Jože Plečnik

7. januarja 1957 je v Ljubljani umrl slovenski arhitekt, Jože Plečnik.

Jože Plečnik pred hišo v Trnovem s psom Sivkom (1933).Rodil se je 23 januarja leta 1872 v Gradišču v jedru Ljubljane kot eden štirih otrok (trije sinovi, najstarejši Andrej in najmlajši Janez in hči Marija) v družini mizarja Andreja, ki je bil po rodu iz Hotedršice. Mati Helena je bila iz družine Molka. Po prvem neuspešnem letniku na nižji gimnaziji je Jože šolanje začasno opustil. Oče ga je vzel v uk k sebi v mizarsko delavnico . Pozneje je marljivi risar z deželno štipendijo nadaljeval šolanje na Državni obrtni šoli v Gradcu. Izučil se je za umetnostnega mizarja in načrtovalca pohištva. Študiral je v Gradcu, kjer je bil učenec Leopolda Theyerja, in na Dunaju, kjer je bil po uvajalnem obdobju študent slavnega arhitekta Otta Wagnerja. Nad arhitekturo se je navdušil, ko je na razstavi videl načrte Otta Wagnerja za berlinsko katedralo. Kot nagrado za izvrstno izdelano diplomsko delo o nizozemskem letovišču Scheveningen je prejel Rimsko štipendijo, ki mu je omogočila nekajmesečno študijsko potovanje po Italiji, od Benetk do Rima in krajši obisk v Franciji. Leta 1901 je odprl samostojen arhitekturni atelje na Dunaju. Tam je ustvaril nekaj ključnih vil, ki so pokazale prestop iz secesije v modernizem in cerkev Sv. Duha. Neuspešno je kandidiral za Wagnerjevega naslednika na Dunaju, verjetno zaradi svojih povezav z Meštrovićem in drugimi Slovani, morda zaradi pomanjkljive srednješolske izobrazbe. Jože Plečnik pred svojo hišo (1926).Od leta 1911 je bil profesor na Umetniško-obrtni šoli v Pragi, kjer je tudi živel med prvo svetovno vojno. Od 1921 naprej pa je predaval na Tehniški fakulteti v Ljubljani. Preselil se je v Ljubljano, v Trnovo, kjer je zase in sorodnike uredil in dozidal hišo za cerkvijo. Nikoli se ni poročil. Med obema vojnama je spremenil podobo Ljubljane s svojimi arhitekturami in ureditvami. Leta 1938 je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Izvoljen je bil za častnega meščana mesta Ljubljana, prejel je odlikovanje Zasluge za narod, Prešernovo nagrado, promoviran pa je bil tudi za častnega doktorja Tehniške visoke šole v Ljubljani in na Dunaju. Umrl je 7. januarja 1957 na svojem domu v ljubljanskem Trnovem.

Plečnik je po diplomi celovito in izvirno načrtoval javne in zasebne stavbe na Dunaju (cerkev Sv. Duha, Zacherlova hiša, Vila Grassberger, Vila Langer), na Češkem, zlasti v Pragi, kjer je delal za predsednika Masaryka (Hradčani, Cerkev Srca Jezusovega), pri dvorcu Lany. V Ljubljani se je po letu 1920 ukvarjal tudi z urbanističnimi zasnovami in jih dopolnjeval z avtorsko arhitekturo: (Tromostovje, arkade z osrednjo mestno tržnico, zapornica na Ljubljanici, stavba NUK, osrednje sprehajališče v Tivoliju, Čevljarski most, mestno pokopališče Žale, celostna prenova številnih ambientov) in drugod po Sloveniji. Veliko je delal na ozemlju Jugoslavije: v Beogradu, Zagrebu in Dalmaciji. S premišljenimi posegi v urbano tkivo Ljubljane, z mostovi, uličnimi in parkovnimi potezami, je Plečnik nekdanje provincialno habsburško mesto z baročnimi in secesijskimi poudarki spremenil v slovensko prestolnico. Kot njegova najpomembnejša arhitektura v Sloveniji je ovrednotena Narodna in univerzitetna knjižnica.

Dr. Lojze Gostiša je daroval Rokopisni zbirki NUK svoj osebni arhiv o Jožetu Plečniku. Na posnetku so zbrane zadnje fotografije arhitekta na obisku Bionov, kjer naj bi postavil paviljon (Fotografije in besedilo dr. Lojze Gostiša, bral mag. Marijan Rupert, glasba Andrea Carri, montaža Žiga Cerkvenik.).

Pri delu je izhajal iz globokega poznavanja različnih evropskih pa tudi neevropskih kulturnih in stavbnih tradicij. Poleg zgradb je redno oblikoval različne izdelke umetne obrti, zlasti cerkveno posodje in opremo knjig. Rad je uporabljal raznovrstne materiale, zlasti avtohtone za posamezno okolje, kar se najbolje vidi v cerkvah v Bogojini in na Barju. Številni njegovi načrti so bili vizije, nekateri popolnoma nerealni (stavba slovenskega parlamenta itd.) in so ostali neuresničeni. Po drugi svetovni vojni se je ukvarjal pretežno z dopolnjevanjem in restavriranjem cerkva in načrtovanjem številnih spomenikov žrtvam vojne. Njegovo zadnje veliko delo je prenova nekdanjega samostana Križank v Ljubljani. Plečnikovo delo je pomembno tako na področju prostorskega načrtovanja in arhitekture, kot na pedagoškem področju.

Marsikatero njegovo delo je ostalo nedokončano. V Ljubljani so po načrtih A. Suhadolca in A. Bitenca delno uredili nekdanje Baragovo semenišče (Akademski kolegij, Festivalna dvorana); polovica načrtovanega valja ni bila nikoli postavljena. V Zagrebu so odstopili od načrta za lurdsko cerkev (Lurdska Majka Božja) blizu Maksimirja. Uresničena je bila samo kripta z mogočnimi stebri in značilnimi originalnimi Plečnikovimi lestenci. Za samo cerkev so sprejeli nekakšen kubističen načrt, ki se s Plečnikovim načrtom ne ujema ali pa mu celo nasprotuje. V Beogradu so frančiškani na tako imenovanem Crvenom krstu po Plečnikovih načrtih zgradili cerkev Svetega Antona Padovanskega. Posvečena je bila šele po zgraditvi zvonika leta 1962. Za osnovo je Plečnik vzel starokrščansko rotundo, kar naj bi projekt povezovalo s prvinskimi vrednotami krščanstva, ki je cvetelo že v rimskem Singidunumu. Kip sv. Antona za to cerkev je vlil znameniti kipar Ivan Meštrović.

Jože Plečnik

Up Next

Related Posts