Idrija med prvo svetovno vojno: Begunci v mestu in okoliških vaseh v letih 1914 -1915 (3. del)

Vojaška podpora za preživljanje

Begunci in begunke, katerih očetje oz. možje so bili vpoklicani v vojsko, so imeli pravico do vojaške podpore za preživljanje. V Idriji sta vojaško podporo prejemali dve begunki,[1] v občini Dole pa sta podporo z začetkom februarja 1915 pričela prejemati žena in sin begunca, ki je bil vpoklican v vojsko.[2]

Zanimivo je, da begunci, ki so prejemali vojaško podporo, niso bili upravičeni do polne dnevne odškodnine. Višina njihove dnevne odškodnine je bila namreč tako visoka, da je skupaj z vojaško podporo dosegala enako vsoto, kot so jo prejemali ostali begunci.[3] V primeru, da je bila vojaška podpora nižja od dnevne podpore, tako dejansko ti begunci niso bili nič na boljšem kot prej.

Begunci in bolezni

Beguncem na Kranjskem je po potrebi bila nudena brezplačna zdravstvena pomoč in zdravila.[4] Zgodilo se je, da so begunci na Kranjsko že prišli okuženi. Tako je Slovenec 5. oktobra 1914 poročal o koleri na Kranjskem. Med prispelimi begunci so odkrili dva primera azijske kolere, in sicer enega v Litiji, ter enega v Idriji. Prispevek še dodaja, da so okuženi osebi takoj izolirali, ter »odredili vse druge varnostne naprave[5]

Po naročilo okrajnega nadzdravnika iz Postojne dr. Kotzmana so vsem ljudem, ki so bili z okuženim beguncem v stiku sežgali obleke, poleg tega pa so razkužili nekaj stanovanj, začasno bolnišnico ter rudniško gledališče.[6] Občina je za nakup dezinfekcijskih sredstev namenila kar 299 kron.[7] Vsi ti ukrepi so očitno učinkovali, saj se po tem dogodku kolera ne omenja več.

Povratek beguncev želežničarjev

Ravno dva tedna sta minila od prihoda beguncev v Idrijo, ko je županstvo prejelo dopis, ki je sporočal, da se bo v kratkem zopet odprla železniška proga Zagorz – Chyrow, zato je bil izdan ukaz, da naj se železniško osebje kar se da hitro vrne v Zagorz. Iz idrijske občine je prišlo v poštev devet beguncev. Odšli so v dveh skupinah. Zglasiti so se morali pri okrajnem glavarstvu v Logatcu, kjer jih je čakal zdravniški pregled, nato pa pot nazaj v Galicijo. Naročeno jim je bilo, naj pridejo sami, s seboj pa so lahko vzeli le orodje, ki so ga potrebovali za opravljanje službe.[8]

Manj kot mesec dni po odhodu so se železniški delavci vrnili. Ob povratku jih je najprej čakal obvezen zdravniški pregled, nato pa vrnitev v idrijski vsakdanjik.[9] Po poročanju Slovenca so povratniki s seboj prinesli slabe novice:

»Zopet sem došli železničarji pripovedujejo, da se pri nekaterih vaseh ne pozna ne hiš, ne vrtov, ne potov, njiv ali travnikov. Vse je razrito, požgano, razstreljeno ali globoko zvoženo.«[10]

Priprava na zimo

Poročilo o najpotrebnejših oblačilih in obutvi za begunce v občini Dole. SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 8.Begunci so svoje domove zapuščali v naglici, zato velikokrat s seboj niso mogli vzeti niti najnujnejših stvari. S prihodom zime se je pojavil problem zimske obleke in obutve, ki je večina beguncev ni imela. Časopis Slovenec je pozval ljudi k dobrodelnosti,[11] deželno predsedništvo v Ljubljani pa se je odločilo nameniti nekaj sredstev za obleko in obutev. Konec novembra je o tem obvestilo županstva.[12]

Županstva so prejela določene vsote za nakup oblek, perila in obutve. Županstvo v Idriji je prejelo 600 kron,[13] županstvo v Dolah pa 142 kron 47 vinarjev.[14] Denarja ni bilo dovoljeno izročati beguncem; županstvo je samo moralo nakupiti blago in oddati naročilo pri krojačih in čevljarjih. Ženske begunke so morale zase in za svoje otroke šivati same.[15]

Versko življenje beguncev

Med begunci je bilo tudi mnogo poljskih in rusinskih duhovnikov, ki so tudi v času begunstva delovali med svojimi rojaki in jim nudili tolažbo.[16] Časopis Slovenec je 28. novembra poročal, da je v Idrijo prispel poljski župnik Štefan Bilinski. V mestu je spovedoval svoje rojake, poleg tega je ob nedeljah maševal na Marofu. Ta kraj, ki se nahaja kak kilometer izven Idrije, je izbral zato, ker je tam stanovalo veliko poljskih družin, poleg tega pa so k obredu lahko prišli tudi begunci iz Spodnje Idrije.[17]

Župnik Jelenc v godoviški kroniki poroča, da je poljski župnik stanoval pri usmiljenkah v hiralnici sv. Antona na Marofu. Obiskoval je razkropljene begunce. Na veliko noč 1915 je obiskal tudi begunce v Godoviču in jih spovedal. Maja 1915 se je vrnil v domovino. Tam sta ga čakala nepoškodovana cerkev in župnišče.[18]

Izobraževanje beguncev

Prošnja beguncev za prostor v šolski stavbi, kjer bi imeli pouk v poljskem jeziku. SI_ZAL_IDR/0055, f.580.Izobraževanje begunskih otrok se ne omenja ravno veliko, ohranjena pa je prošnja, pod katero se je podpisalo sedem idrijskih beguncev. Napisana je bila 3. marca 1915, namenjena pa rudniški direkciji v Idriji. Podpisani so se obrnili na rudnik s prošnjo, da jim ta da dovoljenje za uporabo ene učilnice v zgradbi ljudske šole. Tam bi Johan Bilinski in Alexandra Paseczna poljske otroke poučevala verouk in poljski jezik, ki naj bi jih po njihovih besedah ti otroci poleg običajnega slovenskega pouka potrebovali. Rudniška direkcija je prošnji ugodila.[19]

V občini Dole so vsi šoloobvezni begunski otroci na Gorah obiskovali enorazredno ljudsko šolo. Šoloobvezni begunski otroci so bili štirje.[20] Godoviški župnik Jelenc omenja, da je štirinajstletni begunec Gregor Burecily obiskoval šolo v Godoviču, vendar ne dolgo, saj pravi, da se je naučil le 13 črk. Šolo je nehal obiskovati s prihodom pomladi.[21]

Sporočilo v domovino

Idrijski begunci so o svojem položaju vsaj enkrat obvestili domovino. Slovenski narod je 23. februarja 1915 objavil dopis, ki ga je prvotno objavila Krakovska Nowa Reforma. Begunci so poročali sledeče:

» Peščica Poljakov, po pretežni večini poštni poduradniki iz Dembice in železničarji žive od meseca septembra na Kranjskem v Idriji v bližini Trsta. Imamo tu poljskega svečenika Jana Bilinskega, župnika iz Siemianowke, ki lepo skrbi za nas, nas poseča in tolaži. Na božič je svečenik opravil službo božjo, pri kateri smo peli poljske božične pesmi. Spominjamo se tudi zdravnika Poljaka, ki je odšel na Dunaj. Dokler je bil v Idriji, je nam dr. Mazalek služil z dobrimi nasveti, zdravil brezplačno bolnike in jim celo preskrbljeval zdravila. Izrekamo svojo zahvalo tudi tukajšnjemu okrajnemu glavarju na njegovi zares očetovski skrbi za Poljake. Ker nimamo poljske šole, obiskujejo naši otroci slovenske šole.«[22]

Navkljub vseh gorja, ki so jih doživeli, je iz zapisanega vendarle zaznati, da so s skupnimi močmi prebrodili marsikatero težavo, ter si ustvarili sprejemljiv življenjski prostor.

Pritožbe beguncev

Če je županstvo v Dolah še konec novembra ocenilo, da so bile pritožbe beguncev minimalne, pa istega ni moglo trditi tudi za začetek novega leta. V začetku januarja so se begunci pritožili zaradi vlažnega in mrzlega stanovanja.[23] Sledilo je še nekaj pritožb, ki dajejo vtis, da so se nekateri begunci obnašali razmeram popolnoma neprimerno. Begunki Mariji Ruszalo se barva njene nove rute ni zdela primerna, zato je županstvo prosila, če bi jo lahko zamenjala za ruto, ki je bolj žive barve.[24] Prav tako se njej in še eni begunki niso zdeli čevlji, ki so jih izdelali lokalni čevljarji. Videti naj bi bili preveč »kmečki«.[25] Obe sta hoteli čevlje iz trgovine.[26]

Županstvo Dole je podalo kar dobro oceno, ko je zapisalo, da so begunci postali zadnje čase »precej ošabni in tako sitni in neznosni, da so postali tako županstvu kakor tudi občinstvu sploh v veliko nadlego in ima županstvo s temi 14 begunci več dela in skrbi kot z vsemi ostalimi občani.«[27]

Opombe

[1] SI_ZAL_IDR/0129, Splošno pisarniško poslovanje, f. 165.

[2] SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 8.

[3] SI_ZAL_IDR/0129, Splošno pisarniško poslovanje, f. 165, 26. 4. 1915.

[4] Judita Šega, V naše kraje pridejo begunci. V: Kuge, lakote in vojske – reši nas, o Gospod! (Ljubljana, 2014), 52.

[5] Slovenec, 5. 10. 1914, 4.

[6] SI_ZAL_IDR/0129, Splošno pisarniško poslovanje, f. 139, 14. 10. 1914.

[7] SI_ZAL_IDR/0129, Splošno pisarniško poslovanje, f. 165, 15. 11. 1914.

[8] Prav tam.

[9] SI_ZAL_IDR/0129, Splošno pisarniško poslovanje, f. 139, 18. 11. 1914.

[10] Slovenec, 28. 11. 1914, 5.

[11] Slovenec, 28. 12. 1914, 1.

[12] SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 10, 29. 11. 1914.

[13] SI_ZAL_IDR/0129, Splošno pisarniško poslovanje, f. 139, 18. 12. 1914.

[14] SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 8, 3. 12. 1914.

[15] SI_ZAL_IDR/0129, Splošno pisarniško poslovanje, f. 139, 18. 12. 1914.

[16] Šega, V naše kraje pridejo begunci, 50.

[17] Slovenec, 28. 12. 1914, 5.

[18] Renato Podbersič, Begunci z vzhoda in godoviška kronika. Kronika 52 (2004), 384.

[19] SI_ZAL_IDR/0055, f. 580, 3. 3. 1915.

[20] SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 8, 3. 12. 1914.

[21] Podbersič, Begunci z vzhoda, 385-386.

[22] Slovenski narod, 22. 2. 1915, 3.

[23] SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 10, 15. 1. 1915.

[24] Prav tam.

[25] Prav tam.

[26] Prav tam.

[27] Prav tam.

Viri in literatura

Viri

  1. Arhivsko gradivo iz Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Enote v Idriji.
  • SI_ZAL_IDR/0102, Občina Dole.
  • SI_ZAL_IDR/0129, Občina Idrija.
  • SI_ZAL_IDR/0055, Rudnik živega srebra Idrija.
  1. Časopisni viri.
  • Slovenec,
  • Slovenski narod.

Literatura

  1. Podbersič, Renato. Begunci z vzhoda in godoviška kronika. Kronika 52 (2004), 379-389.
  2. Šega, Judita. V naše kraje pridejo begunci. V: Kuge, lakote in vojske – reši nas, o Gospod! (Ljubljana, 2014), 47-53.

Besedilo je del diplomske naloge: GRAHELJ, Gašper. Idrija med prvo svetovno vojno : begunci v mestu in okoliških vaseh v letih 1914-1915: diplomsko delo. Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino, marec 2016

_______________________________________________________________

1. DEL Idrija med prvo svetovno vojno: Begunci v mestu in okoliških vaseh v letih 1914 -1915

2. DEL Idrija med prvo svetovno vojno: Begunci v mestu in okoliških vaseh v letih 1914 -1915

4. DEL Idrija med prvo svetovno vojno: Begunci v mestu in okoliških vaseh v letih 1914 -1915

Up Next

Related Posts