grivarjevi otroci in Pestrna je mlade bralce popeljal v tolminske hribe, med revne bajtarje in dninarje. Knjiga Tonček pripoveduje o dečku, ki je živel v Gorici, kjer so fašisti zaprli vse slovenske šole in se je zaradi tega moral učiti italijanski jezik. Pomembno delo je tudi zgodba Lukec in njegov škorec, v kateri opisuje, kako sta Lukec in njegova mati krenila na pot z ladjo proti Ameriki, kjer ju je čakal oče, ki je še pred njima odšel služit in poskusil »priti do kruha« v t. i. obljubljeni deželi. Zelo priljubljena je bila Knjiga o Titu, zaradi katere ga je marsikdo pozneje ožigosal celo kot režimskega pisatelja, pozabljajoč, da je Bevk velik del svojega opusa pred vojno objavil v katoliški reviji Dom in svet.