5. februarja 1944 je v Trstu umrl pravnik, alpinist, častnik, pisatelj, humanist in oče alpinizma v Julijskih Alpah, Julius Kugy.

Rodil se je 19. julija 1858, očetu  Pavlu iz Podkloštra in materi Juliji Koseski. Bil je nemško vzgojen, vendar narodnostno izredno strpen. Julius je odraščal v večjezikovnem okolju in je že od malih nog govoril vse štiri glavne jezike tedanje Gorice: slovensko, italijansko, nemško in furlansko.

Oče je bil Korošec z originalnim priimkom »Kogej«, mati pa je bila hčerka pesnika Jovana Vesela Koseskega.

V gore se je podal zaradi radovednosti za botaniko, vendar so potem njegovo pisateljsko ustvarjalnost spodbudile Julijske Alpe, ki jih je tudi sistematično raziskoval. Posebno ljubezen je imel do Trente in njenih domačinov s katerimi se je pogosto odpravil v hribe. Ker je bil trgovec, mu je dober gmotni položaj omogočal, da je najemal domačine in tako je v spremstvu slovenskih vodnikov Jožeta in Andreja Komaca, Ojcingerja, Tožbarja in drugih po letu 1875 pristopal na deviške vrhove Vzhodnih Julijcev in preplezal številne prvenstvene smeri; po letu 1886 je osvojil tudi mnoge vrhove Zahodnih Alp. Težavnost preplezanih smeri je dosegala celo IV. stopnjo.

Upravljal je tržaško podjetje »Pfeifer-Kugy«, ki je uvažalo olje, kavo in eksotično sadje iz kolonij. Podjetje je ustanovil njegov oče Pavel.

Kugy se je zapisal v zgodovino slovenskega alpinizma zaradi raziskovanja Julijskih Alp, saj jim je posvetil večino svojega življenja. Svoje pohode je opisoval v nemških revijah in knjigah. Mnogi izmed lokalnih sopotnikov pa so postali odlični gorski vodniki.

V času prve svetovne vojne se je Kugy prostovoljno javil v avstro-ogrsko vojsko ter prispeval svoje alpinistične izkušnje ter znanja, zaradi česar je kasneje postal poročnik. Vojaško dejavnost je prenehal po bitki pri Kobaridu.

Pisal je v nemščini, njegova najbolj odmevna dela pa so Iz mojega življenja v gorah (1925; Iz življenja gornika), Delo, glasba in gore (1931), Julijske Alpe v podobi (1933), Božanski nasmeh Monte Rose (1940), Iz minulih dni (1943) in Anton Ojcinger, življenje gorskega vodnika (1935).

Planinska zveza Slovenije mu je ob svoji 60-letnici postavili spomenik ki stoji v Trenti ob cesti na Vršič. Napravil ga je kipar Jakob Savinšek. Poleg tega so po njem poimenovane nekatere gorske poti, Kugyjeva polica v severni triglavski steni, Kugyjeva smer v Montažu in Kugyjeva učna pot v Nabrežini nad Trstom.

Viri: – Slovensko planinstvo (Mikša, Ajlec) in http://www.rtvslo.si/