Friderik Viljem I. Pruski

31. maja 1740 je umrl pruski kralj Friderik Viljem I. Pruski, ki je vladal od leta 1713. Nasledil ga je njegov sin, Friderik II. Veliki.

Friderik Viljem I. je bil znan predvsem po tem, da je postavil temelje pruskemu militarizmu, zato so ga imenovali tudi Vojaški kralj. V državi je vpeljal varčevanje, v vojski disciplino, v administraciji centralizem, podpiral je razvoj trgovine, obrti ter formiral močno vojsko. Zavračal je intelektualno delo in umetnost. Odločal se je na osnovi izkušenj, svojih in tistih, ki jih je povzel iz očetovega in dedovega vladanja.

Bil je sin Friderika I. in Sophie Charlote von Hannover. Kot otrok je tri leta preživel na hanoverskem dvoru v francosko govorečem okolju pri babici Sophie von Hannover, skupaj s sestrično Sophie Charlotte, kasnejšo soprogo, in bratrancem, kasnejšim angleškim kraljem Jurijem II.

Pripadnik garde Lange Kerls.Tudi po povratku v Berlin so ga vzgajali francoski hugenotski vzgojitelji, tako da se je le slabo naučil nemško. Do učenja iz knjig je čutil odpor, hitro pa je zelo dobro razumel delovanje državne uprave in vojske. Ko je bil star 10 let mu je oče podaril grad in pripadajoče posestvo Wusterhausen. Iz sinov svojih podanikov si je ustvaril gardo, ki je bila zametek kasnejše elitne enote imenovane Lange Kerls. Leta 1702 je postal član tajnega državnega sveta in potem vojnega sveta, kjer se je seznanjal s podrobnostmi vladanja in vojske.

Iz posestva Wusterhausen je v desetih letih naredil avtonomno podjetje, miniaturno poskusno državo, na kateri je v majhnem preizkušal, kar je kasneje prenesel na celotno državo. Preprosto grajeni grad mu je tudi kasneje služil kot poletna rezidenca in mesto oddiha.

Leta 1706 se je poročil s sestrično Sophie Dorotheo von Hannover, hčerko angleškega kralja Jurija I. Imela sta 14 otrok.

Prisoten je bil pri bitki med cesarsko zavezniško vojsko in Francozi 11. septembra 1709, ki je poznana kot pokol pri Malplaquetu, ker je ta dan umrlo na obeh straneh 36.000 mož. Dve tretjini izgub so utrpeli zmagoviti zavezniki, ki so bili tako oslabljeni, da vojne niso mogli nadaljevati.

Leta 1710 je prvič posegel v dejansko politiko, ko je opozoril očeta na slabo gospodarjenje prvega ministra, kar je sprožilo revizijo poslovanja in odpust ministra. Oče je tedaj poveril upravljanje države sinu. Leto kasneje so v nordijski vojni Rusi pri napadu na Švedsko brez dovoljenja prečkali nevtralno Prusijo in takrat sam ni mogel narediti ničesar v obrambo dežele, ker je njegova vojska pomagala zaveznikom v vojni za špansko nasledstvo. Takrat si je utrdil prepričanje, da država potrebuje samostojno vojsko in samostojno obrambo.

Leta 1713 je ob smrti očeta prevzel vladanje in že imel izoblikovano stališče, kako je treba vladati.

Ko je prevzel oblast je takoj prevzel tudi vse niti v svoje roke. Ukinil je vse izdatke, ki niso bili nujno potrebni. Stroške dvora je zmanjšal na petino. Od 24 gradov jih je ohranil 6. Od 700 sob berlinskega gradu jih je uporabljal le še 5. Preklical je vsa naročena dela. Zaposlenim, ki so ostali, je močno znižal prejemke. Izpraznjeni državni zakladnici je dal novo osnovo s pretopljeno dvorno srebrnino, bakrene kipe je namenil za topove. Kraljevo posest je proglasil za nedeljivo in neodtujljivo. Zaprl je opero, hkrati pa so tudi akademije ostale brez podpore.

Izdelal je državni proračun, v katerem je predvidel vse letne prihodke in izdatke in ni dovolil nobenega odstopanja. Zadolževanje ni bilo več dovoljeno. Ustanovil je generalni direktorat za finance in generalni komisariat za vojsko, ko pa sta začela med seboj tekmovati za prihodke, ju je 1722 združil v en sam direktorat, ki ga je osebno usmerjal.

Deželo je razdelil na kantone, kjer je ustanovil urade, ki so izvajali odločitve direktorata. Kantoni so bili tudi osnovne enote organiziranja vojske.

Vzgojil je nov tip nepolitičnega pruskega državnega uradništva, za katerega so bili značilni delavnost, varčnost, zvestoba, velik čut pripadnosti državi. Uradniki so bili vedno zaposleni zunaj domačega kraja.

Na novo je dal oceniti velikost posestev, kvaliteto tal, donosnost. Namesto mnogih davkov je uvedel enega, ki je obvezoval vse prebivalstvo, vključno plemstvo. Obveznost plemičev, da s svojimi ljudmi sodelujejo v vojski, je dokončno nadomestil z denarnim plačilom. S časom je vse večji del davkov prispevalo meščanstvo, ki je bilo deležno velikih gospodarskih vzpodbud.

Prihodki od davkov so se v času njegovega vladanja podvojili, vsebina državne zakladnice (v kleti berlinskega gradu) je narasla na 8 milijonov talarjev.

Izdelal je načrt gospodarskega razvoja in omogočil njegovo uresničitev z ustreznimi predpisi, omejitvami in vzpodbudami, tako v mestu, kot na deželi. Vzpodbujal je melioracijska dela za izboljšanje tal. Prepovedal je izvoz surovin (npr. volne) in uvoz izdelkov (npr. tkanin), vzpodbujal domače in tuje podjetnike in strokovnjake k odpiranju delavnic in tovarn (npr. tekstilni obrat Lagerhaus v Berlinu, ki je dobil naročilo za opremo vojske). Bogatim meščanom je naročil, naj gradijo velike hiše, Berlin se je povečal na 80.000 prebivalcev.

Prizadeval si je, da bi postalo osnovno šolstvo obvezno. Na univerzah v Halleju in Frankfurtu na Odri je dal odpreti katedre za izobraževanje državnih uradnikov, ki so bile zametki kasnejših ekonomskih in administrativnih šol. Napredovala je medicina, ki je bila potrebna za vojsko.

Največ pozornosti pa je Friderik Viljem posvečal vojski, za katero je šlo 85% državnega proračuna. Z vojsko je nevtraliziral tudi prvotni odpor plemstva proti reformam. Plemiške sinove je vključil v oficirske šole in tako iz političnih nasprotnikov polagoma vzgojil privržence državi in kralju. Plemičem je ponudil tudi sodelovanje v državnih službah, prepovedal pa jim je službovanje v tujih vojskah. Tako se je iz plemičev izoblikoval stan pruskih oficirjev, od katerega je zahteval poslušnost, vztrajnost in popolno pripadnost vladarju. Kmetom je naložil splošno vojaško obveznost v odvisnosti od gmotnega in socialnega položaja njihovih družin. Vojska je v njegovem času narasla na 76.000 mož, bila je četrta po velikosti (za francosko, nizozemsko in rusko) in je postala samostojna sila v oblikovanju evropske politike.

Friderik II. VelikiNjegov sin, prestolonaslednik Friderik je že v otroštvu sprejel očetove ideale, strogost, delavnost, varčnost, nepodkupljivost. Zanimal pa se je tudi za glasbo, literaturo in znanost. Zlasti glasba pa se je očetu zdela največje zapravljanje časa in denarja.

Leta 1730 je zato Friderik s prijateljem skušal pobegniti v Pariz, da bi se izognil očetovemu vplivu. A pobeg se je ponesrečil. Oče je dal prijatelja usmrtiti, Friderika pa je zaprl v trdnjavo Küstrin ob Odri.

1733 mu je vsilil zakon, potem pa sta se pobotala in v letih 1736 do očetove smrti leta 1740 je z ženo prebival v gradu Rheinsberg, kjer je lahko študiral po svoje.

Up Next

Related Posts