Idrija med prvo svetovno vojno: Begunci v mestu in okoliških vaseh v letih 1914 -1915 (2. del)

Prihod beguncev iz Galicije in Bukovine

Avgusta 1914 so se začeli boji na vzhodni fronti, ki je potekala na območju med Vislo in Dnestrom. Ruski vojski je konec avgusta in v začetku septembra uspelo prebiti avstro-ogrske položaje. Zasedli so velik del vzhodne Galicije, tudi prestolnico Lvov.[1] Pred ruskim prodorom se je umaknilo na tisoče civilnega prebivalstva. Njihov cilj so bile dežele v notranjosti monarhije, tudi Kranjska, ki je prve prišleke sprejela v začetku septembra. Medtem, ko so oblasti begunce v drugih deželah namestile v begunjska taborišča, pa so bili na Kranjskem vsi naseljeni pri prebivalstvu.[2] Časnik Slovenec je 10. septembra o njih poročal sledeče:

»Ti ljudje torej pripovedujejo, da se je v Lvov že čulo grmenje topov, ko so se vršili boji 40 km daleč od mesta; ob vzhodnem vetru bi to ne bilo neverjetno. Že v tem času so začeli prvi vlaki voziti lvovsko prebivalstvo. Ljudje so se seveda vozili brezplačno, in sicer k sorodnikom, bogatejši kamor so sami hoteli, revnejše prebivalstvo pa so baje porazdelili med posamezne okraje in občine, kjer so preskrbljeni na državne stroške.«[3]

Prvega oktobra je Slovenec poročal, da je na Kranjskem okoli 2600 beguncev,[4] do januarja 1915 pa se je to število povečalo na 5000.[5] Slovenec je tudi poročal, da so jih nastanili v okrajih Postojna, Logatec, Kranj, Kamnik, Radovljica, Ljubljanska okolica, Novo mesto, Krško, Črnomelj in Litija.[6]

Brzojavka s sporočilom o prihodu galiških beguncev. SI_ZAL_IDR/0129, Splošno pisarniško poslovanje, f. 139.Idrija, ki je spadala pod logaški okraj, se tokrat ni mogla izogniti tej obveznosti. 28. septembra je mestno županstvo prejelo brzojavko, ki mu je sporočala, da mora od 500 beguncev, ki so prispeli v Logatec, sprejeti kakih 60. Naročeno je bilo tudi, naj zjutraj na postajo v Logatec pošljejo vozove, ki bodo prišleke pripeljali v Idrijo.[7] Naslednjega dne je mesto sprejelo 62 galiških beguncev. Od tega je bilo dvanajst družin, pet oseb pa je prišlo brez družine oz. te ni imelo.[8]

Na tem mestu je pomembno poudariti, da je bila takratna delitev na občine drugačna, kakor je danes. To je bilo v primeru beguncev zelo pomembno. Spodnja Idrija, Godovič, Dole, Črni Vrh, Čekovnik in Vojsko danes spadajo v idrijsko občino, leta 1914 pa je bilo vsako omenjeno naselje svoja občina. Ker so oblasti odredile, da mora vsaka občina na Kranjskem sprejeti določeno število beguncev, ti niso bivale le v Idriji, temveč tudi v naštetih naseljih oz. vaseh.[9]

Na isti dan, torej 29.9, so begunci prispeli tudi v Spodnjo Idrijo. Iz Logatca jih je pripeljal Ivan Močnik iz Srednje Kanomlje. Iz ohranjenih virov je jasno, da je bilo prišlekov najmanj 28.[10]

Izkaz beguncev, nastanjenih v občini Dole. SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 10.Županstvo v Dolah je 3. septembra prejelo enak poizvedovalni dopis, kot ga je županstvo v Idriji prejelo že 26. avgusta.[11] Župan je na okrajno glavarstvo v Logatec sporočil sledeče. Občina lahko sprejme 20 moških, ki bi bili sposobni za poljska in vsa ostala kmetijska dela, ter 2 žagarja, ki sta vajena dela na vodni žagi. Ljudi brez prilike za delo pa bi lahko sprejeli 18.[12]

Župan je 28. septembra prejelo brzojavko z enakim sporočilom kot županstvo v Idriji, le število prišlekov se je razlikovalo. Na postajo v Logatec so morali poslati vozove, ki so pripeljali 15 beguncev. Zanimivo je, da je to število manjše od tistega, ki ga je navedlo županstvo.[13]

Črni Vrh je 29. septembra sprejel 20 galiških beguncev.[14]

O tem, koliko beguncev bi lahko sprejeli, so oblasti povpraševale tudi v občinah Čekovnik in Vojsko. Kasneje so se odločile, da beguncev v občine Sv. Vid, Čekovnik in Vojsko zaradi hribovite lege in težke dostopnosti ne pošljejo. Kot neke vrste nadomestilo so te občine morale na okrajno glavarstvo pošiljati primerne denarne zneske, ki so se nato porabili za preskrbo beguncev.[15] Županstvo Čekovnik je pošiljalo 10 kron na mesec.[16]

V Godovič je 10 beguncev prispelo 9. oktobra pozno zvečer. Sprejel jih je župan Ivan Pagon, sledila je večerja ter namestitev.[17]

Nastanitev beguncev

Ko so ljudje bili prisiljeni zapustiti domove in oditi v begunstvo, je skrb za njih prevzelo ministrstvo za notranje zadeve, državna uprava pa je prevzela stroške za nastanitev, prehrano in obleko.[18]

Županstva tako v teoriji niso imela stroškov z nastanitvijo beguncev. Iz raznih dopisov pa je razvidno, da je bilo v takratnih razmerah težko sploh dobiti prostore za njihovo nastanitev. V Idriji so bili begunci najverjetneje nastanjeni pri prebivalstvu po hišah in v rudarskem gledališču.[19] Županstvo v Spodnji Idriji je nekaj družin nastanilo v hiralnico sv. Antona, ostali pa najverjetneje pri prebivalstvu.[20] Županstvo Dole je prišleke nastanilo v dveh stanovanjih.[21] V Črnem Vrhu je večina beguncev bivala pri prebivalstvu, dve družini in dva zasebnika pa je župnik nastanil v stanovanje v cerkveni hiši.[22] V občini Godovič so begunci prav tako bivali pri prebivalstvu.[23]

Preskrba beguncev

Državni zakonik je določal, da so begunci upravičeni do dnevne odškodnine, in sicer po 1 krono za odrasle in 60 vinarjev za otroke.[24] Očitno pa so oblasti Račun za preskrbo beguncev v občini Idrija. SI_ZAL_IDR/0102, Splošno pisarniško poslovanje, f. 139.kmalu ugotovile, da se da preživeti tudi z nižjo podporo, saj so znižali višino prispevka, in sicer na 70 vinarjev za odrasle in 40 vinarjev za otroke do desetega leta.[25] Nekaterim se je določen znesek zdel prenizek, saj je že prve dni oktobra okrajno glavarstvo podalo predlog, da bi se odškodnina za odraslo osebo zvišala. Odgovor c. kr. ministrstva za notranje zadeve je bil, da se pod nobenim pogojem ne bo dvignilo odškodnine, saj »z tem zneskom se vrši celo na Dunaju preskrba beguncev brez zaprek.«[26] C. kr. ministrstvo za notranje zadeve se je odločilo povišati dnevne odškodnine šele v začetku junija 1915. Takrat se je podpora za odrasle povišala na 90 vinarjev, za otroke do desetega leta pa na 50 vinarjev. Oblasti so določile, da se bo izplačilo odškodnin vršilo za pol meseca naknadno.[27]

Dokumenti županstva v Dolah dajo najjasnejšo sliko poteka preskrbe. Zgodilo se je namreč, da je v mesecu novembru ministrstvo za notranje zadeve prejelo pritožbo glede preskrbovanja beguncev, zato je bilo županstvu v Dolah ukazano poročati, kako poteka preskrba. Vprašanja so se dotikala prehrane, stanovanja, kurjave, obleke in obutve, ter drugih potrebščin.[28] Župan je zapisal sledeče. Za preskrbo s hrano so begunci dobili nakaznice oz. potrdila, s katerimi so v določeni trgovini prevzeli živila, županstvo pa je ta živila plačalo. Kuhali so si sami. Begunci, ki so stanovali v Dolah št. 10, so lahko vsak dan v trgovini Antona Terčeka na Veharšah vzeli za 2 kroni 72 vinarjev živil. Poleg tega so vsak dan za vsoto 48 vinarjev prejeli mleko od Štefana Rejca. Ti begunci so v večini primerov porabili vso njim pripadajočo vsoto denarja, nekajkrat pa se je zgodilo, da so vzeli več, kot bi smeli. Begunci, ki so bili nastanjeni v Jeličnem Vrhu št. 33, pa so hrano prevzemali v trgovini Antona Likarja, in sicer v dnevni vrednosti 5 kron 20 vinarjev. Begunci od prebivalstva ali županstva niso prejeli nobenega priboljška, saj je bil pridelek dokaj majhen.[29]

Glede prebivališča so imeli begunci v Dolah št. 10 prosto stanovanje, ki jim ga je dal posestnik Anton Sedej, poleg tega pa so imeli v brezplačni rabi dve postelji in nekaj kuhinjske posode. Beguncem v Jeličnem Vrhu št. 33 je županstvo dalo stanovanje, najemnino, ki je znašala 20 kron na leto, pa je plačalo županstvo iz občinskih sredstev. V stanovanju so imeli pet postelj, okoliško prebivalstvo pa jim je posodilo nekaj kuhinjske posode.[30]

Kurjavo so imeli begunci v Dolah brezplačno, saj so si drva pripravljali sami. Za begunce v Jeličnem Vrhu je drva preskrbelo županstvo. En voz drv je stal 4 krone.[31]

Obleke in obutve županstvo ni preskrbelo beguncem, ker za to ni imelo sredstev, državne podpore pa so bile prenizke, da bi omogočale nakup česarkoli drugega razen hranil.[32]

Potrdilo, ki so ga begunci v Dolah potrebovali za prevzem blaga. SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 8.Glede ostalih potrebščin pa županstvo omeni, da je begunce brezplačno pripeljalo iz Logatca v občino. Omenja se tudi Terezija Brence, ki je dvakrat ponudila brezplačno slamo za napravo slamnic. Na koncu je župan še poudaril, da so bile pritožbe beguncev malenkostne, ter da so prošnjam kolikor je bilo mogoče hitro ugodili.[33]

Pri preskrbi v Dolah pa je prihajalo tudi do zapletov. Trgovec Anton Terček je namreč že v začetku oktobra za kar 11 kron 30 vinarjev presegel vsoto, ki je bila določena za preskrbo.[34] Županstvo ga je večkrat opozorilo, naj se drži predpisanih količin živil,[35] ker pa tudi to ni zaleglo, se je županstvo odločilo, da bo od maja 1915 naprej beguncem njihove prispevke izplačevalo v denarju.[36]

Opombe

[1] Judita Šega, V naše kraje pridejo begunci. V: Kuge, lakote in vojske – reši nas, o Gospod! (Ljubljana, 2014), 48.

[2] Prav tam.

[3] Slovenec, 10. 9. 1914, 1.

[4] Slovenec, 1. 10. 1914, 5.

[5] Slovenec, 4. 1. 1915, 4.

[6] Slovenec, 1. 10. 1914, 5.

[7] SI_ZAL_IDR/0129, Splošno pisarniško poslovanje, f. 139, 28. 9. 1914.

[8] SI_ZAL_IDR/0129, Splošno pisarniško poslovanje, f. 139, 23. 10. 1914.

[9] SI_ZAL_IDR/0100, t. e. 8, a. e. 104.

[10] SI_ZAL_IDR/0099, Spisi 1912-1915, Dokumenti 1914.

[11] SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 10, 3. 9. 1914.

[12] SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 10, 4. 9. 1914.

[13] SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 10, 28. 9. 1914.

[14] Matic Batič, Begunci. V: Črni Vrh pod Avstro-Ogrsko (Črni Vrh, 2014), 125.

[15] SI_ZAL_IDR/0100, t. e. 8, a. e. 104.

[16] SI_ZAL_IDR/0100, t. e. 9, a. e. 105.

[17] Renato Podbersič, Begunci z vzhoda in godoviška kronika. Kronika 52 (2004), 383-385.

[18] Vilma Brodnik, Preskrba beguncev in vojnih ujetnikov v Ljubljani med prvo svetovno vojno. Kronika 37 (1989), 226.

[19] SI_ZAL_IDR/0129, Splošno pisarniško poslovanje, f. 139, 15. 11. 1914.

[20] SI_ZAL_IDR/0099, Spisi 1912-1915, Dokumenti 1915.

[21] SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 10, 1. 10. 1914.

[22] Batič, Begunci, 125.

[23]Podbersič, Begunci z vzhoda, 389.

[24] SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 10, 11. 8. 1914.

[25] SI_ZAL_IDR/0129, Splošno pisarniško poslovanje, f. 139, 10. 10. 1914.

[26] Prav tam.

[27] SI_ZAL_IDR/0129, Splošno pisarniško poslovanje, f. 165, 15. 6. 1915.

[28] SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 10, 29. 11. 1914.

[29] SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 10, 3. 12. 1914.

[30] Prav tam.

[31] Prav tam.

[32] Prav tam.

[33] Prav tam.

[34] SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 8, 20. 10. 1914.

[35] Prav tam.

[36] SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 8, 23. 4. 1915.

Viri in literatura

Viri

  1. Arhivsko gradivo iz Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Enote v Idriji.
  • SI_ZAL_IDR/0102, Občina Dole.
  • SI_ZAL_IDR/0129, Občina Idrija.
  • SI_ZAL_IDR/0099, Občina Spodnja Idrija.
  • SI_ZAL_IDR/0100, Občina Čekovnik.
  1. Časopisni viri.
  • Slovenec.

Literatura

  1. Batič, Matic. Begunci. V: Črni Vrh pod Avstro-Ogrsko (Črni Vrh, 2014), 125-127.
  2. Brodnik, Vilma. Preskrba beguncev in vojnih ujetnikov v Ljubljani med prvo svetovno vojno. Kronika 37 (1989), 226-230.
  3. Podbersič, Renato. Begunci z vzhoda in godoviška kronika. Kronika 52 (2004), 379-389.
  4. Šega, Judita. V naše kraje pridejo begunci. V: Kuge, lakote in vojske – reši nas, o Gospod! (Ljubljana, 2014), 47-53.

Besedilo je del diplomske naloge: GRAHELJ, Gašper. Idrija med prvo svetovno vojno : begunci v mestu in okoliških vaseh v letih 1914-1915: diplomsko delo. Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino, marec 2016

_______________________________________________________________

1. DEL Idrija med prvo svetovno vojno: Begunci v mestu in okoliških vaseh v letih 1914 -1915

3. DEL Idrija med prvo svetovno vojno: Begunci v mestu in okoliških vaseh v letih 1914 -1915

4. DEL Idrija med prvo svetovno vojno: Begunci v mestu in okoliških vaseh v letih 1914 -1915

Up Next

Related Posts