13. marca 1741 se je na Dunaju rodil nemško-rimski cesar Jožef II.

Bil je najstarejši sin Marije Terezije in Franca I. Štefana Lotarinškega. Velja za enega izmed razsvetljenih absolutističnih vladarjev, ki je močno zavzel stališče reformne politike, ki jih je pričela vpeljevati že njegova mati Marija Terezija. Reformna vnema mu je nakopala močno opozicijo, ki je eventualno povzročila neuspeh pri polni realizaciji političnih in družbenih sprememb.

Polno ime Jožefa II. je bilo Joseph Benedikt August Johann Anton Michael Adam von Habsburg-Lothringen. Polni naziv pa je bil Rimsko-nemški cesar, kralj Ogrske, Hrvaške, Slavonije, Dalmacije, Češke in Italije, avstrijski nadvojvoda.

Njegovo vladanje so torej močno zaznamovale reforme s katerimi je takoj po smrti Marije Terezije (1780) pričel izvrševati svoj ideal razsvetljenega despotizma, ki deluje v dobro vseh. Emancipacija podložnikov, pospešeno izobraževanje in sekularizacija so močno pretresala navade tedanje družbe. Z ukinitvijo mnogih cerkvenih redov in sprejetim tolerančnim patentom (1781) je tlakoval pot svobodi veroizpovedi. V administracijo je vpeljal nemščino kot uradni jezik in s tem poskrbel za unifikacijo.

Skupaj s Katarino Veliko in Friderikom II. tvori veliko trojico razsvetljenih vladarjev. Leta 1787 je celo ukinil smrtno kazen, kar je ostalo v veljavi do leta 1795.

Jožef II. je v letu 1764 postal rimski kralj. Rimsko-nemški cesar je postal po smrti očeta Franca I. (1765). V tem letu mu je mati Marija Terezija priznala sovladarski položaj v habsburških deželah, vendar je to veljalo le na papirju, saj je njegova mati poskrbela, da ji pri vladanju ni mogel ogrožati popolne suverenosti. V teh letih je Jožef veliko potoval. Leta 1769 se je srečal s Friderikom Velikim. Srečanje sta ponovila leto pozneje, ko je Jožefa spremljal tudi grof Kaunitz, ki naj bi s Friderikom prvič spregovoril o prvi delitvi Poljske.

Njegovi sodobniki so ga opisovali kot izjemnega vendar ne vedno všečnega ter ambicioznega in despotskega. Bil je predan ideji o širitvi dednih dežel in je vedno pristal na odločitev, ki bi mu lahko zagotovila povečanje teritorija. Tako v primeru Poljske, in Bavarske, kakor tudi v primeru bolezni Friderika II. ko je vojsko nakopičil na Češkem, da bi v primeru smrti vladarja takoj vdrl v Šlezijo, ki jo je pruski razsvetljenec odtrgal njegovi materi v času avstrijske nasledstvene vojne.

Bil je brat Marije Antoanete, ki je bila soproga Ludvika XVI. Zaradi veleizdaje je bila usmrčena z giljotino na vrhuncu francoske revolucije oktobra 1793.

Zunanjepolitično je imel Jožef največ težav s Prusijo in s Turčijo. S prvo zaradi prerivanja glede dominacije nad nemškimi deželami. Območje spora je postala Bavarska, ki jo je Jožef žele priključiti – tudi v zameno za avstrijsko Nizozemsko – vendar mu je Friderik to preprečil. S Turki se je zapletel v drago in nesmiselno vojno, ki na koncu ni prinesla večjih rezultatov. Z Rusijo je ohranjal dober odnos, saj je verjel, da je to ključno za varnost, je pa posvečal veliko pozornosti zmanjševanju njihovega vpliva na podonavska ozemlja.

Politika do Balkana je delovala na podlagi doktrine zasnovane že v času njegove matere s strani grofa Kaunitza. Bazirala je na ekspanzionizmu in kolonizaciji, kar je močno vplivalo na razvoj te regije, zlasti na Hrvate in Srbe.

Na prestolu ga je po smrti nasledil brat Leopold II., toskanski vojvoda. Pokopan je v kapucinski kripti, grob številka 42 na Dunaju. Epitaf pravi: “Tukaj leži Jožef II., ki ni uspel v ničemer, kar se je lotil.”

Viri:

Pohl, Walther: Habsburžani:zgodovina evropske rodbine, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1994

Mcguigan, Dorothy Gifs: Habsburžani privatno, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1980.