Mineva 25 let od smrti Josipa Vidmarja

11. aprila 1992 je v Ljubljani umrl slovenski literarni in gledališki kritik, dramaturg, prevajalec, esejist in politik, Josip Vidmar.

Josip Vidmar v mladih letih.Rodil se je Josipini in Josipu Vidmarju starejšemu. Po petih letih osnovne šole je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani. Po maturi, ki jo je končal z odliko, se je leta 1914 vpisal na visoko tehniško šolo v Pragi.

V Pragi je bil mobiliziran v avstroogrsko vojsko, 15. septembra 1915 je na fronti v Galiciji prebežal na rusko stran in bil do maja 1918 v ruskem ujetništvu.

Po 1. svetovni vojni je študiral filozofijo in literaturo v Pragi, Parizu, Zagrebu in 1932 diplomiral v Ljubljani iz slovenske književnosti in primerjalne literarne zgodovine s teorijo.

Vidmar (drugi z desne) s skupino mladih slovenskih pisateljev v Ljubljani leta 1925. Od leve na desno: Edvard Kocbek, Bogomil Hrovat, Slavko Grum, Anton Ocvirk, Josip Vidmar, Vladimir Bartol.Uveljavil se je najprej kot prevajalec in interpret ruskih literarnih in filozofskih del. Prevajal je iz ruske, nemške (maturitetni jezik), francoske, angleške in hrvaške književnosti, največ dramatike: Gogolja, Gribojedova, Krležo, Molièrea, Nušića, Puškina, Alekseja Tolstoja in dela drugih pisateljev. Prevod Leonida Nikolajeviča Andrejeva Črne maske je postal libreto Kogojeve opere.

Njegovo najvplivnejše delo je verjetno Kulturni problem slovenstva, izdano med diktaturo kralja Aleksandra leta 1933. V njem se je zavzel za slovensko nacionalno samobitnost in avtonomnost proti t. i. naprednim liberalnim razumnikom, ki so zagovarjali »jugoslovenarstvo«.

Josip Vidmar v uniformi.Pred 2. svetovno vojno se je Vidmar opredelil za sodelovanje s komunisti in se politično angažiral v Društvu prijateljev Sovjetske zveze (1940), po okupaciji Jugoslavije pa v Osvobodilni fronti, katere ustanovni sestanek je bil v njegovem stanovanju v očetovi hiši. Bil je član IO OF, od 14. 1. 1943 do 27. 4. 1953 njegov predsednik, februarja 1944 predsednik SNOS, oktobra 1943 udeleženec Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, član delegacije na 2. zasedanju Avnoja v Jajcu, kjer je predlagal v imenu slovenske delegacije, naj dobi Tito naziv maršal.

Po vojni je kot prvi profesor 1946–50 predaval teoretično dramaturgijo na AIU (kasnejši AGRFT).

Josip Vidmar s Stanetom Kavčičem in Kavčičevo ženo Angelco.V Jugoslaviji je imel številne politične funkcije: zvezni in republiški poslanec (do 1953 predsednik Prezidija Ljudske skuščine LR Slovenije, član Prezidija in predsednik Sveta narodov Ljudske skupščine FLRJ 1945–52/53), član Sveta federacije 1967–74, član Predsedstva SRS 1974–82, predsedstva republiške in zvezne SZDL. 1948 se je pridružil Titu in nasprotnikom Informbiroja (z demonstrativnim vstopom v KP). Od 1949 je bil član, 1952–76 pa predsednik SAZU (v tej vlogi je 1966–69 predsedoval svetu jugoslovanskih akademij, ki so ga skoraj vse sprejele za dopisnega člana, poleg romunske in vzhodnonemške); imel je tudi več kulturnopolitičnih funkcij: bil je upravnik Inštituta za literature SAZU (1950–64) in predsednik znanstvenega sveta Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede (ZRC) SAZU, predsednik gledališkega festivala Sterijino pozorje v Novem Sadu (1956–81) in prvo leto tudi Borštnikovega srečanja v Mariboru (1970), predsednik Zveze književnikov Jugoslavije, zveznega odbora za mir itd. 1960 mu je J. Broz Tito podelil red junaka socialističnega dela, na ljubljanski univerzi je bil 1966 promoviran za častnega doktorja literarnih ved, SAZU pa ga je 1976 izvolila za častnega člana.

Josip Vidmar

Poleg dramaturgije, prevajalstva in esejistike je bil njegov osnovni poklic literarna in dramska kritika.

1952 je napisal estetsko in »politično« odklonilno kritiko in polemiko knjige Edvarda Kocbeka Strah in pogum in odklonilno kritiko knjige Juša Kozaka Lesena žlica. Po kritiki Strahu in poguma so Kocbeka prisilno upokojili in nadzorovali do konca življenja. Knjiga je namreč načela nekatera tabuizirana vprašanja iz slovenskega NOB. Dotaknila se je smrti in likvidacij političnih nasprotnikov, vprašanje izdajstva in ovajanja med partizani, ter načela problematiko katoličanov med NOB.

Od 1961 do 1968 je kritično spremljal uprizoritve v ljubljanski Drami. Podobno kot v književni kritiki je tudi tu prisegal na literarno gledališče, ni prenašal izmišljenih, »neživljenjskih« konstruktov, odrskega življenja, ki ni upoštevalo vseh treh človeških dimenzij (jaz–moja ožja okolica–družba), in nihilizma.

Svoje spomine je skoraj petinosemdesetleten izdal v Obrazih v katerih je obudil spomin na vse svoje mrtve, pri tem pa je poleg spomina analiziral svoj odnos do portretiranca, odnos portretiranca do njega ter izdelal analitično študijo portretirančevega dela. Tako je svoje življenje razdrobil na petintrideset in več ljudi.

V knjigi Obrazi je obudil spomin samo na pokojne ljudi iz njegovega življenja. Med drugimi na Ivana Cankarja, ki ga je obiskoval na Rožniku, prijatelje Karla Dobido, Marija Kogoja, Ferda Kozaka, Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča ter vrsto sodobnikov, ki niso samo vplivali na njegovo življenje, temveč na vse slovenstvo. Poleg ostalih so obravnavani tudi Franc S. Finžgar, Izidor Cankar, Rihard Jakopič, Oton Župančič, Prežihov Voranc in edina ženska Lili Novy. V prvi izdaji je bilo 25 portretirancev ter avtorski »obraz«. V drugi, razširjeni izdaji pa je dodal še druge že umrle, med njimi Srečko Kosovel, Lojz Kraigher, Stanko Leben, Igo Gruden, Vladimir Bartol, Mile Klopčič, Ciril Kosmač, Miško Kranjec, Edvard Kocbek ter France Bevk.

Knjiga Obrazi je neprecenljiv vpogled v ustvarjalsko in življensko pot velikih slovenskih osebnosti 20. stoletja s področja literature, politike in umetnosti.

Dokumentarec o Ivu Andriću, kjer Jospi Vidmar govori o Andriću, kot literatu in kolegu.

Up Next

Related Posts