Ivan Tavčar

Politik in pripovednik Ivan  Tavčar se je rodil na današnji dan leta 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko. Na Dunaju študiral pravo in imel nato v Ljubljani od leta 1884 odvetniško pisarno.

Ivan Tavčar. Foto: WikimediaPolitično kariero je začel v kranjskem deželnem zboru, kjer je skupaj s političnim sopotnikom Ivanom Hribarjem sestavljal jedro radikalne skupine liberalnega tabora. Nekaj časa je urejal tudi strankino glasilo Slovenski narod. V letih 1901 do 1907 je bil državnozborski poslanec, od leta 1911 do 21 pa tudi ljubljanski župan. Bil je pomembna osebnost slovenskega liberalizma tiste dobe. Poročen je bil s Franjo Tavčar (rojena Košenini), ki je bila med pomembnejšimi osebnostmi tedanjega slovenskega ženskega gibanja. Tudi zaradi njenih spodbud je bil zelo dejaven v številnih narodnih društvih; med drugim je postal tudi predsednik Kluba slovenskih biciklistov, prve slovenske kolesarske organizacije.

Na njegovo pisateljsko delo so v začetku vplivali slovenski in nemški pripovedniki in njegova dela so bila polna romantičnosti in čustvenosti. Pozneje se je začel vse bolj opirati na  kmečko življenje in zgodovinsko dogajanje. Pogosto je pri njem prihajalo do idealizacije slovenskega kmetstva in povzdvigovanje neoskrunjene Domačija Visoko. Foto: lit.ijs.sinarave.

Književnost ga je navdušila že v dijaških letih in tudi sam se je kmalu poskusil v pisanju. Po koncu gimnazije leta 1871 je začel objavljati v raznih revijah – mariborska Zora, Stritarjev Zvon, Ljubljanski zvon, Slovan, …

Tavčar velja za enega najboljših slovenskih pripovednikov 19. stoletja. V njegovih delih se vidi povezava s kmečkim okoljem, iz katerega je izhajal. Prvi prozni deli sta bili Slavec in Poldne na deželi.

Napisal je slovito povest “Cvetje v jeseni” ter povest o protireformacijskih časih “Vita vitae meae”. Njegovo Franja in Ivan Tavčar. Foto: Wikimedianajpomembnejše delo je zgodovinski roman “Visoška kronika”, ki ga je napisal leta 1919. Časovno in krajevno barvite so tudi njegove povesti iz obdobja verskih bojev in ponapoleonske kongresne Ljubljane.

Vedno se je rad vračal v domačo Poljansko dolino, kjer si je leta 1893 kupil posestvo s kmečkim dvorcem Visoko. Umrl je v Ljubljani, pokopan pa je v kapeli nad visoško graščino.

Up Next

Related Posts