Gaj Julij Vepo(n) in Boniata

Poznati antičnega prebivalca našega ozemlja po imenu, priimku, poreklu, je redka priložnost in ena takih sta prebivalca Celeje Gaj Julij Vepo(n) in njegova žena Boniata.

Rimljani so prve stike z našim prostorom navezali že v drugem stoletju pr. n. š., šlo je za trgovske stike.  Za rimsko dobo na Slovenskem pa štejemo čas, ko so nastale rimske naselbine s pripadajočim ozemljem in upravo. Za velik del našega ozemlja je to čas Cezarja in Avgusta, torej od zadnjih desetletij pr. n. š. Najprej so nastala trgovska oporišča, nato vojaške postojanke in to so že prvi nosilci romanizacije. Rimljani niso prišli v prazen prostor, tukaj so naleteli na železnodobno civilizacijo pod močnim keltskim vplivom. Noriške pokrajine so Rimljane še posebej mikale, ker so bile bogate z železom. Tako je bilo Noriško kraljestvo okoli leta 15. pr. n. š. mirno priključeno rimski državi.[1]

Po priključitvi se je začelo močnejše priseljevanje romaniziranega prebivalstva (trgovske družine, legijski veterani, …), to je običajno prevzelo nalogo vpeljevanja novih navad in je postalo mestna elita. V Celeji pa je šlo nekoliko drugače. Zaradi mirne priključitve keltska aristokracija ni izgubila toliko moči, ampak je sprejela nove naloge in položaje, ki jih je prinesla rimska uprava. Dokazi keltske etnične pripadnosti so poimenovanja, noša in običaji,  ki jih najdemo na nagrobnikih.

O Gaju Juliju Veponu, enem noriških staroselcev, ki so dobili rimsko državljanstvo, nam govori napis, vklesan na njegovem nagrobniku:

C(AIUS). IULIUS VEPO. DONATUS

CIVITATE. ROMANA. VIRITIM

ET. INMUNITATE. ABDIVO. AUG(USTO).

VIVOS. FECIT. SIBI. ET

BONIATAE. ANTONI(I) FIL(IAE). CONIUGI

ET. [S]UIS[2]

Imeni Vepon in Boniata sta keltski, za južni Norik značilni imeni. Pri imenu Vepo se predvideva, da gre za že latinskemu imenoslovju prilagojeno obliko, ne poznamo pa originalne oblike. Ime Boniata je geografsko še bolj omejeno in se pojavlja izključno v južnem Noriku. Zgodnje stike z rimskim svetom kaže ime Boniatinega očeta Antonija. Vzroki za podelitev državljanstva peregrinom so morali biti tehtni: ali so to bile zasluge, pomembne za Rim, ali pa je bila podelitev politična poteza. Vepon je poleg državljanstva prejel tudi imuniteto[3], kar nakazuje, da je prej opravljal določene dolžnosti, verjetno v vezi z upravno službo in posestjo v Celeji, ki jih je bil nato oproščen. Ne da se reči, ali je kot državljan sodil v optimo iure ali le ius Latii. Slednje je verjetnejše, saj ne navaja pripadnosti k tribusu. V času julisko-klavdijske dinastije je bilo takih podelitev državljanstva malo, pa še ta večinoma Italikom. Sploh se je temu izogibal Avgust. Tako dejstvo, da je bil Vepo med peščico prejemkov državljanstva, kaže na njegov izredni položaj med ljudstvom.[4]

Malo verjetno je, da bi si status pridobil v vojaški službi, ker je bil Norik tedaj komaj anektiran, pa tudi doba služenja ni navedena, kar bi bilo precej neobičajno. Poleg tega je dobil imuniteto, česar odsluženi vojaki niso prejemali. Preostaja torej možnost, da je kot civilist izkazal državi znatno pomoč. Mogoče v zvezi s tem, da okupacija potekala mirno, kar bi se ujemalo tudi z datacijo. Vemo, da je Tiberij v veliki meri ukinjal imuniteto, a Veponu je ni, torej bi lahko bil uradni funkcionar, zagotovo pa je mogel biti lastnik odmerjenih in evidentiranih posestev. Po besedici suis se da sklepati, da je pridobil conubium – torej državljanstvo tudi za ženo in potomce. S postavitvijo nagrobnika Vepon izdaja že povsem romanski pogled na življenje, smrt in grob: tekst v rimskem slogu, nagrobni kamen, grobna parcela ob cesti, ponos na dosežene pravice.[5]

Vepon in Boniata pa nista edina antična prebivalca teh krajev, ki ju lahko tako spoznamo. V Emoni, Celeji in Petovioni poznamo cele družine, ki so se uspele uveljaviti na vojaškem, trgovskem ali političnem področju. Čeprav so časovno zelo oddaljene, pa so za razvoj  našega prostora prav tako pomembne kot katera od kasnejših, bolje poznanih plemiških družin. Zato velja o njih v prihodnje še kaj napisati.


[1] Iva Curk, ”Arma virumque…, Ob tvarnih virih o rimski dobi na Slovenskem, Ljubljana, 1999, str. 9-14.

[2] Jaroslav Šašel, C. Iulius Vepo, Živa antika 4, št. 2 (1954), str. 346 (dalje: Šašel, C. Iulius Vepo).

[3] Immunitas je pomenila privilegirano osvoboditev od finančne, uradne in delovne obveznosti do osebe, mesta ali države.

[4] Šašel Kos, Senatorji, mesta elita, str. 229; Šašel, C. Iulius Vepo, str. 350-355.

[5] Šašel, C. Iulius Vepo, str. 356-357 in 360-361.

 

 

 

Up Next

Related Posts