Idrija med prvo svetovno vojno: Begunci v mestu in okoliških vaseh v letih 1914 -1915 (4. del)

Zgodba družine Ruszalo

Iz več ohranjenih dokumentov mi je uspelo sestaviti zgodbo zakoncev Ruszalo, ki ponazarja tegobe in težave, s katerimi se je spopadalo veliko beguncev.

25. oktobra 1914 sta se pri županstvu v Dolah zglasila zakonca Mihael in Marija Ruszalo s prošnjo, da bi se rada vrnila v Stanislav v Galiciji, kjer so pri Marijini sestri Geniji Filipovski ostali njuni štirje otroci. Helena, Marija, Zofija in Vladislav so bili stari od dveh let in pol do devet let. Mati Marija je povedala, da ves čas joka, ter da jo zaradi skrbi močno boli glava. Prošnja je bila posredovana na c. kr. okrajno glavarstvo v Logatcu.[1]

Odgovor ni bil ravno vzpodbuden. Odpotovala bi lahko le, če bi šla v kak kraj izven bojnega okraja in če bi si sama lahko pokrila potne stroške, saj so v tistem obdobju na stroške države potovali le moški uslužbenci pošte in železnice.[2] Očitno ju to ni odvrnilo od njune namere. Nekaj denarja sta imela, vendar verjetno ne dovolj, da bi odpotovala oba. Zato se je na pot podal samo Mihael. Odšel je 26. novembra, vrnil pa se je 31. decembra. Otrok ni pripeljal s seboj. Zakaj žal ni zapisano.[3]

15. februarja 1915 je Mihael odšel v črnovojniško službo.[4] Nekaj dni zatem je njegova žena Marija zaprosila, da bi se ji dovolil odhod nazaj v Stanislav v Galicijo k svojim štirim otrokom, saj tu sama ni imela nič za početi.[5] Odgovor njeni prošnji je bil že znan. Odhod bi ji dovolili le, če bi imela sama dovolj denarnih sredstev za prevoz in nadaljnjo preživljanje.[6] Selitev je morala počakati še nekaj mesecev.

Medtem je županstvo 5. marca Marijo poslalo v hiralnico sv. Antona v Spodnji Idriji, ker je slednja zbolela, v občini pa ni bilo nikogar, ki bi jo oskrboval. V zapisu se ne omenja, za čim je zbolela, zapisano pa je, da se je obnašala kakor da bi se ji bledlo.[7] Odhod je obolelo precej razburil, po nekaj urah pa se je le pomirila. Po pregledu pri zdravniku je slednji povedal, da bi jo morali v hiralnico napotiti že prej, da pa tudi niso bili prepozni.[8]

Bivanje v hiralnici ji ni najbolj ustrezalo, saj se bolnica ni držala hišnega reda. Županstvo je vodstvu hiralnice naročilo, naj se proti bolnici nastopa kar najstrožje. V primeru, da tudi to ne bi pomagalo, jo je bilo županstvo pripravljeno vzeti nazaj v občino, kjer pa bi jo dalo pod najstrožje nadzorstvo in kaznovalo za vsak prestopek. Bolnici je vodstvo hiralnice povedalo kaj županstvo zahteva od nje, ona pa je hotela le povratka v občino Dole. Vodstvo hiralnice jo je hotelo zadržati v svoji oskrbi, saj naj bi bila bolna na živcih in histerična.[9] V hiralnici je ostala do 25. maja.[10]

Med bivanjem v hiralnici je na c. kr. ministrstvo za notranje zadeve ponovno poslala prošnjo, da bi se ji dovolilo preseliti v Mährisch – Ostrau. Prošnji se ni ugodilo, je pa ministrstvo za notranje zadeve odredilo, da se dotično begunko preseli v Chotzen na Češkem.[11] Pred odhodom je Marija tudi ozdravela; tako je vsaj ocenil zdravnik, ki jo je pregledal. Županstvo pa je c. kr. okrajnemu glavarstvu v Logatcu sporočilo, da je imenovana telesno in duševno popolnoma zdrava, ter sposobna brez spremstva opraviti dolgo vožnjo v Chotzen.[12] 25. maja je začela svojo pot na Češko.[13]

Odhod beguncev

Po porazih v zimskih ofenzivah v Karpatih je avstro-ogrski vojski z nemško pomočjo spomladi 1915 uspelo premagati Ruse in jim iztrgati večji del Galicije.[14] To je pomenilo, da so se gališki begunci lahko začeli vračati domov.[15] Organizacijo je prevzelo ministrstvo za notranje zadeve. Begunci so bili pozvani, naj se vrnejo domov v roku treh tednov, sicer so izgubili državno podporo. Tisti begunci, ki se na svoje domove niso mogli vrniti, so oblasti premeščale v begunska taborišča na območju današnje Avstrije, saj so v tem času na Kranjsko že začeli prihajati primorski begunci.[16]

Poziv družini Chomiak za odhod v Gmund. SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 10.Idrijo je prvih 20 beguncev zapustilo v začetku julija,[17] zadnji begunci pa so se poslovili v začetku septembra. Za begunce iz Spodnje Idrije, ki so bivali pri prebivalstvu ne morem z gotovostjo trditi, kdaj so mesto zapustili. Družine, ki so bile nastanjene v hiralnici pa so odhajale takole: družina Šlipko je mesto zapustila 25. marca,[18] družina Yendruch je 25. maja odpotovala na Češko,[19] družina Cygan pa se je od Spodnje Idrije poslovila 12. avgusta.[20] Občino Dole je družina Chomiak zapustila že 19. februarja. Odpotovala je v Gmund na Nižje Avstrijsko.[21] Marija Ruszalo je 25. maja odšla v Chotzen na Češkem.[22] Datum odhoda ostalih sedmih beguncev ni znan. Begunci iz Črnega Vrha so se poslovili v mesecu juliju,[23] Godovič pa so zapustili v avgustu. Godoviške begunce je pot vodila v begunska taborišča na Češkem.[24] S tem se je v teh krajih končalo obdobje beguncev z vzhoda, hkrati pa se je že začelo obdobje beguncev iz območja soške fronte.

Soška fronta in nadaljevanje vojne

23. maja 1915 je Italija izročila vojno napoved Avstro-Ogrski. Odprla se je nova, jugozahodna fronta, katere južni del je potekal čez slovensko ozemlje.[25] Kranjska je spadala v ožje vojno območje, ki se je delilo na etapno območje in območje vojaških operacij. Kordonska črta, ki je delila ti dve območji, je potekala prav čez Idrijo. Ti kraji so prišli pod vojaško oblast. Gibanje je bilo omejeno, za potovanja v zaledje je bil potreben potni list. Poštni promet je nadzorovala vojaška cenzura.[26]

Že tako obubožano ljudstvo se je tedaj znašlo še v hujši stiski. Splošno pomanjkanje hrane so še zaostrovali lačni vojaki v okolici Idrije, ki so pri lokalnih trgovcih kupovali hrano, ki je bila namenjena za prebivalstvo. Posredovati je morala celo deželna vlada. Pri 5. armadnem poveljstvu je dosegla, da vojska ni več kupovala hrane v Idriji.[27]

Odprtje nove fronte je sprožilo tudi nov val beguncev.[28] Prišli so tudi na področje Idrije. Z njihovim prihodom se je še povečalo število lačnih ust.

Idrija je bila podvržena še eni novi nevarnosti. Italijanska vojska se je posluževala letal za bombardiranje civilnih objektov. V Idriji so bili največkrat cilji rudniški objekti, elektrarna in mostovi, ob tem pa je bilo poškodovanih tudi nekaj zasebnih hiš. Mesto so bombardirali 20. in 27. aprila, nato pa še sedemkrat v juliju 1917.[29]

V takih razmerah so ljudje živeli do »čudeža pri Kobaridu«, ko je konec oktobra 1917 avstrijsko-nemški vojski uspelo prebiti frontno linijo in Italijane potisniti do reke Piave.[30] Idrijsko območje ni bilo več frontno zaledje, gorja pa seveda še ni bilo konec. Vojna se je vlekla še celo leto, z njo pa vse hujše pomanjkanje. V zadnjem letu vojne je bila lakota nevzdržna. Zato so se rudniški delavci pomladi tudi fizično spravili nad rudniškega predstojnika Josipa Billeka, v času razpadanja monarhije pa je novo nastali »narodni odbor« osovraženega Billeka 28. oktobra izgnal. Jeseni je Idrijo prizadela še epidemija španske gripe. Mesto je bilo popolnoma obubožano.[31]

Konec vojne in prihod Italijanov

3. novembra je Avstro-Ogrska sklenila premirje z antantnimi silami,[32] Nemčija pa je premirje podpisala 11. novembra ob enajsti uri.[33] Svetovne morije je bilo konec.

Kapitulacija stare monarhije je v Idriji sprožila veliko veselje. Narodni svet, ki je sicer nastal že prej, je po razglasitvi neodvisne države SHS začel delovati s polno paro. Odstavil je rudniškega predstavnika Billeka, razglasil je uporabo slovenščine v vseh uradih, odstranil je nemške napise, ter na gradu izobesil jugoslovansko zastavo. Poleg tega se je trudil normalizirati življenjske razmere.[34]

Po podpisu premirja je italijanska vojska dobila dovoljenje za zasedbo ozemelj, ki so jim bila obljubljena v Londonskem sporazumu. Prva italijanska izvidnica je prišla v Idrijo že 4. novembra. Narodni svet se je zaradi strahu pred zasedbo obrnil na Narodno vlado v Ljubljani. Ta je Italijo smatrala za zmagovalko, zato je predlagala, naj jih sprejmejo temu primerno. Narodni svet je kljub nestrinjanju pozval meščane, naj ob prihodu italijanske vojske ohranjajo red in mir. Italijani so v Idrijo vkorakali 15. novembra. Posle je prevzelo vojaško poveljstvo, Narodni svet pa so razpustili.[35] 18. novembra je okoli 300 vojakov prispelo tudi v Črni Vrh. Vzpostavili so vojaško oblast.[36]  Za naše kraje se je začelo novo obdobje zgodovine. Razočaranje, ki je sledilo spoznanju, da po štirih letih trpljenja prihaja nov zatirajoči oblastnik, pa je bilo nepredstavljivo.

Zaključek

Obdobje vojne je bilo za Idrijo in okoliška naselja že samo po sebi zahtevno. Primanjkovalo je vsega, še posebej pa živil. Lega in oddaljenost od železnice sta problem aprovizacije še potencirali. V takih razmerah so iz oddaljene Galicije prispeli še begunci. Ti so zapustili svoje kmetije in prišli v popolnoma drugačen svet Idrijskega hribovja. Kljub draginji so jih domačini sprejeli medse in jim po svojih močeh pomagali. Čeprav je predvsem v Dolah prihajalo tudi do pritožb s strani prišlekov, so domačini in begunci bivali v sožitju. Morda bi te dogodke iz preteklosti lahko vzeli za zgled tudi danes, in nadomestili strah in sovraštvo z razumom in strpnostjo. Konec koncev nam ni nič zagotovljeno. Morda pa se kdaj v enakem položaju znajdemo tudi mi.

Opombe

[1] SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 10, 25. 10. 1914.

[2] SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 10, 30. 10. 1914.

[3] SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 8, 7. 1. 1915.

[4] SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 10.

[5] SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 10, 23. 1. 1915.

[6] SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 10, 25. 1. 1915.

[7] SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 10, 7. 3. 1915.

[8] SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 10, 12. 3. 1915.

[9] SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 10, 16. 4. 1915.

[10] SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 8, 30. 5. 1915.

[11] SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 10, 18. 5. 1915.

[12] SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 10, 22. 5. 1915.

[13] SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 10, 30. 5. 1915.

[14] Judita Šega, V naše kraje pridejo begunci. V: Kuge, lakote in vojske – reši nas, o Gospod! (Ljubljana, 2014), 52.

[15] Prav tam.

[16] Prav tam.

[17] SI_ZAL_IDR/0129, Splošno pisarniško poslovanje, f. 165, 2. 7. 1915.

[18] SI_ZAL_IDR/0099, Spisi 1912-1915, Dokumenti 1915, 9. 5. 1915.

[19] SI_ZAL_IDR/0099, Spisi 1912-1915, Dokumenti 1915, 1. 7. 1915.

[20] SI_ZAL_IDR/0099, Spisi 1912-1915, Dokumenti 1915, 1. 9. 1915.

[21] SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 10, 15. 2. 1915.

[22] SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 8, 30. 5. 1915.

[23] Matic Batič, Begunci. V: Črni Vrh pod Avstro-Ogrsko (Črni Vrh, 2014), 125.

[24] Renato Podbersič, Begunci z vzhoda in godoviška kronika. Kronika 52 (2004), 386.

[25] Lilijana Vidrih Lavrenčič, Odprtje soške fronte. V: V zaledju soške fronte (Ljubljana, 2015), 6.

[26] Ivan Rudolf, Vstop Italije v vojno. V: Črni Vrh pod Avstro-Ogrsko (Črni Vrh, 2014), 131.

[27] Mira Hodnik, Idrija v prvem letu velike vojne. Idrijski razgledi 60, št. 1 (2015), 27.

[28] Teja Krašovec, Vojna pregnala množice ljudi. V: V zaledju soške fronte (Ljubljana, 2015), 30.

[29] Barbara Pešak Mikec, Bombardiranje civilnih objektov. V: V zaledju soške fronte (Ljubljana, 2015), 26.

[30] Lilijana Vidrih Lavrenčič, Zaključni boji na soški fronti. V: V zaledju soške fronte (Ljubljana, 2015), 42-43.

[31] Janez Kavčič, Ob 100-letnici zgodovinske prelomnice in tragične preizkušnje. Idrijski razgledi 60, št. 1 (2015), 17-19.

[32] Mira Hodnik, Idrija v letih 1918-1922 – obdobje treh držav. Kronika 57 (2009), 60.

[33] Rudolf, Vstop Italije v vojno, 140.

[34] Hodnik, Idrija v letih 1918-1922, 60-66.

[35] Prav tam.

[36] Rudolf, Vstop Italije v vojno, 141.

Viri in literatura

Viri

  1. Arhivsko gradivo iz Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Enote v Idriji.
  • SI_ZAL_IDR/0102, Občina Dole.
  • SI_ZAL_IDR/0129, Občina Idrija.
  • SI_ZAL_IDR/0099, Občina Spodnja Idrija.

Literatura

  1. Batič, Matic. Begunci. V: Črni Vrh pod Avstro-Ogrsko (Črni Vrh, 2014), 125-127.
  2. Hodnik, Mira. Idrija v letih 1918-1922 – obdobje treh držav. Kronika 57 (2009), 59-72.
  3. Hodnik, Mira. Idrija v prvem letu velike vojne. Idrijski razgledi 60, št. 1 (2015), 22-28.
  4. Kavčič, Janez. Ob 100-letnici zgodovinske prelomnice in tragične preizkušnje. Idrijski razgledi 60, št. 1 (2015), 15-21.
  5. Krašovec, Teja. Vojna pregnala množice ljudi. V: V zaledju soške fronte (Ljubljana, 2015), 29-32.
  6. Pešak Mikec, Barbara. Bombardiranje civilnih objektov. V: V zaledju soške fronte (Ljubljana, 2015), 25-26.
  7. Podbersič, Renato. Begunci z vzhoda in godoviška kronika. Kronika 52 (2004), 379-389.
  8. Rudolf, Ivan. Vstop Italije v vojno. V: Črni Vrh pod Avstro-Ogrsko (Črni Vrh, 2014),129-143.
  9. Šega, Judita. V naše kraje pridejo begunci. V: Kuge, lakote in vojske – reši nas, o Gospod! (Ljubljana, 2014), 47-53.
  10. Vidrih Lavrenčič, Lilijana. Odprtje soške fronte. V: V zaledju soške fronte (Ljubljana, 2015), 6-7.
  11. Vidrih Lavrenčič, Lilijana. Zaključni boji na soški fronti. V: V zaledju soške fronte (Ljubljana, 2015), 42-43.

Besedilo je del diplomske naloge: GRAHELJ, Gašper. Idrija med prvo svetovno vojno : begunci v mestu in okoliških vaseh v letih 1914-1915: diplomsko delo. Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino, marec 2016

_______________________________________________________________

1. DEL Idrija med prvo svetovno vojno: Begunci v mestu in okoliških vaseh v letih 1914 -1915

2. DEL Idrija med prvo svetovno vojno: Begunci v mestu in okoliških vaseh v letih 1914 -1915

3. DEL Idrija med prvo svetovno vojno: Begunci v mestu in okoliških vaseh v letih 1914 -1915

Up Next

Related Posts