4. decembra 1892 se je v Galiciji v Španiji rodil španski general in diktator, Francisco Franco.

Oče je bil andaluzijskega porekla, vendar je bila družina premeščena v Galicijo, saj je deloval v španski mornarici, kakor že mnogi njegovi predniki. Mati je izhajala iz zgornjega srednjega razreda in se je s Francovim očetom poročila leta 1890. Rodila je pet otrok, tri fante in dve deklici.

Polno ime generala Franca je bilo Francisco Paulino Hermenegildo Teódulo Franco y Bahamonde Salgado Pardo de Andrade.

Bil je monarhist in je v armadi naglo napredoval, dokler ni 1931 kralj Alfonz XIII. abdiciral. Pod republikansko vlado nekaj časa ni več užival naklonjenosti, toda že 1935 je postal načelnik general štaba. Leta 1936 se je sprva obotavljal pridružiti vojaški zaroti, nato pa je julija iz Maroka v Španijo povedel čete, da bi strmoglavil republiko. Po načrtu se je upor začel v Španskem Maroku, kjer je poveljstvo prevzel general Franco, in na Karibskih otokih 17. julija 1936. V naslednjih dveh dneh se je upor pričel širiti tudi v sami Španiji, in sicer od Andaluzije proti severu. Simpatije z desnico so bile očitne predvsem na konservativnem severu v Kastiliji, Pamploni in Burgosu.

Do 22. julija, ko so vojaški zarotniki že upali, da bodo imeli celoten nadzor nad Španijo ter zmago v žepu, se je izkazalo, da se je Španija razdelila med dva tabora. Do tedaj so uporniki že zavzeli dober del severne in severovzhodne Španije, Kanarske otoke, Mallorco, Ibizo, Španski Maroko ter določene predele Andaluzije.

Že pred vojno se je Španija delila na dva dela, in sicer na tiste, ki so podpirali levi in tiste, ki so podpirali desni blok. Tako je približno enak del prebivalstva podpiral obe strani, trdna in odločna politika pa se tako ni mogla vzpostaviti. Hitra zmaga ene ali druge strani je vsakič padla v vodo, saj se na oblasti ni nobena obdržala za dolgo. Razlog za dolgotrajno vojno je tudi v tem, da je mednarodna skupnost, kljub zavezi h nevmešavanju v španske zadeve, aktivno delovala in podpirala eno in drugo stran, kar je vojno iz nekaj mesecev raztegnilo na tri leta.

Republika se je tudi po umaknjeni podpori Sovjetske zveze uspela obdržati še pol leta, kar lahko pripišemo dobri vojaški organizaciji. Drugi razlog za podaljšanje vojne pa je bila tudi Francova previdnost, ki je raje napadal počasi in zanesljivo.

Proti koncu vojne je med najbolj znanimi bitka na Ebru, ki je velikokrat služila kot tema raznih pesmi, knjig in poezije. Nenazadnje je trajala več kot tri mesece. Republika je v tej bitki izgubila 20.000 vojakov, 55.000 je bilo ranjenih. Republikanska vojska je bila uničena, druga kot umikov ali obrambe akcije pa ni bila več sposobna. Utrujenost od vojne in pesimizem sta počasi načenjala republikansko Španijo, nezadostna prehrana pa je demoralizacijo samo še pospešila. Upanja za premirje ali mir ni več bilo, saj je bil Franco odločen, da bo zahteval brezpogojno vdajo republike.

Leta 1939 sta Britanija in Francija priznali Francov režim, s čimer je upanje republikancev dokončno umrlo.

Civilisti in vojni begunci so bežali v Francijo. Komunistična oblast se je zlomila, 26. marca pa je nacionalistična vlada zakorakala v Madrid ter zasegla še ostanek republikanskega ozemlja.

1. aprila je Franco razglasil konec državljanske vojne. Njegovi privrženci so ga glasno pozdravljali, ostali pa so z grozo zrli v prihodnost. Resničnost je bila tako strahotna, da so nekateri, raje kot živeli v Francovi diktaturi, naredili samomor.

Njegov režim je združeval tradicionalni konservativizem s fašističnimi prvinami. Med drugo svetovno vojno je ostal nevtralen, čeprav naklonjen Nemčiji in Italiji. Po njej se je odločil za nekoliko liberalnejšo notranjo politiko in 1969 princa Juana Carlosa, vnuka Alfonza XIII., imenoval za svojega naslednika po svoji smrti in za dediča obnovljenega španskega prestola.

30. oktobra 1975 je Franco za posledicami parkinsonove bolezni padel v komo in je bil umetno ohranjan pri življenju. Njegova družina se je morala odločiti glede odklopa z apartov, kar so slab mesec kasneje tudi storili. Uradno je Franco umrl 20 novembra 1975 zaradi odpovedi srca.