Grška mitologija – Apolon

Apolon predstavlja enega od dvanajstih velikih olimpskih bogov. Etimologija njegovega imena kakor tudi izvor, ki je s samo etimologijo tesno povezan, do danes še nista povsem razjasnjena.

Slika 1: Apolon Kipar Fidija, 460 pr. n. št.Nekatere navedbe in izročila Apolonov (Ἀπόλλων) izvor postavljajo na področje Male Azije, kjer so v času antike stali številni templji posvečeni njemu v čast in kjer lahko zasledimo številne kulte povezane z Apolonom. Slednje bi naj veljalo še posebej za Likijo (današnja Turčija), s katero ga povezuje predvsem Homerjeva Iliada, za kar mu v kasnejših mitoloških izročilih pridajo vzdevek Likijec (lykeios). Poglobljeno poznavanje ter natančnejše študije tamkajšnjih starodavnih jezikov pa nam nasprotno kažejo, da takšna teza stoji na trhlih temeljih in je zato upravičeno vprašljiva. Trhla pa je tudi teorija Apolonove orientalske etimologije, ki je v sodobnejših raziskavah vedno bolj prisotna. Pri tem nekateri strokovnjaki skušajo Apolonovo ime povezati s hetitskimi božanstvi ter iščejo tesne povezave med Apolonom in hetitskim božanstvom Aplu-jem, katerega so si Hetiti priklicali v spomin in častili ob izbruhih kuge.

Poglobljene in številne raziskave Apolonove etimologije se zato raje in pogosteje naslanjajo na različne antične avtorje. Naštejmo le nekatere primere: Platon (Πλάτων), v delu Kratilos (Κρατυλος), posveča posebno pozornost tesalski različici imena Apolona – Ἄπλουν, pri čemer ime poveže z besedami »odkupiti ali odplačati«, »čiščenje ali očiščevanje«, »enostaven ali preprost« in konec koncev tudi z »nenehno ali večno streljajoč«.

Plutarh (Μέστριος Πλούταρχος) na drugi strani, v delu Moralia (Ἠθικὰ), poveže ime s »slogo ali solidarnostjo«. Skupaj s Hezihij-em (Ἡσύχιος) povežeta dorsko obliko imena – Apellon (άπέλλα) z »ljudsko skupščino« oziroma »ljudskim zborovanjem«, s čimer dodelita Apolonu funkcijo boga političnega življenja. Sam Hezihij Apolonovo ime poveže še z besedo »ovčja ograda«, kar bi lahko pomenilo, da je Apolona smatral tudi kot boga čred. Dorska različica Apolonovega imena je igrala pomembno vlogo tudi v Delfih, najpomembnejšem preročišču antične Grčije, kjer je bil Apellaíos prvi mesec v letu.

V tekstih, ki so napisani v linearni B pisavi, se ime Apolona, kot edinega od velikih panhelenskih in olimpskih bogov ne pojavlja. Namesto tega nastopa, kot samostojno božanstvo, Pajawone (Paiawon) oziroma vsegrško Pajan (Παιάν) ali homersko Pajeon (Παιηωιν), ki predstavlja, po Homerju, zdravnika (grških) bogov. Sočasno je beseda paian povezana tudi s kultnimi in obrednimi pesmimi v čast samemu Apolonu, kar predstavlja etimološko težavo pri ločevanju boga od obrednih pesmi, četudi je Heziod (Ἡσίοδος), v svojih poznejših pesmih, striktno ločil Apolona od Pajana kot boga zdravilstva.

Slika 2: Apolon z liro Atiški rdeči figuralni (z belo podlago) kylix, pripisano slikarju Evfroniju, ok. 470 pr. n. št.Apolon je, po Homer-ju (Ὅμηρος) (v delih Iliada (Ἰλιάς) in Himna Apolonu), sin Zevs-a (Ζεύς) in Leto (Λατώ), k čemur Heziod, v delu Teogonija (Θεογονία), dodaja, da je imel Apolon tudi sestro dvojčico Artemido (Ἄρτεμις). Božanska otroka bi se naj rodila na otoku Delos, kamor se je zatekla Leto, da bi se skrila pred Herinim (Ἥρᾱ) ljubosumjem in besom, ki sta Leto preganjala iz dežele v deželo in z otoka na otok ter ji tako preprečevala miren porod.

Končno je Leto svoj spokoj našla prav na otoku Delos, kjer so jo sprejeli z odprtimi rokami, za kar je otočanom obljubila ustanovitev prekrasnega templja, poleg tega pa poskrbela, da se je otok dokončno ustalil, saj je bil pred njenim prihodom plavajoč. Nekateri viri nasprotno navajajo, da bi naj Delos dokončno zasidral sam Zevs.

Apolon bi se naj rodil v zavetju palme (ali oljke, kot navajajo nekateri viri) pod vzpetino Kintos (Kynthos), kar najbolje opisuje Homer, v svoji Himni Apolonu.

Kljub omenjanju oljke v nekaterih virih, pa je verjetneje, da se je Apolon rodil pod palmo, saj je le-ta kasneje postala simbol otoka Delos. Palma in oltar se kot simbola deloškega svetišča pojavljata tudi v Homerjevem delu Odiseja (Oδύσσεια). Pri rojstvu božjega deteta so sodelovale vse olimpske boginje razen Here in Ejletije (Εἰλείθυια), boginje materinstva, katero je Hera ugrabila prav v ta namen. Načrt Here se je kasneje sfižil, saj so jo, s pomočjo zvijače, ukanila ostala božanstva. Ta so po boginjo materinstva na skrivaj poslala, kakor veter hitro in tiho, Irido (Ἶρις), kateri so za nagrado, obljubili ogrlico iz zlatih niti, ki je merila skoraj 4 metre. Svojo nalogo je Irida uspešno opravila in kar se da hitro pripeljala Ejlejtijo, ki je brez obotavljanja pomagala Leto pri njenem porodu.

Različni raziskovalci grške mitologije so si enotni, da se je Artemida rodila kot prva, torej pred Apolonom in pomagala pri njegovem rojstvu. Nekateri viri, med katerimi je izstopajoča Homerjeva Himna Artemidi, navajajo, da bi se naj Artemida rodila celo dan pred Apolonom na otoku Ortigija (Ὀρτυγία) ter pomagala Leto pri prečkanju morja na Delos, kjer se je kasneje rodil Apolon.

Heziod kot datum rojstva navaja sedmi dan v nekem mesecu. Deloška tradicija pri tem omenja, da je bil to mesec Thargelion, medtem ko delfska tradicija omenja mesec Bysios. Ne glede na tradicijo oziroma izročilo je število sedem postalo posvečeno bogu Apolonu, saj so vsakega sedmega v mesecu ljudje opravljali daritve njemu v čast, kakor tudi pripravljali igre, ki so bile posvečene temu božanstvu.

Brž ko je Zevs izvedel, da je Apolon rojen, je sinu podaril zlato mitro, liro in voz, v katerega so bili vpreženi labodi, ki bi naj po nekaterih izročilih, v času njegovega rojstva plavali v bližini otoka. Da bi mu očetovi darovi tudi koristili, je moral Apolon prvo odrasti, pri čemer je vidno vlogo odigrala Temida (Θέμις), ki ga je takoj po rojstvu začela hraniti z nektarjem in ambrozijo.

Apolon je s pomočjo božanske jedače le v nekaj dneh iz novorojenčka zrasel v čudovitega mladeniča in se s svojim vozom ter oborožen z lokom in puščicami odpravil v deželo Hiperborejcev, da bi v prihodnje razglašal Zevs-ovo voljo ljudem. V deželi Hiperborejcev se ni mudil dolgo, saj je že po letu dni zapustil njihovo deželo in se odpravil v Delfe.

Slika 3: Apolon in Artemida pobijata Niobine otroke Atiški rdeče figuralni krater, ok. 475 - 425 pr. n. št.Takšen potek Apolonovega življenja nam oriše Homer v Himni Apolonu, kjer nam istočasno poda tudi razlago o ustanovitvi Delfov kot preročišča. Apolon se je po potovanju skozi severno in osrednjo Grčijo, kjer je iskal primeren kraj za svoje preročišče, končno ustavil v Delfih pod zasneženim Parnasom (Παρνασσός), ki se mu je zdel pravi kraj za postavitev oraklja. Pred postavitvijo preročišča, ga je čakala še zahtevna naloga, saj je moral pokončati tamkajšnega božanskega varuha, zmaja Pitona (Πύθων) (po nekaterih virih kačo), ki je živel v votlini na sami gori Parnas in je poosebljal temne sile podzemlja. Apolonovo »zlitje« s prejšnjim božanstvom, ki je domovalo na gori Parnas, pojasnjuje njegov vzdevek Apolon Pitijec (Apollon Pythios). Sama zmaga pa Apolonu sprva ni prinesla časti in slave. Namesto tega ga je doletela kazen devetletnega izgona v Tesalijo, kar je zahteval Zevs, saj bi naj, po nekaterih izročilih, bil Piton sin Gaje (Γαῖα). Po vrnitvi in dokončanju svetišča, katerega specifičen del je predstavljal orakelj in ki bi naj bil, po Homerju, iz lovorja, je Apolon začel iskati njegove častilce in duhovnike. Med mučnim iskanjem je Apolon, tik ob obali, zagledal trgovsko ladjo, ki je plula iz Knososa na Kreti v Pilos (Πύλος). Nemudoma se je spremenil v delfina in pohitel na krov trgovske ladje, kjer ga posadka sprva ni prepoznala in se ga je hotela znebiti. Ne glede na sovražno nastrojenost lastnih izbrancev je Apolon s pomočjo božanskega vetra preusmeril ladjo proti Delfom, kjer se je, takoj ob pristanku, trgovcem in mornarjem razkril kot bog. S svojim razkritjem je mlad bog prepričal omenjene, ki so postali prvi duhovniki njegovega svetišča.

Apolonov značaj pa ni bil vselej umirjen in uglajen, saj ga poznamo tudi kot boga bliskovite kazni, s katero sta povezani Apolonova maščevalnost in usodnost. Apolon kot maščevalec je mnogokrat prikazan kot lokostrelec, kar mu doda tudi poimenovanje hekebolos, kar bi naj pomenilo »zadeti od daleč«.

Tako so bile vse nenadne smrti moških plod ran Apolonovih puščic, medtem ko je takšno smrt med ženskami sejala njegova sestra (dvojčica) Artemida. S kruto maščevalnostjo Artemide in Apolona je povezana tudi zgodba o kraljici Teb ter Tantalovi (Τάνταλος) hčeri, Niobi (Νιόβη). Slednja je bila mati sedmih sinov in hčera, na katere je bila izredno ponosna. Tega pa ji ni predstavljalo zgolj štirinajstero njenih otrok, temveč tudi plodnost in lepota, ki jo je ohranila, kljub številnim porodom. S tem se je počutila večvredno in se enačila z boginjam, kar jo je napeljalo tudi na to, da se je postavljala in bahala pred Leto, ki je imela, kot že vemo, zgolj Artemido in Apolona. Dvojčka sta iz maščevalnosti in užaljenosti, med njihovo telovadbo, s puščicami pobila vse Niobine otroke, razen Hloride (Χλωρις), katera je uspela ubežati pokolu. Kljub uspešnemu begu se je Hlorida tako prestrašila, da je vso nadaljnje življenje ohranila smrtno bledikavo polt. Preživetje ene od hčera pa ni utolažilo Niobe, ki je razžaljena pobegnila na goro Sipil (Sipylos), katera se nahaja v Mali Aziji, ter tam jokala dokler se je ni usmilil sam Zevs in je spremenil v skalo, iz katere so tekle solze kot izvir. Medtem Tebanci v domovini niso smeli pokopati trupel Niobinih otrok devet dni. Deseti dan so mrtve otroke pokopali sami bogovi, potem ko se jim je srd zaradi njihove matere polegel. Usodo Niobe slikovito opeva Ovidij (Publius Ovidius Naso) v Metarmofozah (Metamorphoseon libri).

Slika 4: Apolon z Marsijasom ter muzami Atiški rdeče figuralni krater, datacija neznanaSmrtonosne puščice pa niso bile edino Apolonovo orožje za maščevanje, kajti ljudi je lahko obsodil tudi na počasnejšo in grozljivejšo smrt – kugo.

Apolonova okrutnost in maščevalnost sta povezani tudi s pretirano samozavestjo, samozaverovanostjo in neizmerno željo po zmagovanju mladega boga.

Prav s slednjim je povezana znamenita mitološka zgodba o glasbeni tekmi s satirom Marsijasom (Μαρσύας). Ta je izzval Apolona na glasbeni dvoboj, katerega je grški bog sprejel zgolj pod pogojem, da lahko zmagovalec s poražencem naredi, kar mu je volja. Po ostrem boju je z majhno prednostjo zmagal Apolon, ki je Marsijasa, v želji po maščevanju in izkazovanju lastne premoči, živega odrl in obesi na smreko.

Nič manj nenavadne in zanimive, kot zgodbe o temni plati Apolonove osebnosti, pa so njegove ljubezenske zgodbe in prigode. Temu se ne gre čuditi, saj je bil Apolon nadvse lep in postaven grški bog, ki je zapeljal mnogo nimf ter drugih deklet. Mednje je spadala tudi Koronida (Κορωνίς), ki mu je rodila sina Asklepija (Ἀσκληπιός), kasnejšega heroja in boga zdravilstva. Slednjega je Zevs v jezi, ker je s svojim znanjem o zdravljenju, po Zevsu kršil naravni red, ubil s strelo. Apolon se je, poln jeze, najvišjemu bogu maščeval tako, da je s svojimi puščicami pobil Kiklope (Κύκλωπες), ki so skovali strelo. Zevsa takšno dejanje ni pustilo ravnodušnega in se je spričo tolikšne nadutosti razjezil in izgnal Apolona za vedno, z Olimpa v Tartar, kraj v mitološkem podzemlju, ki je še globlji od Hada. Kasneje si je Zevs premislil, zahvaljujoč Apolonovi materi Leto, ter vročekrvnega mladeniča obsodil zgolj na leto dni težaškega dela. Med prestajanjem kazni na zemlji je Apolonu izkazal prijazno gostoljubje kralj Admet (῎Αδμητος), čigar čredo je stražil. Zato so Grki tega boga pogosto smatrali za zavetnika živine.

Slika 5: Apolon z vejico lovorja Gema, 3. – 2. stol. pr. n. št.Bolj poznane romantične zgodbe Apolona, so še naslednje: ljubil je nimfo Dafne (Δάφνη), ki se je na svojem begu pred nezaželenim ljubimcem spremenila v lovor. Zaradi česar je lovor postal tudi sveta rastlina Apolona.

Najslikoviteje je to zgodbo opisal Ovidij v svojih Metamorfozah. Zapeljal je nimfo Klitijo (Κλυτία), Okeanovo (Ώκεανός) hčer, katero je po razvezi spremenil v sončnico, saj je ta očetu svoje tekmice Levkotee (Λευκοθέα) razkrila svojega božanskega ljubimca. Ljubil je Kasandro (Κασσάνδρα), hčer trojanskega kralja Priama (Πρίαμος), ki ji je iz ljubezni podelil dar preroštva. Kasandrina ljubezen do boga je sčasoma usahnila oziroma se ohladila. Apolon je Kasandrino odločitev navidezno sprejel in jo ob slovesu prosil še za zadnji poljub. Kasandra temu ni nasprotovala, kar je Apolon zvijačno izkoristil in pljunil Kasandri v usta in jo tako uročil, da njenim prerokbam ni nihče verjel, četudi je prerokovala resnico. Znana je tudi zgodba o kumejski Sibili (Σίβυλλα), ki pripoveduje, da ji je Apolon nekoč ponudil vse, kar si želi, če ga vzame za ljubimca. Zaželela si je, da bi živela toliko let, kolikor je zrnc v bližnjem kupu peska, in teh je bilo na tisoče, pozabila pa je zahtevati, da bi bila tudi večno mlada. Apolon se je prav tako boril za roko Marpese (Μάρπησσα), hčer rečnega boga Evena (Εΰηνος), katero je ljubil tudi Idas (Ίδας), eden od Argonavtov, ki jo je, kljub nasprotovanju njenega očeta, odpeljal v svoji krilati kočiji. Očetu je zaljubljen par uspešno pobegni, zato je ta storil samomor. Po smrti rečnega boga se je v pregon spustil tudi Apolon, ki je par tudi uspešno ujel. Še preden sta se Apolon in Idas uspela spopasti mož na moža, se je v boj vmešal Zevs in dekletu naročil naj sama izbere svojega ljubimca. Izbrala si je Idasa, ki je bil smrtnik, saj se je bala, da je božanski Apolon ne bo več ljubil, ko se bo postarala.

Ljubezenske zgodbe Apolona pa ne zadevajo samo žensk, temveč tudi mlade moške ljubimce. Med njimi je bil tudi Hiakint (Ὑάκινθος), lep in postaven špartanski mladenič iz Amikel. Ljubila sta ga tako Apolon kakor tudi Zefir (Ζέφυρος), kateremu pa Hiakint ljubezni ni vračal. Zefir, ki je bil poosebitev zahodnega vetra v grški mitologiji, je zato iz ljubosumja in maščevalnosti pihnil v Apolonov disk in s tem orodju usodno spremenil smer, tako da je zadelo Hiakinta in ga ubilo. Iz njegove krvi je pognala roža, ki nosi njegovo ime.

Drug izmed bolj znanih moških ljubimcev Apolona je bil Kiparis (Κυπάρισσος), kateremu je zaljubljen bog podaril udomačenega jelena kot družabnika. Priljubljeno žival je Kiparis ponesreči ubil s kopjem, ko je ta spala v grmičevju. Neutolažljivi mladenič je zatem prosil Apolona, da ga začara tako, da mu bodo solze tekle za vedno. Zato je Apolon žalostnega Kiparisa spremenil v cipreso, ki so jo Grki poznali tudi kot »žalostno« drevo, saj jih je njena smola spominjala na solze.

Apolona pa nikakor ne smemo pozabiti kot zavetnika vseh umetnosti. V vlogi navdiha glasbenikov in pesnikov se je imenoval Apolon Muzaget. V povezavi s to Apolonovo funkcijo nam Homer, v svoji Himni Hermesu, razloži, da je Apolon od mladega Hermesa v dar dobil liro, narejeno iz želvjega oklepa. Drugi viri, kot zapisano zgoraj pa nasprotno trdijo, da ja Apolon liro dobil v dar takoj po rojstvu od svojega očeta Zevsa. Da je bil tesno povezan z umetnostjo, ustvarjalnostjo ter muzami, s katerimi je skrbel za pevce in godce na kitharo, govori tudi Heziod v svojem deli Teogonija.

Nekateri antični viri o Apolonu:

Ὅμηρος (Homer): Ἰλιάς (Iliada)

Σοφοκλῆς  (Sofokles): Oἰδίπoυς τύραννoς (Kralj Ojdipus)

Ἀπολλόδωρος (Apolodor iz Aten): Βιβλιοθήκη Απολλοδώρου (Biblioteka)

Publius Ovidius Naso (Ovid): Metamorphoseon libri (Metamorfoze)

Παυσανίας  (Pavzanias): Ἑλλάδος Περιήγησις (Vodič po Grčiji)

Φιλόστρατος III (Filostrat starejši): Εἰκόνες (Podobe)

Φιλόστρατος IV (Filostrat mlajši): Εἰκόνες  (Podobe)

Λουκιανός ο Σαμοσατεύς (lat.: Lucianus, slo.: Lukijan): Θεῶν διάλογοι (Pomenki bogov)

Rimska mitologija

Slika 6: Apolon z liro ali kitharo Fragment freske, Rim, ok. 28 pr. n. št.Na območju današnje Italije je bil Apolonov kult zabeležen in uveden že precej zgodaj, vsaj ob koncu 5. stol. pr. n. št. Delno se je v Italiji uveljavil s pomočjo Etruščanov, kateri so Apolona poimenovali Ap(u)lu, delno so ga uvozile in uveljavile, skupaj z drugimi grškimi bogovi in heroji, grške kolonije v Veliki Grčiji (Magna Graecia). Vendar se Apolon od drugih grških bogov v rimski mitologiji razlikuje po tem, da ga Rimljani niso nikoli zares poistovetili s kakšnim bogom iz rimskega panteona, čeprav so ga rimski poeti iz pozne antike pogosto poimenovali Fojb (Phoibos). Sprva je Apolon v rimski mitologiji prevzel nalogo boga zdravilstva (Apollo medice ali Apollo Paean), a ga je leta 208 pr. n. št. na tem mestu uradno zamenjal Eskulap (Aesculapius), ki je kasneje moral predati to nalogo Izidi (Isis). Po predaji zdravilstva se je Apolon uveljavil kot bog orakljev in prerokovanja. Obe vlogi nam slikovito prikaže Vergilij (Publius Vergilius Maro) v svojem delu Eneida (Aeneis), kjer Apolon sicer nastopa v obeh vlogah (kot bog zdravilstva ter kot bog orakljev in prerokovanja), vendar prevladuje kot prerok, pri čemer mu, kot svečenica, pomaga kumejska Sibila. V zbirki Bukolika (Bucolica), istega avtorja, pa nastopa Apolon tudi kot pokrovitelj pesništva in glasbe.

Cesar Avgust (Gaius Iulius Caesar Octavianus Augustus) je Apolonov kult še dodatno razvil in uveljavil, saj si ga je izbral kot osebnega zavetnika in zaveznika, poleg tega pa se je začel izdajati kot Apolonov sin. Slednje se je zgodilo še preden je Oktavijan postal cesar Avgust oziroma že pred letom 31 pr. n. št.. Izbor Apolona s strani Oktavijana pa moramo razumeti kot odgovor na Mark Antonijevo (Marcus Antonius) čaščenje Dioniza (Διόνυσος), ki je po Oktavijanovi napovedi vojne Egiptu, postal njegov sovražnik.

Da bi svojo naklonjenost nasproti Apolonu tudi materializiral, mu je dal zgraditi velik tempelj, kot zahvalo za poseg Apolona v bitki pri Akciju (Actium), ki je stal na Palatinu (Palatinus) poleg t.i. domus Augusta.

 

Avtor: Tadej Curk

 

Literatura in viri

Ackermann, H. C. 1981, Lexicon iconographicum mythologiae classicae. 1,1: Aara – Aphlad., Zürich, München: Artemis.

Aubelj, B. 1997, Antična imena po slovensko. Ljubljana: Modrijan.

Howatson, M. C. (ur.) 1998, Antika: leksikon. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Lippold, A. 1996, Apollon. v: H., Cancik in H., Schneider (ur.), Der neue Pauly: Enzyklopädie der Antike. bd. 1: Ad-Ari, Stuttgart, Weimar: J. B. Metzler, str. 863-870.

Lurker, M. 2004, Apollo. v. M. Lurker (ur.), The Routledge dictionary of gods and goddesses, devils and demons. London, New York: Routledge, str. 16.

Morford, M. P. O. in Lenardon, R. J. 2003, Apollo. v: M. P. O., Morford in R. J., Lenardon (ur.), Classical mythology. 7th edition, New York: Oxford University Press, 226-256.

Schmidt, J. 1997, Apolon. v: J. Schmidt (ur.), Slovar grške in rimske mitologije. Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 31-32.

Internetni viri

http://www.theoi.com/Olympios/Apollon.html

http://de.wikipedia.org/wiki/Apollon

http://en.wikipedia.org/wiki/Apollo

Slikovno gradivo

Slika 1: http://homepage.mac.com/cparada/GML/000Free/000Apollo/source/2.html

Slika 2: http://www.theoi.com/Gallery/O25.1.html

Slika 3: Siebler, M. 2007, Greek art. Köln: Taschen. str. 65.

Slika 4: http://www.theoi.com/Gallery/T61.3.html

Slika 5: Ackermann, H. C. 1981, Lexicon iconographicum mythologiae classicae. 1,1: Aara – Aphlad., Zürich, München: Artemis, str. 205.

Slika 6: Siebler, M. 2007, Greek art. Köln: Taschen. str. 47.

Up Next

Related Posts