Besedilo je del diplomske naloge: LIKAR, Florijan.Izselitev vaščanov Mošenj v času druge svetovne vojne: diplomsko delo. Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino, avgust 2016.

Obdobje 20. stoletja je bilo obdobje hitrih sprememb, nagle modernizacije, predvsem pa obdobje dveh največjih vojn v naši zgodovini. Tematika moje diplomske naloge se dotika obdobja druge svetovne vojne, zlasti dogajanja na Slovenskem ozemlju. Drugo svetovno vojno na Slovenskem bi lahko opisali približno takole: »Druga svetovna vojna na Slovenskem je potekala najprej kot kratkotrajna vojaška operacija, potem kot okupacija z aneksijami slovenskega ozemlja okupatorskim državam, ves čas pa so potekali tudi obsežen politični in oboroženi odpor gverilskega tipa, spopad med narodnoosvobodilnim gibanjem in njemu nasprotujočimi domačimi formacijami ter občasne večje vojaške operacije okupatorjev in osvobodilnega gibanja.«[1] Eno od glavnih značilnosti te vojne bi lahko identificirali v nasilju. Žrtev te vojne je bilo veliko, tako na eni kot tudi na drugi strani, zlasti pa je bilo veliko žrtev med civilnim prebivalstvom. V svoji diplomski nalogi sem se dotaknil ravno slednjih, konkretneje t. i. izgnancev. Osredotočil sem se predvsem na dogajanje v vasici Mošnje na Gorenjskem, kjer je nemški okupator leta 1944 prisilno izselil praktično celotno vasico. Spodnje besedilo je kratek povzetek vsebine moje diplomske naloge.

Izgnanci

Preden se posvetim tematiki sami, velja sprva opredeliti same izgnance. Ko govorimo o izgnancih, govorimo v prvi vrsti o žrtvah druge svetovne vojne, ki se jih v zgodovinopisju mnogokrat postavlja v ozadje, ali celo nanje pozablja. V prvi vrsti gre torej za žrtve vojne, pretežno civiliste, ki so morali zaradi različnih pritiskov prisilno zapustiti svoje domove. Nemški okupator je na slovenskem ozemlju imel v načrtu izgnati med 220 in 260 tisoč Slovencev, na izpraznjenih mestih pa izvesti nemško kolonizacijo.[2] Osnovno vodilo pri tem bi lahko iskali v ukazu Adolfa Hitlerja, ob obisku Maribora leta 1941, ko je rekel: »Napravite mi to deželo spet nemško«.[3] Načrt nemškega okupatorja se na srečo ni uresničil. Je pa uspelo Nemcem uresničiti del svojega načrta. Tako Tone Ferenc ugotavlja, da so Nemci izgnali okrog 80 tisoč Slovencev, med te je vštetih tudi tistih 17 tisoč, ki so se izognili izselitvi tako, da so prebežali v italijansko okupacijsko območje ali na Hrvaško.[4] Danes ljudje, ki so bili prisilno izseljeni iz svojih domov v času druge svetovne vojne poskušajo ohraniti spomin na te vojne grozote, ki so bile storjene, s tem pa opozoriti, da se le – te ne smejo več dogoditi. To svojo namero pa uresničujejo z različnimi aktivnostmi v svojem društvu, ki je luč sveta ugledalo leta 1991 ter s svojim časopisom Vestnik, ki izhaja nekajkrat letno.

Začetek druge svetovne vojne in dogajanje na Slovenskem

Konec tridesetih let dvajsetega stoletja je svet zajela druga svetovna vojna. Le – ta je bila najobsežnejša in najstrašljivejša v vsej človeški zgodovini. Nećak in Repe v povezavi z drugo svetovno vojno namreč razmišljata takole: »Druga vojna je zajela še večjo površino našega planeta, kot prva. V vojno je bilo zapleteno 61 držav in 96 odstotkov človeštva, bojevali pa so se v 40 državah. Človeških žrtev je bilo več kot enkrat več kot v prvi svetovni vojni – 50 milijonov. Morda najpomembneje pa je, da je na razvoj sveta bistveno bolj vplivala kot prva svetovna vojna. Po njej se je namreč svet za nekaj desetletij razdelil na dva ideološka, vojaška in gospodarska bloka.«[5] Tako kot ostale predele sveta je druga svetovna vojna zajela tudi območje Slovenije in takratno državno tvorbo, kateri je večina Slovencev pripadala – Kraljevino Jugoslavijo. Vodopivec o začetkih vojne na tem območju razmišlja takole: »Druga svetovna vojna se je za karađorđevićevsko Jugoslavijo začela na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, ko so nemške čete zgodaj zjutraj brez vojne napovedi prestopile jugoslovanske meje, nemška letala pa so bombardirala Beograd in nekatera druga jugoslovanska mesta (med drugim okolico Ljubljane). Nemškim enotam so sledili vojaški oddelki jugoslovanskih sosedov. V dravsko banovino je poleg nemške prodirala italijanska vojska, v Prekmurje, ki so ga sprva zasedli Nemci, pa so 16. aprila 1941 vkorakali Madžari.«[6] V duhu prihoda okupatorja na naše ozemlje in dejstva da Slovenci ob okupaciji nismo imeli trdnega in enotnega vodstva z enovitim programom[7], so se v Sloveniji začeli formirati različni politični programi, uporniška gibanja in oblike kolaboracije. Na eni strani so se znašli programi meščanskega tabora, na drugi strani pa se je vzpostavil blok, ki je predstavljal začetke oborožene vstaje v Sloveniji. Na kratko bi ga lahko opisali takole: : »Kot nasprotje politiki meščanskega tabora se je vzpostavil nov blok, ki so ga predstavljale razne organizacije, društva, manjše politične skupine ter domoljubno usmerjeni ljudje različnih idejnih usmeritev. Pred vojno niso imeli oblastnih funkcij, so pa kot kulturni in društveni delavci, novinarji, publicisti, umetniki ipd. pomembno vplivali na oblikovanje miselnih in političnih tokov konec tridesetih let. Edina politična stranka med njimi je bila (sicer maloštevilna a dobro organizirana) ilegalna Komunistična partija Slovenije. Ta je tudi postala začetnik oborožene vstaje.«[8] Omenjeni tabor se je kasneje oblikoval sprva kot Protiimperialistična fronta, nato pa preimenoval v t. i. Osvobodilno fronto.

Nemška okupacija

Z vojnim zmagoslavjem nad Kraljevino Jugoslavijo si je okupator razdelil tudi slovensko ozemlje, vzpostavili pa so se trije okupacijski sistemi. Vsi trije okupacijski sistemi so se med seboj razlikovali, vendar so si bili v svojem bistvu zelo podobni. To skupno podobnost in razlike najbolje ponazorita Nećak in Repe, ki zapišeta: »Vsi trije okupatorji so slovenski narod obsodili na smrt, razlikovali so se le v metodah: Nemci so to hoteli narediti zelo na hitro, medtem ko so Italijani delali na nekoliko daljši rok, madžarski okupacijski sistem pa je bil nekje v sredini.«[9] Nemci so torej na zasedenem ozemlju želeli izvesti čim hitrejšo germanizacijo prebivalstva in so zato začeli izvajati t. i. ponemčevalni načrt. Vendar pa germanizacije Slovencev niso mogli doseči brez izgonov in nasilnega izseljevanja. Pomen le –tega za naciste je ponazoril tudi Tone Ferenc: »Množično izganjanje Slovencev je za naciste pomenilo ukrep, brez katerega ne bi mogli izpeljati popolnega ponemčenja dežele. O njegovem pomenu priča že to, da so ga bili na Slovenskem pripravljeni izpeljati tudi takrat, ko so ga v nekaterih drugih zasedenih ali priključenih pokrajinah zaradi vojnih težav odložili na povojni čas. Priča tudi to, da so za izgon določili zelo velik odstotek prebivalstva in zelo kratek rok, v katerem so ga nameravali izgnati.«[10] Nemci so zato začeli izvajati svoje načrte za izgon in izseljevanje Slovencev, osnovne smernice pa naj bi, kot navaja Tone Ferenc, dal Himmler že spomladi leta 1941. Prisilne izselitve in izgoni prebivalstva so se tako leta 1941 začela v večjem delu Slovenije, temu pa se niso mogli izogniti niti prebivalci Gorenjske in posledično vasice Mošnje.

Dogajanje v vasici Mošnje na začetku druge svetovne vojne

Gorenjska je bila med drugo svetovno vojno podrejena okupacijskemu sistemu Nemcev. Posledično so prijeme okupatorja tako kot drugod po Gorenjski občutili tudi prebivalci vasice Mošnje. Vendar pa se v začetku vojne, po besedah Antona Pristova[11], v Mošnjah ni dogajalo nič posebnega. Vendar pa je poudaril, da so bili Mošnjani na začetku vojne izpostavljeni različnim pritiskom. Izpostavil je namreč, da so se nekatere partizanske čete skrivale na Jelovici, Mošnje pa so jim predstavljale eno najlažjih poti do hrane. Na drugi strani pa so prihajali pritiski tudi iz okupatorjeve strani, ki je varoval bližnjo železnico, obenem pa vaščane neprestano povpraševal po informacijah in načrtih različnih partizanskih enot.[12] Poleg različnih pritiskov na vaščane pa velja omeniti, da so Nemci že zelo zgodaj izselili prve prebivalce Mošenj in okolice. O tem govori tudi kronika, ki jo je med vojno pisal župnik v Mošnjah. V njej je zapisano: »Takoj prve dni po zasedbi so začeli Nemci nasilno izganjati in izseljevati, poleg drugih zavednih Slovencev, predvsem slovenske duhovnike. Ista usoda je tudi zadela 23. aprila 1941 frančiškane na Brezjah.«[13] Poleg frančiškanov na Brezjah pa je bila v začetku vojne iz Mošenj izgnana tudi ena izmed učiteljic. O izgonu le – te pa piše kratka kronika šole v Mošnjah, ki je na treh straneh na kratko opisala glavne dogodke, ki so se zgodili med vojno. Konkretneje zapiše: »Do julija 1941 je vladalo v tukajšnjem okolišu in kraju nekako zatišje. Toda 1. julija 1941 se je v vasi nenadoma pojavila nemška policija. Odvedla je tovarišico Mayer Julijo, ki je bila odpeljana v Št. Vid, nato pa v Valjevo, Srbija.«[14] Eden izmed pomembnih dejavnikov nemške raznarodovalne politike pa je bila tudi prisilna mobilizacija v nemško vojsko. Na Slovenskem ozemlju je bilo mobiliziranih več deset tisoč Slovencev, temu pa se niso mogli v popolnosti izogniti niti prebivalci Mošenj. V Mošnjah in treh manjših okoliških vasicah je bilo v začetku leta 1943 mobiliziranih 25 mladih. O tem dogodku pa govori tudi zbornik o zgodovini Mošenj, ki je zapisal: »Iz naše vasi Mošnje je bilo v tem času mobiliziranih 15 vaščanov, iz Globokega dva in iz obeh Otokov[15] osem, torej skupno 25 mladih, večinoma kmečkih fantov.«[16] Obenem pa je zbornik še dodal, da se je nekaj fantov, ki so bili rojeni med leti 1923 in 1926, mobilizaciji izognilo tako, da so odšli v partizane. Kot odgovor pa je okupator izselil njihove družine. Tako je bilo že pred letom 1944 iz Mošenj izseljenih nekaj družin, vendar pa je glavno trpljenje v vojni prebivalce Mošenj še čakalo.

Povod za prisilno izselitev Mošnjanov

Največji val prisilne izselitve Mošnjanov se je zgodil leta 1944, vendar pa razlogi in povod za izselitev segajo v leto 1943. Spomladi tega leta se je namreč v župnišče v Mošnje naselil nemški kmet iz Celovca. Šlo je za Johanna Warmutha, ki se je v župnišče preselil skupaj z svojo družino ter njegovima deklo in hlapcem. Naselitev je slikovito opisal tudi zbornik o Mošnjah, kjer je zapisano: »Spomladi leta 1943 se je naselil v Mošnje v župnišče nemški kmet iz Celovca z družino, in sicer z namenom, da bo nadzoroval nič hudega sluteče Mošnjane, kako so le-ti predani nemškemu rajhu. Gost se je v Mošnjah tako udomačil, da se je štel že za sovaščana. Obdeloval je župnijsko zemljo in sodeloval z sovaščani.«[17] Naselitev celovškega kmeta Warmutha je obenem pomenila, da je svoje župnišče, kjer je bival, moral nemškim oblastem prepustiti tudi takratni župnik Bleiweis. Kot je zapisano v župnijski kroniki, so mu prepustili zgolj njegovo pisarno in dve sobi, kjer je lahko prebival. Po tem dogodku se kmeta Warmutha v virih ne omenja več vse do pomladi leta 1944. Vendar pa viri kažejo na to, da je prihod kmeta iz Celovca pri domačinih zbudil mešane občutke. Nekateri so ga dobro sprejeli, drugi, pa so v njem in njegovi družini videli nekoga, ki je bil predan nacistični Nemčiji in ga zato niso marali.

Na slovenskem ozemlju so v času druge svetovne vojne nekateri prebivalci odhajali v partizane. Tako je tudi nekaj mošenjskih fantov v tistem obdobju odšlo v partizanske čete. Posledično so se tako kot tudi na drugih območjih v Sloveniji tudi v Mošnjah dogajale različne partizanske akcije. Ena od teh pa je pripeljala do ukrepa, ki je pomenil prisilno izselitev vaščanov Mošenj. 19. marca 1944[18] se je zgodila ena izmed partizanskih akcij, zaradi katerih so bile iz Mošenj izseljene tri družine. Partizani so namreč tega dne ubili sina kmeta Warmutha – Hansa (v nekaterih virih se omenja tudi ime Hansi). Vendar pa je bil umor warmuthovega sina le začetek napetosti, ki so se v Mošnjah dogajale spomladi leta 1944. Približno štirinajst dni zatem se je namreč zgodil tudi atentat na kmeta Warmutha. Sam atentat se je zgodil 3. aprila 1944 (nekateri viri omenjajo datum 5. april), popoldan. Tistega dne naj bi namreč dva mlada aktivista s partizanskima imenoma Dane in Brane vkorakala v župnišče in kmeta Warmutha našla ravno pri obedovanju. Prišlo je do streljanja z obeh strani, vendar pa je kmet Warmuth zgolj ranil Daneta v nogo, medtem ko sta aktivista kmeta ubila. Atentat na ti dve osebi je pomenil neposreden povod za najhujšo preizkušnjo večine vaščanov Mošenj v drugi svetovni vojni.

»Kdor bolševikom pomaga, prinaša nesrečo svojemu narodu!«

Odziv nemške oblasti na drugi atentat je bil še bolj silovit kot na prvega. Sprva so oba atentatorja želeli najti in kaznovati, vendar pa jim to ni uspelo. Tako se je atentator odločil, da tokrat ne bo izgnal zgolj nekaj družin, ampak celotno vas. O tej izselitvi tako šolska kronika npr. zapiše: »Po umoru Warmutha samega, 3. aprila 1944, so še v isti noči od 3. na 4. aprila nemški policijski oddelki odgnali vse prebivalce Mošenj v šolo, od – koder so jih naslednje jutro odpeljali v Medvode, a že čez 10 dni na Bavarsko. Mošnje so bile prazne – domovi zapuščeni in osamljeni.«[19] O prisilni izselitvi vaščanov, pa ni pisala zgolj šolska kronika, ampak tudi javni letak, ki je prav tako podal razlago zakaj so bili vaščani izseljeni. Na njem je zapisano, da so t. i. »banditi« ubili kmeta Warmutha, obrazložilo pa se je glasilo: »Na temelju tega novega sramotnega dejanja banditov in njihovih pomagačev je bilo dne 4. 4. 1944 celotno prebivalstvo Möschnacha odseljeno. Za ta ukrep se naj prizadeti samo in edinole zahvalijo brezmiselnemu terorističnemu delovanju bolševiških podljudi, kakor tudi lastni zasljepljenosti, iz katere sami to podčloveštvo podpirajo.«[20] Obvestilo je poleg razlage vsebovalo tudi zelo močno propagandno noto, saj se je končalo s pozdravnim geslom: »Kdor bolševikom pomaga, prinaša nesrečo svojemu narodu!«[21] Mošnje pa je moral poleg vaščanov zapustiti tudi župnik Bleiweis, ki si je dom za obdobje do konca vojne našel v bližnji vasici imenovani Zgornji Otok. Vendar pa tragedija s tem za vaščane še ni bila končana. Šolska kronika namreč opisuje požig vasi Mošenj. V njej je namreč zapisano: »Na belo nedeljo istega leta, ob pol 9. uri zvečer, so zagorele Mošnje. Ognjeni zublji so uničili 18 stanovanjskih in gospodarskih poslopij.«[22] Kronika pa tudi dodaja, da je bil požgan spodnji del vasi, zgornji pa je ostal cel. Vendar pa pri iskanju storilcev praktično nikjer ni trdnega dokaza oz. pričevanja o tem, kdo je kriv za ta požig Mošenj. Čeprav so se pojavljale različne teorije, je z največjo verjetnostjo za požig kriv nemški okupator. Na tak scenarij naj bi namigovale vse okoliščine, v katerih se je požig vasi zgodil. Kot navaja župnijska kronika, naj bi obstajali tudi očividci, ki so prav tako trdili, da naj bi bili za požig hiš in gospodarskih poslopij krivi Nemci.

Izgnanstvo v Nemčiji in vrnitev domov

Vaščani so spomladi 1944 morali svoje domove zapustiti in oditi v izgnanstvo. Slovenci so bili med drugo svetovno vojno izgnani v različne kraje. Tako v Srbijo, Bosno, kot tudi v Nemčijo. Vsekakor so bile razmere v vsakem kraju različne, vendar pa Tone Ferenc kljub temu vsem izgnancem najde skupno točko. Takole zapiše: »Položaj in razmere v izgnanstvu živečih Slovencev so bile sicer različne od pokrajine do pokrajine, vsem pa je bilo skupno to, da so bili odtrgani od doma in domovine ter trpeli pomanjkanje in duševni bol.«[23] Mošnjani izgnani leta 1944 so bili izgnani v Nemčijo. Konkretneje v nemško pokrajino Bavarsko, južno od mesta München, v mesto Starnberg, ob katerem leži istoimensko jezero Starnberg. V tem kraju je torej večina prebivalcev Mošenj preživela zadnje leto vojne. O tem, kakšno je bilo življenje v Nemčiji, delo, kaj se je zgodilo, ko so vaščani prišli tja, o vsem tem ni veliko pisnih virov. Zato sem se pri tem vprašanju naslonil predvsem na spomine in izkušnje ljudi, ki so to podoživeli. Eden izmed njih je gospod Anton Pristov. S pomočjo njegovega pričevanja sem poskusil na kratko orisati prihod v Nemčijo, življenje tam in vrnitev domov, leto dni kasneje. Po njegovih besedah so tiste usodne noči imeli vsi, ki so bili pregnani, najprej v osnovno šolo v Mošnjah, ravno toliko časa, da so vzeli s seboj najosnovnejše stvari, ostalo pa so morali pustiti za seboj. Po zboru v šoli so jih odpeljali najprej v Medvode, v zbirni center Goričane, nato pa po nekaj dneh v Nemčijo, v taborišče Rottmannshöhe, v mesto Starnberg. Tam so najprej ločili otroke od odraslih. Otroci so bili v varstvu pri posebnih varuškah, odrasli pa so morali delati različna dela pri različnih kmetih, rokodelcih ali tudi v različnih industrijskih obratih, odvisno od znanja in usposobljenosti posameznika. V takem duhu je mineval čas in zadnje leto druge svetovne vojne. Ob koncu vojne je imel marsikdo možnost izbirati med tem, ali bi ostal tudi po vojni v Nemčiji in si tam ustvaril življenje, ali pa bi se vrnil nazaj domov. Možnost ostati so dobili zlasti tisti, ki so se v času bivanja in dela v Nemčiji izkazali za delavne in zaupanja vredne. Vendar so se vsi vaščani odločili, da se vrnejo v rodno vas.

Po vojni se je tako začela vrnitev, ki je bila težavna, doma je večino pričakalo pogorišče. Poleg vaščanov, pa se je v Mošnje vrnil tudi župnik Bleiweis, ki se je lotil obnove župnišča, vaščani pa so se lotili obnove svojih pogorelih domov. Da so si delo olajšali so ustanovili t. i. obnovitveno zadrugo. V dokumentu ob vpisu v register so bile zapisane tudi bistvene naloge zadruge, ki naj bi bila ustanovljena za nedoločen čas. Glavne naloge zadruge so torej, po dokumentu sodeč bile, da se pod strokovnim nadzorom prouči terenske razmere in izdela načrt obnovitve vasi. Obenem je morala pod vodstvom gospodarskega strokovnjaka izdelati proračun obnovitvenih del za vsakega posameznega člana in za celoten okoliš, ena pomembnejših nalog je bila tudi, da priskrbi kredit za nakup materiala in izvedbo obnovitvenih del.[24] Poleg teh najpomembnejših pa je imela zadruga tudi druge naloge. Tako se je začela dolgotrajna obnova vasi, potek le te pa je bil nekajkrat omenjen tudi v Slovenskem poročevalcu. Časopis je namreč 25. 4. 1946 pisal o pomoči kovinarskih vajencev iz Jesenic[25], jeseni istega leta pa je objavil še eno novico v kateri je bilo zapisano: »Obnovitvena zadruga v Mošnjah bo 14. oktobra praznovala obletnico ustanovitve. Zadruga šteje 17 članov. Skupno gradi 7 gospodarjev nove hiše, dva pa obnavljata. Novih gospodarskih poslopij bo 8 in obnovljenih dvoje. Kletni obod je zagotovljen za vse stavbe, istotako so povsod betonske plošče. Pri 3 hišah je treba postaviti ostrešje, pri dveh je že postavljeno, 2 hiši sta pod streho, v eno pa se je posestnik že vselil. Od gospodarskih poslopij je eno popolnoma obnovljeno, eno na novo zgrajeno je že v uporabi, pet jih je pokritih, druga se še gradijo. Vsa ta dela kažejo lep uspeh enoletnega zadružnega dela, še več pa pove dejstvo, da so zadružniki dali posojilu, ki so ga dobili za obnovo desetkratno vrednost.«[26]

Zaključek

V tem duhu so vaščani ob vrnitvi v domovino marljivo začeli obnavljati svoje domove ter poskušali svoja življenja čim prej zopet postaviti nazaj v stare tirnice, kolikor je bilo to sploh mogoče. Za dokončno obnovo so potrebovali več let, obenem pa skozi vsa naslednja leta hranili spomin na trpljenje in nanj tudi opozarjali, saj so mnenja, da se grozote druge svetovne vojne ne smejo več ponoviti.

Opombe

[1] Fischer, Jasna, ur. Slovenska novejša zgodovina 1. Od programa Zedinjene Slovenije do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848 – 1991, Ljubljana: Mladinska knjiga Založba, d.d., Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, 779.

[2] Šetinc, Franc, ur. Izgnanci. Ljubljana: Društvo izgnancev Slovenije, 1993, 78.

[3] Šetinc, Izgnanci, 78.

[4] Prav tam, 79.

[5] Nećak, Dušan, Repe Božo. Oris sodobne obče in slovenske zgodovine. Učbenik za študente 4. letnika. Ljubljana:Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, 2003,105.

[6] Vodopivec, Peter. Od Pohlinove slovnice do samostojne države. Slovenska zgodovina od konca 18. do konca 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan založba, d. o. o., 2006, 264.

[7] Nećak, Repe, Oris sodobne obče in slovenske zgodovine, 140.

[8] Prav tam, 142 – 143.

[9] Nećak, Repe, Oris sodobne obče in slovenske zgodovine, 136.

[10] Šetinc, Izgnanci, 31 – 32.

[11] Anton Pristov je eden izmed še živečih Mošnjanov, ki so bili leta 1944 izgnani iz Mošenj v Nemčijo.

[12] Osebni vir Anton Pristov.

[13] Kronika župnika v Mošnjah med drugo svetovno vojno.

[14] Kratka kronika šole Mošnje iz let 1941–1945.

[15] Gre za dve manjši vasici v bližini Mošenj, katerih celi imeni sta Zgornji in Spodnji Otok in imata vsaka po nekaj deset prebivalcev.

[16] Žnidaršič, Globočnik, Luznar, Fara Mošnje skozi 850 let, 114.

[17] Prav tam, 116.

[18] Tu velja opozoriti, da se v različnih virih datum uboja navaja različno, nekateri viri so za datum uboja navajali 18. 3., župnijska kronika zapisuje datum 19. 3., medtem ko pa šolska kronika navaja datum 20. 3. 1944.

[19] Kratka kronika šole Mošnje iz let 1941–1945.

[20] Javni letak iz druge svetovne vojne, Mera je polna.

[21] Prav tam.

[22] Kratka kronika šole Mošnje iz let 1941–1945.

[23] Šetinc, Izgnanci, 79.

[24] Potrdilo o vpisu v register obnovitvene zadruge v Mošnjah.

[25] Slovenski poročevalec, Jeseniški kovinarski vajenci pomagajo obnavljati porušene Mošnje. 25. 4. 1946, št. 97, 6.

[26] Slovenski poročevalec, Zgledno delo obnovitvene zadruge v Mošnjah. 27. 9. 1946, št. 226, 5.